VIOLINA ALI PLEZANJE - KAKO Z VADBO DO BOLJŠIH OCEN?

V današnjem času se zdi, da so otroci preobremenjeni z obšolskimi dejavnostmi - in res je tako. Mnenja smo, da bi otroštvo moralo ostati kar se da “otročje”, pri čemer mora otrok spoznavati svet okoli sebe skozi igro, raziskovanje, testiranje meja in s tem posledic, ki ga učijo samostojnosti. Če pustimo plezalno etiko ob strani, ja ravno najzgodnejša faza otrokovega razvoja najpomembnejša za kasnejši gibalni, pa tudi mentalni razvoj - otrok ne raste le v višino, temveč se mu eksponentno razvija tudi živčevje. To imenujemo nevrogeneza in rast razvejanih motoričnih živcev je neločljivo povezana tudi z  razvojem učnih in splošnih kognitivnih funkcij. 

Usmerjene gibalne spretnosti začne otrok bolj dovzetno upoštevati že okoli tretjega, četrtega leta in jih (praviloma) osvoji do predpubertetne faze - te so namreč neločljivo povezane z reševanjem kompleksnih problemov, ki jih otrok prenese tudi v svet učenja, discipline in delovnih navad. V izbranem športu, ki ga otrok skrbno goji od mladih let, bo v njem v večini primerov - nekaj vendarle pogojuje tudi genetika -  neprimerno boljši kot njegovi vrstniki, ki začnejo kasneje. No, v plezalnih centrih si lahko priča, da meje premikajo celo mlajši od treh let.

Slika 1: Koliko mislite, da je stara plezalka v radovljiškem plezalnem centru? Štiri leta? Oči Gašper mi je z nasmehom dovolil, da objavim sliko njegove še ne triletne princeske.

KAJ IMA PLASTELIN Z USPEHOM?

Začnimo z zanimivostjo, ki je pravzaprav še vedno statistično dokazljiva, čeprav se razlike zaradi slabših gibalnih navad zmanjšujejo. V 80. letih prejšnjega stoletja so ugotovili, da so tako učne kot motorične sposobnosti v korelaciji s socialnim statusom staršev. Najsi gre za nižje prihodke, njihovo nižjo izobrazbo ali pa geografsko obrobnost, ki mladim ne nudi enakih priložnosti - vse to enako negativno vpliva tako na njihove kasnejše gibalne sposobnosti, sociologi pa opažamo tudi zvezo s slabšim psihosocialnim mreženjem. Povezava pa na srečo ni vzročno-posledična, temveč se vanjo vrine tudi "nevromišična zanka", ki jo bom poskušal predstaviti na primeru našega najljubšega športa. Način življenja namreč pozitivno (ali negativno) vpliva na razvoj možganov in plezanje je do neke mere povezovalni člen, ki briše razliko med družbenemi razlikami. 

Slika 2: Otroci zelo kmalu prehitijo odrasle v plezanju, kako pa varujejo soplezalce? Tu mora dober vaditelj presoditi karakter otroka in verjamite, da Emilija (6 let) tudi brez nadzorstva njenega trenerja Grege varuje bolj zanesljivo od marsikaterega starša.

Ustrezno zasnova plezalna vadba - pri malčkih kot dobro zasnovan poligon in kasneje prehod na višje stene - namreč fiziološko ustvarja enake priložnosti za razvoj kompleksnega razumevanja sveta. Tu sem se v teoriji morda malce zaštrikal, saj sem se spomnim, da me mesečna karta plezanja pride 127€, vendar s tem plačujemo predhodno znanje postavljalcev in s tem vlagamo tudi v lastne nevronske mreže. Vsak, ki je kdaj plezal po oprimkih, ki so zavrtani po logiki prostega prostora, ve, kako nesmiselna je lahko smer, ki jo je postavil neizkušen postavljalec.

Vrnimo se na hitro se razvijajoče otroške možgane. Od nekdaj se mi je zdela smešna slovenska skovanka "plastičnost  možganov” - gre za dobro proučeno lastnost mladih možganov, ki kot spužva srkajo informacije. Novejša pa so spoznanja, da je mogoče z enostavnimi prijemi - reševanje križank bomo privarčevali za nov lockdown  - tudi v zreli dobi vplivati na razvoj sinaps (LTP). Tu ni potrebno veliko. Ste kdaj pomislili, da bi šli v službo po drugi poti? Da bi si zobe poskusili umiti z levo roko ali priti do omare s pižamo, se preobleči ter se splaziti v posteljo miže? Ne? Tudi sam bolj redko - lahko pa pričnete plezati. No, pred tem je treba urediti nekatere predpogoje - spalno higieno in omejen čas, s katerim (otroci, pa tudi odrasli) razbijamo svoj dopaminergični sistem s tik-tokom in drugimi vizualnimi zadovoljitvami. 

