LENUHOVA SMER (IV- , 55°/40°-50°, 300m, lahko pa tudi III+ :) ) IN WHITEOUT

 

Lenuhovo grapo sem popikal že tolikokrat, da sem nehal štet. Ne zato, ker ocena IV- skoraj ni na mestu, temveč ker sem tudi sam malo len, ker nudi vse, kar nudijo veliki in jo lahko popikaš sam. Mislim, da je 2h skoraj preveč, ali pa ravno prav, da se ustaviš še na Zelenici. Sedaj, ko je našo gorniško udejstvovanje zreducirano na slike turnašev, ki morda ujamejo skale nad Šentancem, sem se spomnil na zlate čase snega, #krofbanda in naših mavričnih karakterjev. 

Lenuhova grapa mi je všeč, ker je najtežji skok na začetku. Čeprav je moč ugledati številne kline, nisem nikoli rabil varovanja, saj mi je mix v veselje, pa še na rit padeš. Malce pretiravam. Po prvem brusenju derez sledi umirjen kuloar, čeprav je izvorna Lenuhova - če se ne motim - desno od vstopa. Sledi če en skokec, ki ga prerašča ruševje, potem pa nič kritičnega. Teren se položi in prečiš vzhodna pobočja Begunjske Vrtače.

Usoda je dala, da sem ravno na ta dan nekje zatepel čelado - situacijo je rešil Seba s svojo rutko in trije Čehi smo udarili na svojo ekspedicijo. Začetno tarnanje nad mojo izbiro ture je rešila Janja, ki je it grape usekala na glih, jaz pa sem pritrjeval, da kam drugam kot na vrh ne moremo priti, tudi če gremo čez "vrtače". Megla se je gostila in v spomilu je ostalo prebijanje čez gost nasad ruševja, v katerem je najbolj užival Ata Smrk. Ko smo se videli le pe na pol metra, sem po kompasu odšel čez en izmed mnogih predvrhov, da bi se razgledal :)

Na vrhu sta me ujela dva lokalca, ki sta pritrdila moji domnevi, da se tu mora priti na vrh, saj ima vsak vulkan sklenjen amfietater. No, teh amfietatrov je bilo kar nekaj in vesel sem bil, da sem v domačem okolju, kjer ni večjih presenečenj. Pa ne da bi se bal, bolj sem upal, da ne bo ravno kdo danes nerodno stopil, ker potem bi najprej opazili mojo "čelado". No, white out je bil tako izrazit, da smo vsaj pol ure iskali Šentanc, nakar smo imeli dovolj in se preko Centralca spustili do Aljoše. Tako dovolj, da se nam ni dalo niti par metrov navzgor, ampak se odpeljali v Ljubljano na pico ali kruhke. Pojma nimam, vem le, da je plačal Sebastjan. 

No, totalen žledolom Sebatove brade (slika pove več kot tisoč besed) je tako svetoven, da niti to zimo neče nikamor z mano, ker si je bojda frderbal meniskus. Seveda upam, da so le vezi in da bom spet poslušal njegove komentarje, ko bomo znova zmrzovali v nekih Piz*ovcih. 

Lenuhova smer, Begunjska vrtača, SZ in SV stena  (vir fotografije : Bojan Ambrožič) | Lezli smo Gregor, Janja Česnik in Sebastjan Bašek