KATERA GORA JE PA TEBI NAJHUDEJŠA?

Nekaj podobnega je pred parimi dnevi vprašala gornica v eni izmed hribovskih skupin. Vsak od članov je prilepil sliko, jaz pa nisem bil zmožen odločiti le za eno, saj mi je marsikatera gora dogradila in izoblikovala nek del osebnosti. No, od Storžiča vsekakor nisem dobil ničesar, razen da od Škarjevega roba preklinjam, kako se vleče. Če to zimo pocufam še Kramarco, bom morda menil drugače. Verjetno bom neverjetno vesel, če bom kdaj stal na Široki Peči, ki je kategorija zase in ne spada v ta post, saj se bom poskusil izogniti fantazijam. Izbor hribov gre nekako od lepih proti najlepšim, vsekakor pa sem poskusil izbrate vrhove, ki jih širša javnost ne pozna.

Moj svet niso slovenske gore, čeprav bi rad prečil Rokave in bom primoran do primernega naziva preplezat še marsikaj domačega. In da ne bodo prav vse italijanske -  nad dolino Reklanice oz. nad Žlebem (Sella Nevea) me navdušila "Ta visoka Rosojanska pot" (Alta via Resiana). Celo je logistično težko prehoditi, če nimaš dveh avtomobilov, zato sem se lotil dela preko Žrda, mimo bivaka Marušič, preko Vrha Krnice in se spustil z nje. Tu se prične delikatnejši del - preko Vrha Krnice sem se spustil po gladkih ploščah na rob severne stene Kanina in Vršičev, ki je na nekaterih mestih zelo izpostavljena. Kanin je čudovit kraški svet in tudi Zahodne Julijce štejem za naše, ki pa že spadajo pod naslednji naslov. Spodaj sem prilepil nekaj vtisov iz prečenja Vrha Krnice na visoki Kanin.

TA VISOKA ROSOJANSKA POT (ALTA VIA RESIANA) 2587 M

Najtežji detajl. Prečka, potem pa po prehodu splezat na vrh grebena. Kaninska stena je ena izmed daljših, pod tabo pa je vedno vsaj 300, 400 m zračnosti. Svoje je dodal še oblak, ki bi se morda lahko spremenil v kaj hujšega, kavern pa tu ni. Podobno velja spremljati vremenski radar tudi če greš nanj po normalki iz D postaje.

Križ je že leta podrt, spustimo pa se po eni najlepših ferat (Julia), ki je načeloma tudi najkrajši in najenostavnejši pristop na Kanin. 

CERIA MERLONE - 2531 M

In če smo že tu, čez Pecol se bohoti Montaž, Cima Verde, Špik nad Nosom, Nižni vrhovi, pa mogočni Viš. Tu sem večkrat prehodil vse, sem eden redkih k mi je Viš lepši od Montaža, ampak najbolj me je očarala Ceria Merlone, ki sem jo prehodil celo. Ljudje mislijo, da se konča pri Bivaku Vuerich, ampak do tja zmore šestletnik. Ceria Merlone je poličkanje, kjer naštepaš 1600m, od Škrbine prednje špranje pa te čaka še dolga pot do avta na Pecolu. Mislim, da se je zaradi spusta po strmih travah amfiteatra bolje lotiti v nasprotni smeri.

Sestopimo na Škrbino prednje špranje - slika je nekje iz 2019, se pa na njej bohoti Montaž in najdaljši ozebnik v Alpah, 800 metrski Ozebnik Huda Palizza (po Špiku Hude police), ki se ga z izjemo zadnjega, najtežjega skoka, da presmučati. Tu me mikajo še tri zadeve: Stolp nad zadnjo polico (Torre Nord) in potem prečenje na Montaž, Visoka bela špica in Beljaška špica - obe zadnji sta verjetno plezariji v naših krajih. No, sedaj pa gremo dalje, v Karnijce. 

CAPOLAGO (SEEKOPF) - 2554 M

Capolago je verjetno najbolj impozanten hrib, morda ga bo kmalu prehitel Monte Duranno, kjer pa potrebujem nekoga, da me pozihra. Gre za Karnijc, ki se dviga vštric najvišjega vrha Cogliansa, ki sem ga obiskal največkrat. V teh krajih sem bil večkrat kot kjerkoli, prehodil celo verigo od Peralbe, Chiadenisa, Cogliansa, enkrat celo ponoči pozimi na Cima di Mezzo, pa do Plockenpassa, kjer kraljuje Creta di Collina in nižja, Collineta, ki je raj za vojaško speleologijo in utrdbe. No, Capolago je po prevodu vladar jezera (Wolayersee), ki deli Coglians od tega špičaka. Čeprav mam rad karnijsko naložene hribe, saj njihova impozanta oblika opravičuje krušljivo skalo, sem sem ob pogledu na Capolago vprašal, če grem res tja gor.