Slika 3: Preden sem začel delat kot vodnik v pustolovskem parku Srnica, sem tudi sam dvomil v varnost / zanesljivost otrok, skozi katere starši izživljajo svoje ambicije. A zelo hitro sem uvidel izjemno natančnost in sposobnost otrok pri premagovanju zahtevnejših detajlov.  Sploh deklice so se izkazale kot superiorne nasproti stereotipno bolj nerodnim fantom - v manj kot dveh urah na jeklenicah in stopih marsikdo osvoji tehniko gibanja bokov in izkoriščanje položaja za počitek in elegantnejše prehode, četudi še nikoli ni bil na ferati. Vsakič sem impresioniran nad agilnostjo svoje nove "Jure, ta bo Janja, ti rečem" in nikoli prav zares nisem imel težav z varnostjo otrok - kar pa ne morem trditi za njihove starše. O, ja, o njih bi lahko napisal nov članek. 

Summa summarum, plastelin je sicer super za otroke, saj spodbuja kreativnost, a prave spremembe v razvoju imenujemo plastičnost - ta se pospešeno odvija prav v "cici" dobi.

Predstavljamo si fotografski film ali pa mikročip, na katerega kamera beleži prizor rajskega otoka ali zasneženega štiritisočaka. Fotografski papir oziroma silicijevo vezje mora ta prizor zapisati, to pa lahko stori le, če so izpolnjeni drugi pogoji - in najpomembnejši je motivacija.

Primerjava z enkratnostjo odtisa v plastiko (možganov) pa vendarle ni tako neposrečena - vsaj če pomislimo, kako težko se kot odrasli spravimo učit tuj jezik. Lahko vam predstavim prav primer s plastelinom, kamor otrok pritiska kalupe domačih živali ali evrskih kovancev. Globlje kot pritisne odtis v maso, bolj bo podoba izražena. Če nežno odtisne grb, nato pa s silo čezenj pritisne še cifro, bo ta prevladala. 

Slika 4: Če ste moja generacija, ste pri hiši gotovo imeli tole igro, med šolskimi urami pa na mizo ali zadnjo stran zvezka na skrivaj čečkali "križce in krogce".

Po enakih zakonitostih se spreminjajo tudi mreže v možganih, saj smo neprestano deležni čutnih dražljajev - bodisi pozitivnih bodisi tistih manj prijetnih. Kompleksnost plezanja ni nobena izjema in zaradi sočasne aktivacije nevromišičnih prijemališč prehiti celo izrecno miselne igre, kot je "štiri v vrsto". Kaj pa je plezanje drugega kot večdimenzionalna projekcija treh točk, ki ji sledi tista četrta, zmagovaln

ALI LAHKO PLEZANJE VPLIVA TUDI NA ŠOLSKI USPEH?

Na uspešnost v športu, šoli in poklicu vpliva poleg vzgoje, vrednot, delovnih navad in socialno-ekonomskih priložnosti tudi epigenetika - naše vedenje tekom življenja namreč vpliva na izražanje genov. Vzemimo za primer tvorbo spomina - to je lahko pri kratkotrajnem spominu dolgo nekaj sekund, pri dolgotrajnem (lepi spomini, še dlje pa travme) pa spomini običajno vztrajajo celo življenje. 

Slika 5: Eden izmed prvih, ki se je požvižgal na komentarje kavč-antropologov, kavč-gornikov in FB vseznalcev, je bil radijski voditelj Jean Frbežar. Tudi sam sem bil pogost obiskovalec izjemno lepe zavarovane ferate na Lisco - predvsem zaradi odlične hrane na vrhu - in pri Jeanu sem opazil, kako skrbno in ponosno vodi sina Oskarja Maja v prve korake gorništva. Verjamem, da je "foter" štiri leta kasneje - Oskar je namreč z železjem začel pri osmih letih - že  močno ponosen, če kak dolomitski "Zuc" ali "Torre" spleza lepše od njega (Jean, hvala, ker si mi v ozadju poslal letošnje mokre sanje, enega od šestih zadnjih problemov Alp).

