FERAJNI, MONTE SIERA IN OPISOVANJE SMERI

Predlani avgusta smo bili priča enemu izmed najbolj  uspešnih, a hkrati tudi napornih celonočnih reševanj v Sloveniji. Tokrat niso pobirali Čehov ali Madžarov, temveč "naše". Natančneje, dva izkušena "ČAO-ta". Pri plezanju ene izmed najnapornejših šestic si je plezalec v vodstvu po 7-metrskem padcu zlomil gleženj. Klic je prišel pozno popoldne, helikopter je odložil ducat reševalcev pod vrhom in pričela se je gradnja delovnih postaj, spuščanje, pa spet gradnja, potem pa vitlanje, vitlanje in znova vitlanje (foto: Jure Črnič). Zadeva je trajala celo noč in ko sem zjutraj prišel na bovško letališče na sezonski šiht, je helikopter  ob devetih, desetih odlagal izmučene reševalce. Akcija je bila uspešna, vsi enako celi, kot so tja prispeli, pa vendar po 17 urah reševanja vidno izmučeni. Kdor je imel v nedeljo delo, je moral oddelati tudi nedeljo. Pomagala je tudi naveza, ki je plezala v isti smeri, reševalci pa so od Črnučanov dobili prisrčno zahvalo.  

Plezat tako lepo smer - ali pa plezat katerokoli na whishlistu - nemalokrat predstavlja samosvoj paradoks, ki ga razumemo le mi. Predstavlja neustavljivo željo, hkrati pa razočaranje, če kaj ne gre po planu. Potrebna je zrelost, da se obrneš, še večja pa, da odnehaš, še preden si dobro začel. Tako, da definiraš odstop kot edino pravo odločitev. Tudi sam sem se v zgodnejših letih boril z egom, čeprav sem se očitno vedno odločil pravilno - lahko pa rečem, da bi se danes obrnil še večkrat.  In nekaj takega se je zgodilo sicer izurjeni navezi, ki je v steno vstopila, sklepam - malček prepozno. Tudi sam sem prevečkrat iskal zaraščeno lovsko pot k mali Jerebici (slovenski pristop na Jerebico) in za nedomačinu predstavlja dolina Možnice - kot vsak dostop - nekaj, kar mu je veliko bolj tuje kot sama skala

.

To, da se v smer ne vstopa prepozno, tudi če je pred njim lep dan, tudi če je sestop enostaven in se ga lahko izvede ponoči, pa nam zdravorazumsko omenil nihče. "Saj veste, da se v hribe ne hodi prepozno". Ja vemo, a še nikoli nas niso reševali. Večini ni znana procedura, čas, organizacija GRS-ja, niti zmožnosti helikopterjev iz časa vietnamske vojne. Znamo pa risati kontra azimute, kar je sicer super, v sanjah znamo reševati padlega, kar je še lepše - predvsem če želiš očarati kako tečajnico. To pa je tudi vse. Ko začneš plezat, pa se soočaš z vsem drugem in upaš, da boš take scenarije preprečil. In vedno jih ne, saj so jih tudi bolj izkušeni od mene slišali premalokrat. Slišal sem jih iz podcasta. Krepko po modulu, ki bi moral obravnavati ta segment.

Morda največji boj sem imel pri vstopu skozi zahodni žleb Monte Siere. Meni osebno je to ena izmed najlepših gora in nanjo sem se pripravljal in veseli toliko časa, da je bil že konec oktobra. V žlebu naju je pričakal sneg in čeprav plezanje bojda ne preseže dobre dvojke, so gladke skale balvanskih oblik, prekrite ravno s toliko snega in ledu, da zimska oprema ni služila. Trmasto sva se prebijala z derezami, ki so iskale stope med ledom in skalo, dokler nisva 150 m pred vrhom izrekla, kar sva vedela že dve uri nazaj. Noč bo tu čez dobro uro in čevap, signala ni, mraz je, da komaj režem štrikce in če se po sestopu skozi vzhodni žleb komu kaj zgodi, bo drug moral z abzajli sam do prvega signala. Ne, greva dol in jutri na kaj drugega. 

Sestop ni bil enostaven, tema pa je v žlebu skrila prehode in dvojke so postale kot donwclimbing štirk. Na sedlu sva bila vesela lastne treznosti, čudovit vzpon na Creda dei Longerin naslednji dan pa je do neke mere izbrisala grenak priokus, ki mi ga s svojim strašljivim grebenom vsakič vzbuja Monte Siera - ravno na poti v Dolomite. 

Je ne more kdo prestaviti nekam v Avstrijo? A bolečino počasi zamenjuje sreča, razumevanje, Siera pa ostaja tam. Lepa, še lepša, najlepša. 

Na snegu in mixu sem kar doma, MS je po zahtevnosti otroški vrtec (II+, poco difficile), a vendar je bila zaradi gladke skale in površinske prevleke v teh razmerah pot v poškodbo. Težko si predstavljam začetnika, ki bi ga v ferajnu naučili opisovanje smeri, kako bi si predstavljal to goro konec oktobra. Poko difičile, amiko. Saj je jasno, da lezeš po zabetoniranih žlebih ali pa plezaš po skalah. Hja ;)

Največ dobre teorije sem izvedel od inštruktorja Janeza Tonija, žal le preko podcasta. A kot so nas na faksu naučili: "Nič ni bolj praktično, kot je dobra teorija". Dve uri, ki sem jih poslušal celo dvakrat. 

19. 10. 2023 Monte Siera, Z. žleb in Croda dei Longerin, južni vrh | Lezla sva Tina in Gregor (oba Soški AO)