Pot je od samega začetka podobna vršni glavi Mrzle gore. Vse je naloženo, Mrzla gora je mala malica proti temu kršu.

Jahanje grebena pod vršno glavo

Pogled na prehojeno pot. Vsak korak je pomemben.

Vršna glava Capolaga

Zadnji detajl, ki se ga preplezat brez štrika po poči.

Vrh Capolaga (2554 m) in nasproti 2782 m visok najvišji vrh Karnijcev Coglians z nekaj metrov nižjim desnim vrhom Cima di Mezzo. Prečenje nanj je bilo morda celo zahtevnejše kot megleni white-out sredi noči (spodaj), kjer sva že razmišljala o bivakiranju, saj se je priključil še leden dež. Na koncu sva se po grapi ekspresno spustila na pot za Coglians.

Capolago me je presentil tako zelo, kot ne bi nikoli pričakoval. Mislim sem, da bom v naloženem svetu trpel, ampak pazljivost, ki je potrebna pri čisto vsakem koraku, poplezavanju, še posebej pa pri sestopu, te v urah popelje v ultimativni mindfulness, kar proizvede globoke čustvene, kreativne in spoznavne procese. Verjetno bi kateri gori naredil krivico, a morda je Capolago celo moj najlepši hrib, ki ne zahteva štrika ali SVK kompleta. 

TOAFANA DI ROZES (VIA LIPELLA, PRISTOP V ZIMSKIH RAZMERAH, SZ STENA) - 3225 M

Gre za troglav masiv nesposredno nad Cortino, ki je bila par let nazaj, ko smo še poznali prave zime, dostopna le konec avgusta in septembra. Sneg se tali in čez police in jeklenice tvori prevleko ledu - ponavadi je neprehoden že izhod iz stometrskega tunela. Gre tudi eno izmed redkih ferat, ki gre nad 3 tisočake (C/D) in ena kondicijsko najzahtevnejših v Dolomitih. Je popolnoma druga pesem kot via Cesare Piazzota, na kateri smo bili skupaj kot največja skupina do sedaj.

Tofana di Rozes na levi, na sredini Tofana di Mezzo in za njo Tofana di Dentro.

Sam sem se je lotil zadnje dni oktobra in iskreno sem bil v precepu, ali se splača hodit tako daleč, da mi vzpon uniči neprehoden izhod iz vojaškega tunela. Tu sem za nasvet prosil Andreja Hribarja in ob 5.30 zjutraj sem dobil točno, kar sem želel slišat: "Pojdi probat, boš videl".  Že jutranji pogled na di Rozes jo osvetli v očarljivi rožnati barvi, iz izhodišča pa se dviga vsaj 800 m stena.

Eden najdaljših vojaških tunelov - mislim, da po njem narediš nekih 150 višincev.

Ferata mestoma bolj spominja na Kanjavčeve police - tu je bilo potrebno kar nekaj improvizacije (poleg SVK se našponat na popkovino in vleči po kolenih, da se izogneš ledenim svečam).

Od kod je padla ta rubikova kocka? Glede da se po steni Tofane kar dosti pleza, sem  med turo slišal kar nekaj podorov.

Ferata je res dolga - ko misliš, da si že skoraj na vrhu, se smer obrne nazaj SZ in na tej točki je bilo treba dati na noge dereze. Zadnjih 400-500 m sem premagal brez jeklenic, pravzaprav je bil en izmed težjih soliranj, saj je bilo več ledu kot snega, prav pa bi prišel dodaten cepin.

Pogled v globino brez jeklenice ali zihranja ne potrebuje razlage. Ne velja vedno, da lahko zmeraj obrneš.

Počitek pred zadnjim delom. Verjetno sem potreboval še enkrat več časa kot poleti.

Za tem delom se na tri tisoč metrih konča ferata in prične še zadnja formalnost, 220 m normalnega vzpona po snegu.

Na tri tisoč metrih pa nagrada, vredna matranja - amfiteater v zahodu sončnih žarkov, kateremu slika dela veliko krivico.  Bilo je kot na Marsu.