Tako kot starši, kot ostali v vlogi vzgojiteljev (vaditelji, pomočniki, vodniki, učitelji) pa nismo nemočni pred zobom časa - otrokom lahko namreč ponudimo izkušnje, učenje in doživljaje, ki dobesedno aktivirajo ali zavrejo izražanje določenega gena - ta potem doživljenjsko usmerja naše vedenje, učenje in nenazadnje najpomembnejše odločitve. Izkustveno pridobljene vzorce vedenja, med katere spada tudi organizirana in dobro premišljena športna aktivnost v zgodnjih letih razvoja, vplivajo na razvoj odločitev, ki kasneje pomembno vplivajo na kvaliteto življenja. 

Poudariti gre, da samo plezanje kot preplet gibanja z reševanjem problemov (otroci jih vidijo kot uganke ob odsotnosti strahu) pozitivno vpliva na mentalne zmožnosti in preprečuje njihov upad, ko smo starejši. Tako aktivnost pri odraslih, ko živčevja že nazaduje, sprošča mnoge snovi, ki lahko proces celo obrnejo - kogar tematika zanima, lahko ‘pogugla’, kako že sam kardio dviguje nevrotropični faktor, medtem ko je podobna logika tudi pri inzulinu podobnem rastnem faktorju (IGF-1) pri vadbi z utežmi. Oba sta namreč povezana z ohranjanjem in tvorbo novih sivih celic.

Plezanje kot tako kombinira tako vzdržljivostno vadbo z vadbo z obremenitvijo, torej vadbo za specializacijo mišičnih vlaken - v kolikor je vaditelj sposoben in to počne s srcem, pa bo intelektualno zahtevne operacije odlično skril za igro. 

OD IGRE DO PLEZANJA: GIBALNA IN MENTALNA SPRETNOST

Otrok razvija spretnosti skozi igro. Ampak igra na vrtu ni dovolj, otroka je treba spodbujati k koordinacijsko zahtevnejšim gibom, kar je doma težko. Vsi smo že slišali za odlične skakalce, ki v Planici stojijo na stopničkah, ker so trenirali od mladih nog. Pa vendar te mlade nožice niso le mišice in vezi - v otroštvu se pospešeno gradijo povezave med živčnimi končiči in mišicami. Ravno zaradi hitre rasti v zgodnjem otroštvu kasneje - celo v najstništvu - ne moremo več dohiteti razvoja živčevja, kot ga je razvil otrok, ki je je od malega treniral ali se učil igranja na glasbilo.

Slika 6: Samostojno plezanje malčka v bovški Srnici

Gotovo ste že opazili malčke, kako z odraslo suverenostjo opravljajo nekatere aktivnosti - umetnostno drsanje in gimnastika sta bila “in” pred razvojem športnega plezanja. Vendar pa dobri postavljalci - v glavi imam Bečana, Zorkota (in Ano), Pehtrana, Kerna, Klemna, na gorenjskem Domna, pa še koga - skozi probleme dobesedno učijo tehnike, ki pa oblikujejo tudi motoriko, vzdržljivost in gibljivost.

Če izpustimo velik del nevrološke razlage, lahko zelo poenostavljeno rečemo, da matematične enačbe in podaje usmerja popolnoma isti živčni prenašalec, imenovan acetilholin. Je potem dober matematik tudi dober plezalec ali je dober plezalec dober matematik? Verjetno tu ne bomo mogli potegniti jasnega zaključka, smo pa prišli do stereotipa, da se šport in odličnost v poklicu (ne) izključujeta. Tu bom v izogib zapletnja v tematiko, ki jo poznam le do neke mere, uporabil sliko našega plezalca, ki se je na samostojen študij računalništva vpisal v prvi generaciji - v letu, ko sem bil rojen.

Slika 7: Trener Klemen - sicer odličen strokovnjak za prilagojeno krepitev mišic - in plezalec na bolderci, ki se je na študij računalništva vpisal istega leta, kot sem bil rojen. Glede da gre za enega izmed boljših plezalcev Plezalnega centra Ljubljana, ki sicer opravlja poklic glasbenika, lahko verjamemo novim spoznanjem nevrologov, saj gre za "preizkušeno formulo", ki so jo "Akademci" ("Matičarji" in drugi) poznali že pred NCBI-jem.

