KDO JE TONE GOLNAR?

 

Vam je ime od nekod znano? Že to, da je potreben nekaj sekunden premislek, je dokaz, da gre za izredno podcenjenega alpinista in predvsem turnega smučarja, ki je na sceni že več kot 50 let. Če ob pol eni zjutraj preveriš Cobiss, je v njem zabeleženih kar 88 monografij in revij,  v katerih nastopa kot avtor, sooavtor ali urednik. Kot profesor športne vzgoje (tako na celjski OŠ, kot predavatelj na mariborski fakulteti) se je osredotočal na didaktične vidike alpinizma, spisal mnoge mnografije o večraztežajnih smereh (od Alp do Krka), največ pa se je loteval raznih turnosmučarskih tematik. Zdi se, da se je največ zadrževal v KSA in Logarski dolini, čeprav je preplezal in presmučal vse od Himalaje, Maroka pa do Irana. Njegovo gorniško pot zaznamuje preko 1500 vzponov - od tega mnogo prvenstvenih - nemalo jih ima celo v Južni Ameriki in Afriki. Priznam, da sem njegovo ime spoznal mnogo preden sem prerisal njegovo prvo skico - v roko mi je namreč na Bovškem prišla siva bukla iz ne tako daljnega leta 1996: Alpinistična šola.

Za tanko buklo pravijo, da je sedaj že mnogo novega in je ponekod že zastarela, jaz pa se ne strinjam. Morda se namesto garda vozla uporablja reverso, pa vendar so tudi nas najprej naučili vozljanja na karabine in logika za manevri ostaja nespremenjena. Nekaj dodatkov gre na račun dvojnega (ali celo) trojnega varovanja, to je pa tudi vse. Z njegovim znanjem bi si domala upal kamorkoli, saj je razloženo enostavno tudi za nekoga, ki se s štrikarijo še ni srečal. Izjemno dobro so prikazane tudi različne tehnike vmesnega varovanja in sidrišč s klini, pri čemer nisem jeb in frendov prav nič pogrešal, saj ti bolj kot teorijo zahtevajo kilometrino. Moram reči, da bi brez nje kasneje veliko težjo razumel nesistematično napisan Alpiročnik in mi je v svoji brutalno prvinski različici dala veliko - prebral sem jo dvakrat in jo kar s težkim srcem vrnil lastniku.

No, ime pa vam je verjetno bolj kot iz kakega vodnička znano po čudovito preprostih, skoraj nadrealističnih skicah (ponavadi iz plezanje pika net), zaradi katerih lahko marsikateri krajši opis smeri preberemo skoraj na havbi izhodiscnega parkinga. Medtem, ko drugi prešteva število kompletov, reverzov, frendov, prusikov, prižemk in vsega, veste - če ste prebrali to knjigo - da boste znali preživeti tudi s pol manj pripomockov. Tudi sam sem se navadil, da s tehničnim svinčnikom - tistim Staedtlerjevim na minco - šlampasto in z neproporcionalnimi razmerji prerišem topografijo smeri in priprava na turo je tisti večer zaključena. Po preplezani smeri mi tako detajli ne uidejo iz spomina - sploh če uvedem kako variacijo - in smer ostane enako sveža tudi kasnje, ko me kdo vpraša za kak detajl.

Tone Golnar je v mojem subjektiven pogledu eden izmed največjih stebrov slovenskega alpinizma, saj je manj resnim gornikom in alpinistom poenostavil pristope, hkrati pa je prispeval k varnosti in k boljši orienataciji celotne ture.

Ko napredujes, ti v roko pridejo tudi njegove bukle. S plezalnimi prijatelji je zasluzen za celo vrsto plezalnih vodnikov, ki se jih takrat ni izdajalo s trznim namenom. Ko sem danes o Antonu govoril z znancema Silvom Babicem, se mi je - kot v kvantnem preskoku - v roko znasel ta vodnikcek o Robanovem kotu, ki ga je napisal prav z njim.

Tone, hvala - v imenu vseh, nadaljuj. Kot vidiš, nismo vsi za likovno umetnost, tudi nasi prerisi tvojih funkcionalnih minimalizmov pa nam služijo več kot odlično.

*Prvo sliko sem ukradel s profila Mija Kovačeviča - verjamem, da mi noben od njiju ne bo zameril, saj je objavljena tudi v mojem repostu Gore in ljudje. Vesel pa sem, da se je v tematiko vmesal tudi prof. Miksa in upam, da bomo Toneta kmalu poslusali tudi v njegovem podcastu.