RAZISKOVANJE NEKORISTNEGA SVETA: KO HELIKOPTER IZGINE IZ INSTAGRAMA

Nekdo, ki ga zelo cenim, je v enem izmed mladostniških romanticizmov zapisal, da se je zaljubil v "raziskovanje nekoristnega sveta". Mislim, da je ta izraz izumil in dobro prodal Lionel Terray, ki pa ne spada v to zgodbo. Je pa bistvo te nekoristnosti prav v samoti, osamitvi in ograditvi - v  prvi vrsti od svojih lastnih misli, šumov in občutkov. V samoti - ne osamljenosti - lahko dosežemo mindfulness, ki ga drugače v življenju ne zmoremo. Razen če verjamemo neovzhodnjaškim uricam, ki jih - ponavadi učiteljice - ponujajo po dostopnih cenah in se končajo z dongom na pametnem telefonu.

A zakaj bi bile gore drugačne, saj smo tudi na deževen vikend lahko sami doma? ‘’Catch’’ se skriva prav v krutih pogojih, kjer ni mesta za napake. Ti kruti, ekstremni pogoji te pogosto za cel dan zreducirajo le na naslednji gib - in naš samoohranitveni nagon je tako močan, da zraven ne spusti niti ene same vsiljive misli. Je meditacija v svoji najbolj prvinski osnovi, saj na goro ne odidemo meditirat vendarle smo več ur v stanju jogija. Najdlje od civilizacije in v najbolj neizprosnem okolju se počutimo najbolj zavarovani in najmanj sami. Le tu se lahko utrne tisto, po čemer tako zelo hlepimo v dolini.

V tem nekoristnem svetu pa prej ali slej odkriješ tudi končno skrivnost življenja - da je skrivnostnost sama po sebi namen in hkrati tudi odgovor. Živeti in sprejeti skrivnostnost, ki je ne moremo razumeti, je verjetno najbolj drzna ideja, čeprav enako smiselna kot tista iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Skala kot taka je iskrena in enako (ne)koristna do vseh - v sebi pa boš našel odgovore na številna vprašanja, ki jih nisi zastavil. Ne kliče te gora in velik del odgovora se skriva v ljudeh, zaradi katerih se vračaš v dolino.

Tu mi ideja nekoristnosti prikliče spomine na Mangart, ki se je nekega decembra 2022 za dva Italijana končal prizanesljivo, jaz pa sem ravno zaradi njunega helikopterskega reševanja spoznal izjemne ljudi. Nekaj, kar se brez te gmote skal in napihanega snega ne bi zgodilo, je tudi služba, ki jo poleti opravljam.

No, kdor me pozna, se spomni na bizarnost, ki sem ji bil priča na Slovenski poti na Mangart konec leta 2022. Po Zimski smeri, ki je prečka proti vršni glavi, sem se naslednje zime lotil še Slovenske. Verjetno par mesecev prekmalu, saj je bila v spodnjem delu  popolnoma zamrznjena, v zgornjem pa polna napihanega snega - izkopal sem toliko, da sem imel še mesece na členkih počrnelo povrhnjico. No, parček iz Tolmeča, s katerim sem na sedlu spregovoril par besed, je tu igral bolj glavno vlogo - dečko, okičen z vsemi možnimi kompleti, ni vlival pikice dvoma, da ni ravno prišel iz Eigerja. Kasneje sem opazil, da sta se - razočarana, da via Italiana ni prehodna - odločila, da mi sledita. Jeklenice so bile skoraj v celoti pod snegom in tako sta sta sledila moji gazi, ki sem jo najbolj očitni grapi od začetka Kopiščarjevega železja vlekel kar na “glih”. 

Tu pa se je začelo - vrli plezalec se ni in ni pustil prepričati, da sestop po Slovenski v takih pogojih ni možen. Niti dekle, ki je razmišljalo mnogo bolj trezno od njega, ga ni moglo odvrniti od pogumnih idej. Šele na vrhu sem razumel, da izjava "my boyfriend is first time on the snow" vendarle ni bila cinizem . Kakorkoli, če sestop proti normalki v prvih metrih res izgleda kot "Koritnica express", je vsem olajšal situcijo, ko se je Karnijec, sedeč na skali enega izmed predvrhov, poškodoval. Natrgal si je celo hlače, ko je “čičal” na skali in si zaskrbljeno gladil golenico. 

Po klicih, kaj naj storim z njima (šli smo se telefončke - čakal sem ju le 50 m nižje), je bila odločitev jasna. Ali je moj italijanski dispečer dobil slovenski helikopter, ki je bil ravno na delovni nesreči v Tolminu, ali sta sama dobila slovenski 112, ne vem - vem pa, koliko težav sta zakuhala. Nesrečnika s strganimi hlačami so odpeljali v ZD Tolmin, kasneje pa na Predelu predali italijanskim reševalcem. Žal tudi kasneje nista mogla iz svoje kože. Na Instagramu sta objavila alpinistični vzpon na Mont Mangart - spustila pa sta med drugim Bovčana Tineta na vitlu in enosmerno, brezplačno vozovnico v dolino. Ja, Tine ni le svetovno znan drytooler - kot vsak GRS-jevec se rad se ob nedeljah nedeljah vozi na štriku za helikopterjem in objema Čehe, Madžare, no kdaj pa tudi koga, ki ga je dejansko vesel.