TEKMOVALNI USPEHI, GENI IN SREČA? PREJ SMISELNA CELOTA VZGOJE, PREHRANE IN TRENINGA

Ste se kdaj vprašali, od kod pridejo mišični krči? Večina vas bo verjetno odgovorila, da gre za pomanjkanje magnezija. No, to je eden izmed večjih mitov, saj magnezija skorajda ne izgubljamo, temveč izgubljamo večinoma le sol (natrij). Še več, pri naporu se magnezij sam ustvarja v mišici. Poleg soli pa otrok izgublja še bolj pomemben energetski substrat - glukozo. S tem se strinja tudi nutricionistka in ugledna zdravnica dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki v Poletu trdi, da vse sodobne imunostimulanse gladko premaga navaden “cuker”. S tem nima v mislih le povečanja zmogljivosti, temveč predvsem dovzetnost na viroze, ki največkrat sledijo 3 - 72 ur po izčrpavajoči aktivnosti. 

Verjetno ni potrebno poudarjati, kako pomemben je za otroke energijsko "močan”, a hkrati lahko prebavljiv zajtrk. Sploh pri mladih plezalcih, ki že tekmujejo in katerih treningi so zahtevnejši od treningov odraslih pred petdesetimi leti, je prehrana tisto, kar na koncu med enakimi naredi razlike. O tem bi bilo smiselno povedati kaj več, saj si večina športnikov z polresnicami sabotira trud, a bom na tem mestu spomnil le na primer, ki drži že iz časa prve izdaje Golnarjeve Alpinistične šole. 

Kot varno izbiro lahko za večerjo pred napornim dnevom izberemo testenine (izogibajmo se vlaknin), za zajtrk pa mlečni riž, ki ga lahlo okrepimo z instant sirotkinimi beljakovinami. Ta nasvet je laično v nasprotju s splošnimi trendi zdrave prehrane, vendar je na vrh popeljal vrhunske kolesarje. Seveda ne smemo tekom dneva poskrbeti tudi za hrano za možgane - jajca priskrbijo gradivo za živčne prenašalce, maščobe (tako iz rib in oreščkov, kot mesa) pa omogočajo tvorbo hormonov in obnovo možganskih ovojnic.

No, na zahteven trening - sploh kadar se trenira vzdržljivost na visoki steni ali hitrostno plezanje - otrok pospešeno kuri glikogenske zaloge, ki pa niso nič drugega kot nekakšni sladkorni polimeri, ki so pripravljeni na takojšne mišično delo. Ob pomanjkljivi prehrani in brez dodajanja prigrizkov (tudi izotonika) je raven glukoze v krvi hitro tako nizka, da pričnejo živčni signali prevajati bolj po svoje - in prav na tekmi se običajni zgodi najslabše, kar je možno. V vdržljivostnih športih največkrat pride do krča, pri plezanju pa do nenatančnega motoričnega izraza. A kot bomo razložili v nadaljevanju, že v štartu plezamo brezglavo. Razlog leži prav v živčevju, ki je že tako obremenjeno z odvečnimi metaboliti.

Slika 8: Nemci za naše napore uporabljajo izraz Kletterpark, kar nam posredno doda tudi pedagoško vrednost. V kolikor je skupina sestavljena iz otrok, je potrebno nivo pozornosti vzdrževati s prilagojenim "storytellingom" - sploh ker so jame, kraški izviri in druge zanimivosti kaninskega masiva bolj privlačne nam kot malčkom, ki čakajo na močnejši stimulus - tirolko, znano kot zipline.

Gibanje in krče omenjamo zato, ker gre pri njiju za taisti telesni sporočevalec, ki je zadolžen tako za spomin, kot tudi za koncentrirano izveden trening. Vendar sam holin iz hrane ni dovolj za tvorbo kompleksnih mrež - otroka moramo spodbuditi k motorično in koordinacijsko zahtevnejši plezalni vadbi, saj se morajo po mišici posaditi tudi prijemališča za te informacije. Vedeti moramo, da se šele po miselno nepredvidljivi igri "grozdijo" receptorji znotraj mišičnih vlaken. Poenostavljeno povedano -  tako se poveča gostota “stikal”, ki jih lahko otrok pri gibanju uporabi za najzahtevnejše operacije. Več kot jih ima, bolj dovršena bo motorična izvedba, ki prihaja iz miselnega procesa.

KAJ PA OCENE?

