GARDALAND, ARCO IN CORNO DI BO

Nekje sem prebral, da je samo na območju Arca več plezališč kot v celi Sloveniji. Morda je tudi to razlog, da sem se za božične praznike odpravil na ta konec. Pravzaprav sem bil že malo sit, da vse proste in neproste dni preživim v hribih in sem soplezalki predlagal Gardaland. Brez gamaš, rokavic iz kuhane volne, podrokavic, vsega boga, kar lahko in vedno pozabiš. Brez vstajanja ob štirih zjutraj in lovljenja sončne svetlobe. Gardaland in Gardsko jezero. Štrik pa reversoti nej gredo v prtljažnik, mogoče bo tu kaj za pofrikat ;)

Tu bom preskočil lep del zgodbe. Recimo le, da je bil Gardaland moja ideja, da v njem še nisem bil in da sem mislil, da gre za isti koncept, kot pariški Disneyland, v katerem sem kot otrok neizmerno užival. No, rekel bom samo to, da čisto prvi rekvizit desno od vhoda proizvede kot 88 stopinj in nekih 4.6 težnostnih pospeškov. V eni povedi lahko rečem, da sem vesel, da sem živ, da ne grem nikoli več in da nisem bil nikoli tako srečen, da sem znova v varnem pristanu štrika, 100km višje, v toplem Arcu, Rivi in krajih, v katerih se počutim kot doma. 

Dopust se je iz dveh razpotegnil na štiri dni, kot vsaka ferajnovska ideja. Med postanki sem že skrekal vodniček Arco, v glavi so se že dolgo nazaj zasidrane dobro znane Placche Zebrate. No, zaradi pomanjkanja časa in krajšega dostopa sva se odločila za najgrše plezališče na Gardskem, ki pa je nama bilo v danem trenutku najlepše.

Corno di Bo je skrit med prvimi tuneli iz Arca, če slediš čudoviti cesti iz Torbole (slika navzgor). Pin je imenovan Bunker Corno del Bo -plezališče je tako težko najti, kot je dostop do njega enostaven. Parkiraš najprej za tunelom na desni, na kratki, a lični odstavni niši, ki sprejme tri avtomobile, lahko pa tudi enega lastnika BMW-ja. Potem se je potrebno skozi tunel sprehoditi na njegov začetek in se spustiti k obali. 

Tu pogosto spregledamo tablo, na kateri so napisane vse smeri. Odpre se ogromna marmornata plošča (čeprav je v resnici kar apnenec), na vrhu katere se bohoti prav grd dalnjnovo. V toplem božičnem dnevu, ko so temperature dosegale 12 stopinj, je ta plata izgledala prav romantično. Na gosto navrtana, s smermi od dobrih 100 do 200m ter od 4c do 5-nekaj, nudi izjemen trening plezanja na trenje. Splezala sva dve 100m raztežajki in se počutila enako imenitno, kot da bi splezala najtežjo smer v regiji. Na zgornjem štantu sva pomalicala - jezero je že krasila večerna meglica in nakazovala čudovit včerer v dunajsko okrašeni Rivi.

Plezališča nosi ime po bunkerju, ta pa skriva mračno zgodbo. Da sem v resnici plezal nad grobiščem, sem spoznal šele kasneje, v vsem svojem realizmu pa je dogajanje opisano na spletnem mestu v treh delih. Pri prehodu skozu tunel verjetno vsak, ki prej ne razišče lokacije, spregleda zazidan stranski vhod v bunker, kjer so odkrili trupla stotine nemških vojakov, ki so med drugo svetovno vojno nastale med eksplozijo ob tunelu ter v kasnejših bojih z Američani.

Plezališče je stvar okusa, vsekakor pa je posebno, v našem okolju bi ga lahko primerjali s Škrbinsko ploščo, le da je na vrtano kot športno plezališče. Na Gardsko se bom prav gotovo kmalu vrnil - edina njegova slabost je to, da se za en vikend pravzaprav ne splača odpraviti, saj bo povzročil le bolečino ob (vedno) prezgodnjem odhodu.

Lezla sva 25. in 26. 12. 2023 Tina in Gregor (oba SAO)