SSam sem se po normalki lagano spustil proti sedlu in občudoval kičaste barve nad Dobračem. Imel sem kaj za razmišljati in brez dvoma je bil to že drugi subliminalni trenutek, ki sem ga doživel v gorah.

Ti trenutki so redki in za življenje še kako koristni. Doživiš jih le v najlepših, morda najtežjih trenutkih in prav vsak ti življenje obrne na glavo. Prvega sem doživel, ko sem se resneje začel ukvarjati z zimskim gorništvom - na vrhu Viša sem prvič ugledal Montaž v sončnem zahodu. Lepšega, a hkrati bolj  nezemeljsko strašljivga prizora še nisem doživel in takrat sem resnično verjel, da sem doživel vse, kar sem lahko. 

No, tokrat ni šlo le za le trenutek, temveč idejo v vsej svoji prevladi, ki bi jo težko odmislil. Tu, na tej požledeni, napihani, spihani in za običajni zimski pristop mnogo prezgodnje odkljukani Mangart, sem spoznal pomen majhnih korakov. Korak za korakom do vrha, vsaj do prvega sedla, ki ga kar ni bilo. A izkazalo se je - kot mnogokrat v življenju - da niti tu ni prostora za prehitre ali predolge korake, temveč se je potrebno koncentrirati le na popolno izvedbo naslednjega giba. V čudovitem, morda niti ne resnično altruističnm občutju, da smo glede na videno verjetno rešili dve življenji, sem spoznal, da gore niso čisto vse. Kasneje, ko je parček že letel proti bovškemu letališču, sem se spomnil presunljivih besed staroste našega ferajna Petra Podgornika, ki sem jih odkril šele kasneje, ko me je začel mikati JZ raz. Zaradi njegovih besed Mangart kot izjemno dostopno - a vremensko toliko bolj nepredvidljivo goro - morda spoštujem celo bolj kot (rojeni) lokalci. Zaradi Petra sem marsikje - nazadnje v grapi meglenega Pramaggiora - obrnil ter se vrnil nekaj dni kasneje.

 “V ostenju Mangarta smo pogosto iskali skrite, večinoma neznane prehode, tam sem našel in izgubil veliko. Izgubil sem brata dvojčka Pavleta in prijateljico Tamaro, našel sem prijatelje, ki so mi delno nadomestili izgubljeno in s katerimi sem bratovsko delil hribovska doživetja.
Videl sem srečo v očeh tistih, ki so preživeli,občutil strah in nemoč izgubljenih, prenašal težo pogledov in besed tistih, ki so zaman čakali”.

Tretji trenutek se je prikradel tekom procesa alpinističnega izobraževanja, kjer se pokažejo karakterji - kruto leto je bilo v drsanju duhomornih manevrov tako zelo nesmiselno, kot je bil njegov zaključek veličasten. Bili smo sami proti svetu, pa vendarle zmogli in za nagrado dobili znanje, vrednote in vztrajnost, ki je sedaj nagrajena v tem, da lahko suvereno plezamo vsaj uživaške smeri. Tretje spoznanje je skromna ugotovitev, da je bistvo v navezah, ne pa v ocenah, s katerimi si nekateri merijo k* za dosego miru in trenutek vznesenosti.

Tako bi lahko v tej zgodbi skozi leta na mnogoterih mestih kontriral frazi ter popolnoma redefiniral "nekoristen svet", a vendar ga želim pustiti takega - čudovito krivičnega. Nekje sem prebral pregovor ravno o tem - da je gora drugačna od ljudi, veliko bolj poštena, skrivnost do vrha pa leži v nas. Citat tokrat ne bom prevajal:  "The mountains have rules. They are harsh rules, but they are there, and if you keep to them you are safe. "A mountain is not like men. A mountain is sincere. The weapons to conquer it exist inside you, inside your soul."  ("Gore imajo pravila. So ostra, stroga, a vendarle so tam - če se jih boš držal, boš na varni strani. Gore tudi niso kot ljudje, temveč so popolnoma iskrene. Zato se način, s katerim osvojiš zahtevno goro, skriva prav v tebi"  - slovenski prevod je malenkostno preinterpretiran, saj bi ga kdo od mlajših lahko dojel preveč bojevito).

Tudi sam nisem mogel ničesar prehiteti in kar nekaj časa sem potreboval, preden sem dojel, da so najtežje stene pravzaprav rasle v nas samih. A najtežje pristope imamo radi prav zato, ker je s teh razgled najlepši.

Viš, normalka, Zahodni Julijci, konec 2020

Mangart, Zimska smer, Julijske alpe | 14. 3. 2022  Lezla sva Janja Česnik in Gregor (SAO)

Mangart, Slovenska smer, Julijske alpe, december 2022