V temi izginjajoči ostali dve Tofani - meni pa se je zatemnilo pred očmi. Ravno, ko sem stopil na 3000 m, sem dobil sporočilo, da je Gašper umrl. Meni se je zdelo kot pomota - ne, gotovo je nekdo drug. Obsedel sem v temi in nekako poskušal pozabiti na njegov 800 metrski padec iz Matterhorna. Pot do vrha sem opravil zgolj kot formalnost, v meni je izginila vsaka želja po vrhu. Odličnega gornika, katerega smo čitali vsi (Frik), je na koncu odnesla prometna nesreča, ki ga je vodila v spiralo dogodkov, ki se drugače ne bi zgodila. Neumrljiv je umrl pred nami.

Pod mano so gorele lučke Cortine in pred mano je bila najdaljša pot, ki sem jo prehodil z mislimi, ki jih na srečo nisem udejanjil. Še sem v hribih, le s popolnoma drugačnim namenom in drugim pristopom. Iskre, ki so jih dereze kresale ob skalo, so mi dale misliti in od takrat se hribov lotevam s še večjim spoštovanjem. Čeprav kdaj še kršim zlato pravilo (v gore pozimi nikoli sam), poskušam osvojiti le tiste vrhove, ki jh poznam do zadnje luknje in kjer vem, da ne bo presenečenj. Nudi kopico najlepših prizorov v Dolomitih, vendar je tečno predolga in police niso ravno varne pred padajočim kamenjem.

MONTE SIERA (II+ do III-/I-II) - 2443 M

Monte Siero bom opisal zelo na kratko, saj se jo bom lotil znova. Gre za absolutno najlepšo goro iz doline - pogled iz Sappade ti vzame dih in verjetno ni človeka, ki ne bi ob cesti ustavil avtomobila in naredil par slik.

Na kratko jo bom opisal z enim samim razlogom - obiskal jo bom znova. Čeprav dosega težave največ III-, ter zihranja morda le dvakrat, navzdol pa tudi ne več kot par abzajlov, je poplezavanje po polnoma gladkih skalah, ko jih prekrije sneg in led, misija nemogoče. Nanjo sva se s Tino odpravila prepozno, okoli 20 oktobra, glede na štart pod vasjo, pa tudi prepozno. S seboj sva imela 70 metrski štrik, par reverz in 30 metrov prusika. Čudovite poti ne bom opisoval, njena značilnost pa sta dva žleba - zahodni in jugozahodi. Baje je en lažji za sestop, čeprav se celo Igor Zlodej ni strinjal.

A sneg je žal bil, saj bi bil čudež, če ga ne bi bilo. In najprej ne veliko, vsak meter višje pa se je višal tudi ta, skale pa postajale bolj ledene. 

Žleb je dolg nekih 400 m, strmina pa ne popušča.

Malo zihranja od zgoraj - razmere so postajale bolj nevarne od najine trme, balvanske skale pa neplezljive. Ko je žleb zalit z metri snega pa je tu verjetno fantazija. 

Na koncu sva se ustavila 100 višinskih metrov pred vrhom. Signala ni, če se komu kaj zgodi, se bo moral drug  sam abzajlati do signala. Do totalne teme je manj kot 2 h in čeprav bi morda uspelo, sva kasneje ugotovila, da je bil sestop že sedaj izjemno zahteven. Sam sem šel pogledat še 50 m višje, saj sva pri sebi oba tiho razmišljala isto - jutri greva ob treh zjutraj. 

No, pogled v nadaljevanje mi je dal vedeti, da se to lahko konča zelo, zelo slabo. Z zanohtanimi rokami sem komaj zrezal star, zmrzjen prusik in šele tu sem se zavedal, kaj bi naju čakalo, če bi nama nagajal ego. Poklapana sva se vrnila po istem žlebu in proti koncu je bilo že tako temno, da so nama težave delali že zarjaveli klini in običajni downclimbing po prehodih. 

Svetujejo 50 ali 60 metrsko vrv, a če nimaš s seboj klinov in kladiva in se želiš najtežji del spustiti v enem cugu, boš rabil vsaj daljšo vrv iz frikarije. 70m vrv sem moral iz boka dati med noge in odvozlati varovalna vozla, pri čemer je v reverzi ostal le kak centimeter vrvi, preden sem stopil na trdna tla.

Pogled s poti - moja pot iz Bovškega pa gre skoraj vedno v Dolomite mimo Sappade. Mogočna gora sicer zahteva osnovno znanje gibanja v navezi, a poleti potrebuješ le znanje spusta po vrvi in dan brez neviht in hitenja.