Z ocenami in "pametjo" je podobno kot z mišicami - kasneje mišica lahko razvija le še volumensko, veliko težje pa se razvija živčevje, koordinacija in spretnosti. To pomeni, da lahko kasneje otrok postane dober bodibilder, redko tudi izjemen tenisač, kitarist ali plezalec. Čeprav na povezavo med učnim uspehom in udejstvovanjem v športnih dejavnostih vpliva mnogo dejavnikov - od vzgoje do karakterja - lahko vaditelj z motivacijo in ciljno zasnovanim treningom spodbudi tudi učenje.

Video 1: Živo se spomnim svoje zadnje (slovenske) skupine v Bovcu - čakajoč na konec naliva ter nervozno spremljanje simulacije naslednje fronte na "blitzradarju" sem dobil še pošiljko otrok. Čas dopustov je nastopil tudi za naše podjetje, jaz pa z enim prostim pomočnikom že na daleč opazim, da najmlajši niso višji od višine največjega pudla. Po pol ure nevihto kot že mnogokrat preusmeri mogočni Rombon in pred podpisovanjem soglasij slišim iz pisarne dobro znan dvom glede višine: "To bo pa guide odločil".  To pa pomeni še nekaj - guide tudi odgovarja in to vodilo je marsikje podrejeno kapitalu, o čemer pričajo tudi vsakoletne nesreče in reševanja (največkrat iz canyoninga). A po nekajminutnem pogovoru, ki je bil namenjen bolj oceni, ali si otroci res želijo na relativno naporno pustolovščino, mi skupina ni pustila nobenega dvoma v varno izvedbo ture. Agilnost in spretnost se pri otrocih oceni hitreje kot pri odraslih. Najpogumnejša - šestletna Emilija -  mi je z iskrivimi očmi celo zagotovila, da najraje od vsega pleza. Ni lagala - pred parimi dnevi me v ljubljanskem PCL za rokav pocuka znan obraz, ki ga prvi trenutek nisem znal umestiti. Kot zapoznel dokaz, da sem se v takrat odločil prav, mi je naredila pravi show! Lepšega premagovanja dolgih detajlov in bolj neustavljivega boja do vrha še nisem videl. Grega in Maja očitno opravljata odlično delo - pa vendar je na vseh nas tudi odgovornost, da ne ugašamo igrivosti, če to ni nujno potrebno. Predstavljajte si, da gre za prvi stik naslednje Janje, inštruktor pa jo zavrne le zaradi nekaj centinov v pravilniku. Dve minute zgornjega posnetka je harmonija za dušo in dokaz, kako je Emilija običajno smer predrugračila v "kamin", splezala na trenje najprej močan 4b, potem pa brez pavze še modro petico. 

In tu se začne največja dilema tudi za starše. Je plezanje prava izbira za tako mladega otroka? Kaj bo, ko si bo zaželel v skalo, kjer so padci malo drugačni? Ali izključuje učenje igranja kitare, violine, klavirja? 

Vsekakor ne, imajo pa starši in pedagogi enako pomembno nalogo - starši otroke ne smejo preobremeniti, vaditelji plezanja pa morajo otroke z minimalnim spanom pozornosti motivirati, da trenirajo tudi svoje šibke točke, kar je nemalokrat suhoparno. To je še posebej vidno v ogrevalnih dvoranah (v ljubljanskem PCL-ju na balkončku), kjer je mlajše otroke izjemno težko prepričati v vadbo za krepitev mišic. V “utežarni” se ponavadi zadržujemo mi, “youngtimerji”. 

Slika 9: Tim vodi Sofio in Veljkota čez zadnji slap, pri čemer pušča mladenki svobodo za samostojno plezanje. 

Plezanje je nekaj, kar malčku privzgoji ustrezen sistem nagrajevanja, mu izboljša priklic informacij in ga nenazadnje odvrne tudi od škodljivih vplivov sodobnega sveta. Bo pa siljenje v tri različne dejavnosti otroka spravilo le v stisko. Sedemletnik ni na svetu, da pleza, igra klavir in govori francosko. 

____

V prispevku smo lezli: Gregor Konstantinović, Jure Črnič, Tim, Mathias, Emilija, Oskar Maj in Jean Frbežnik, Gašperjeva najmlajša (Vrbnje), Sofija in Velko Bokan ter ostali veliki in mali otroci PCL-ja in Climbing Rancha.

Slike so last avtorja ter udeležencev z dovoljenjem staršev za javno objavo.