Dolgo časa me je ta gora bolela, tako zelo, da sem želel, da se poruši ali najraje kar preseli nekam na drugo strani sveta. A sedaj se ponovno zaljubljam  vanjo. Monte Siera ostaja tam, zame, za nekoga novega posebnega - lepa, še lepša, najlepša. Mislim da že vem, koga bom vzel s seboj.

CRODA DEI LONGERIN (JUŽNI VRH) - 2547 M

Če iz Sappade nadaljuemo po klancu preko reke Piave, kjer se južneje nadaljuje dolina Cadore, severno od nje pa Val Comelico, lako v eni izmed vasic, ki se prav tako končajo di Cadore (San Vito di C., San Stefano di C., ...), nadaljujemo po ozki cesti v smeri Avstrije. Cesta se prelevi v gozno cesto,  domačini pa so zelo zaščitniški do svojih krajev, ki jih turisti še niso odkrili. Nanj sem se povzpel po skoraj uspeli Monte Sieri, sem jo pa že predhodno opazoval iz Palombina. Greben, eden najlepših na svetu. 

Tu me je na sedlu ujela nevihta in kot vedno, zaklon je bil premajhen, začuda pa ni prenehala dobri dve uri. Sem si pa dobro ogledal oba vrha Longerina in zaključil, da je nanj verjetno nemogoče priti. Kako zelo sem se motil.

Croda dei Longerin, kjer je le urco in pol kasneje iz teh oblakov nastala nevihta, zaradi katere sem vsaj dve uri klečal na ruzaku.

Sedaj smo že v "sedanjosti", dan kot iz pravljice. Pot nas vodi na vrhova, ki se skrivata za njimi. Krajina je že totalno Dolomitska, za njimi se začno Dolomiti Val Comelica. 

Pot ni posebno zahtevna, dolgo melišče in kratek vzpon po grebenu. Sonce se je spuščalo, ampak sestop bo uživaški, saj se le težko izgubiš.

Severni vrh, ki je zahtevnejši, poleti pa prav fajn poplezavanje.

Sestop ob polni uri je bil enako poln veselja in navdušenja, čeprav je bila pot do avta res dolga. Longerin priporočam ravno zato, ker na južni vrh lahko prileze vsak, ki je kdaj lezel na Vrtačo, severni pa je baje čisto povprečno poplezavanje, vsaj za dobro uplezane.

TERZA GRANDE - 2586 M TER OKNO V PILASTRU DI NADIA 

Terza Grande. Tretja največja. Geografsko še globoko v Karnijskih alpah, a del Dolomitov Pesarine.

"Lepotica Karnijskih Alp, je zapisal Igor Zlodej in Lepotica nad Sappado, ki bi si zaslužila mesto na naslovnici kakšne knjige, je dodal Stritar. Slednji gospod je zapisal tudi, da je Terza resna gora, na katero ni lahko priti in višje, ko gremo, zahtevnejša postaja... 2586 m visoko proti modrini neba sega njena ošiljena podoba, ki skupaj s sestrama, skupino Brentonijev na zahodu ter skupino Cretonov na vzhodu, zaokroža pogled iz Sappade proti jugozahodu." 

Sam bi dodal, da je to dama, ki ne mara trojčkov in uživa v intimi s tabo, če jo le spoštujes. Na težke gore, vsaj take na katere je možno priti varno, sem se vedno odpravil sam. Je intimna izkušnja in če ji pustiš do besede, ti že na začetku izda, kakšen je njen karakter. "Non ce due senza tre", kar pomeni - sicer za ljudi - da kar se ponovi dvakrat, se bo tudi trikrat, štirikrat, stokrat. Če gora pljuva podore, kot se je dogajalo na sicer čvrsti Togani, a je zaradi temperaturnih sprememb, zaradi katerih ratuje tudi trda plezarija krš, bo to počela tudi kasneje. Gora te bo varovala in počutil se boš varno, če jo boš poskušal spoznati in ne premagati. V gorah premaguješ svoj ego, ne skal, prehodov in številk različnih lestvic.

Pesarina je verjetno najbolj neznana in neobiskana dolina z najepšimi pristopi. Cesta vanje se skriva med severno Sappado in južno direktivo za kadorske Dolomite, torej preko Forni di Sopra (Sotto) in prelaza Maurina. Ob postajališčih ne srečaš parkiranih avtomobilov - v celem dnevu nisem srečal niti enega človeka. Dostop je seveda možen tudi po dolini iz Sappade, a še zdaleč ne tako slikovit - nekateri turo malenkost podaljšajo in klobaso zašilijo okoli Creste di Enghe. Gre za mogočno steno, ki te z desne spremlja skozi pravljico borovcev in potočkov do prelaza Mimoias, ki nosi ime po levi gori. Prelaz že odpira pogled na gosto ruševje, ki se dviga do prelaza Oberenghe, kjer se na slabih 2100 m začne resen vzpon na Terzo. Odpre pa se tudi pogled na Antelao, ki se zdi tako blizu, da bi se ga lahko dotaknil.

Zaradi krhkosti skal se lažje kot pleza kar malce toola, sploh pri sestopu. Ravno delikatnost vsakega koraka je tisti čar, ki ti pičara minfulness, subliminalnosti mrtvega in za mnoge nekoristnega sveta. A z vsakim korakom je smisel življenja bolj jasen in naenkrat nimas več potrebe, da bi razvozlal skrivnost našega obstoja. Poanta je sama skrivnostnost. Živ si. Najbolj živ.

S pikami označena pot te vodi okoli po naloženih poličkah, prehaja v poplezavanje in te vodi v vedno ožje prehode, dokler ne prispeš do zadnjega kamina. Nikjer ni pretirano izpostavljena in tako jo lahko nekako primerjamo z malo težjim Montažem, preden so namestili lestev. Zadnja leta so napeljali celo - to rečem malo v šali - vrv za sušit perilo. Verjetno pride izjemno prav v dežju ali snega. No, pri Terzi iz spoštovanja do nje tega ne narediš, saj so ob žlebu so možni alternativni prehodi (stara poti) in če sem brez fiksne vrvi lahko sestopil, boš tudi ti zmogel navzgor.

Za opozorit pa je nekaj. Pesariis je slikovito mestece z največ urami na svetu, pa tudi najbolj deževna - poleti nevihtna - dolina v regiji. Kavern in zaklonov tu ne boš našel. Ob dvanajstih, enih se tu skoraj vsak dan formira nevihta, ki jo boš slišal - upam da - pri sestopu krepko pod Mimoiasom. Čudna nevihtna meglica, ki se vije skozi okno Pilastra Nadia te bo lovila vse do avta in ljubosumno godrnjala - mene je dvakrat, pa sem se potrudil, da sem bil zgoden.

Film prikazuje uporabnost enega cepina in delavske rokavice pri sestopu čez detajl (III)

No, ob sestopu sem za ruševje "pojoštal" cepin. Vsi vemo, da Jošt celo raje kot sebe v dolino meče cepine in tu sem tudi jaz dobil svojo kazen. Zato sem se čez dva dni iz prenočišča v sosednji dolini odpravil ponj. Verjetno ni bilo tu žive duše, saj je bil točno tam, kjer sem ga pustil. Potem pa sem slučajno zagledal čudovito okno - kasneje sem odkril, da gre okno v predvrhu stebra Nadia. Tu pokaže apnenec vso svojo smučarsko naravo, saj brez cepina ne bi mogel potoolat do vrha, kako bi pa turno smučal po res strmem melišču, mi pa tudi ni bilo jasno.

No, po občutku sem se prebijal čez bolj ali mal solidne, a še vedno naložene prehode ter izbral malenkost napačno smer, čeprav nisem ravno prepričan, da bi šlo drugje lažje. Na koncu sem preplezal solidno trden dimnik (III) in se znašel  - nad oknom. 

No, tudi to je nekaj. Skoraj na Nadiji (pretiravam, tisto je plezarija). Del okna se vidi na spodnji sliki, za njo pa se bohoti del Terze. Na drugi sliki se vidi Pilastro Nadia, ki je zahtevnostna zgodba zase - nekatere smeri dosegajo oceno VII in več.

No, z dolino Pesarino nekako zaključujem izbor osmih, devetih - nealpinističnih, a vseno zahtevnejših vzponov, za katere verjamem, da jih mnogi še ne poznate.  U ferajnu so nam ponovili en zelo pameten nauk: "Ne mecite biserov v svinje in psom ne dajte, kar je sveto". No, tu sem ga malenkost prekršil, pa še to zgolj zato, ker verjamem, da se tu ne bodo znašli ti, ki te naše svete kraje razvrednostijo z jajci na oko, ponvami in džezvami na gorilnikih;) 

Srečno, a zapomnite si - kdor misli, da je le sreča dovolj, bo kmalu spoznal, kaj si o sreči misli pistatelj in alpinist Golob. Zato raje počasi in z občutkom.