ODNOS MEDIJEV DO NAJLEPŠIH PRIZOROV NA SVETU

Kako uro nazaj je nekdo na Hribovcu napisal izjemno pronicljiv post o VZROKIH UMRLJIVOSTI v Sloveniji. Podatke je črpal iz vladne statistike in NIJZ, rdečo nit pa vlekel ob ODNOSU MEDIJEV do tega domnevno najbolj pomembnega vprašanj v Sloveniji. Nekaj dni sem s simpatično sliko Ankogla čakal, da bi se znova pojavil, a verjetno se je sam sebi zdel kot podoben meni - neumen do amena, da še vedno bije boj z mlini na veter. 

Čeprav sem rekel, da ne bom več objavljal mudrovanj (Erik Rakulj: "mudrovanje" je beseda in Erika From: resnica ni jeza), sem probal zelo eklektično, a vendar linearno prikazati razmerje med realnimi nevarnostmi, ki pretijo Slovencem. 

🎯Očitno moj objava ni dosegla avtorja, je pa stanje v državi mogoče opisati nekako takole - prosim vas, da me ne držite za besedo, saj sem na hitro prebral in prenesel prvi printscreen iz NIJZ:

• Od infartkov in embolij umre cca. 36  % Slovencev,
• od raka okoli 31 %  (in strmo raste),
• od vseh zunanjih vzrokov, vključujoči padce, pa 8 % (izmed katerih je povprečna starost 84 let, sklepam da gre za zlo e medenice)

Moja babica je bila na urgenci vsaj 5 petkrat, na srečo le enkrat z zlomom. V GORAH PA JE DVE LETI KASNEJE UMRLO 37 LJUDI. Da, preveč, sploh glede, da je polovica Čehov, Poljakov in Madžarov in da je torej najmanj 37-krat manjkal helikopter, ki bi moral pri prometni iz Kočevja pacienta pripeljati v UKC LJ, pri čemer je porabil kako uro več.  37 je celo manj kot žensk, ki zboli (umre?) za poporodno depresijo in gotovo petkrat toliko moških, ki so zaradi podobnih vzrokov končali na štriku. Ne tisti za frikarijo ali za dvojno vrv.

Slika je iz Ankoglove skupine, ki zna biti enostaven vzpon po normali, ampak za naju čisto premalo zanimiv - padec iz grebena zarjavele jeklenice alpinov pa nekako pričakovan, drugače mobitel vsekakor ne bi bil v prsnem žepu. Devet na leto je očitno izpolnilo normo in tudi sam sem že zdavnaj nehal šteti življenja, saj sem jokerje že zdavnaj porabil, gora pa me je do sedaj vedno ščitila in verjamem, da bo tako tudi dalje. 

Seveda pa je relativno majhno število žrtev potrebno videti v luči ŠTEVILNIH USPEŠNIH REŠEVANJ, H KATERIM JE POTREBNO DODATI VSAJ DVE NULI. Gre za leta usposabljanja najvišjega alpinističnega kadra in običajno žrtvovanih vikendov, pa še to gre redko za kaj zanimivega, kot je bil predlansko Sivi ideal. O tem, kam se uspe tujcem zaplezat, je zgodba zase, Kotliška grapa pa ideja, ki bi ušla celo Hanibalu Lectorju, če bi s seboj nosil pisker za bograč - nekako kot današnji planinci džezve, jajca in piromate (SAO). Problematika se bolj kot zastraševanju zdravega načina življenja tiče problematike POMANJKANJE NUJNE MEDICINSKE POMOČI, ki jo ovira bodisi megla na Brniku, bodisi nepripravljeni tuji planinci, o čemer pogosto opozarja reševalec ROBERT SABOL - z njim se resda ne strinjam vedno, kdaj pa najdeva skupne tocke. Ponvaadi sem težko tiho, ko se debata sproži o znanju naših pilotov in gorskih reševalcev (sploh bovške ekipe, pri čemer prvi jezik stegne Teo), a o nujnosti HNMP in mačehovskem odnosu države si deliva popolnoma isti pogled. Še najmanjša škoda se stori - vsaj ker splošna javnost to ne zve - ko izkušen GRS-jevec ali alpinist poskuša preplezati kložasto Kramarco, se je za to odločil z največjo stopnjo dostopnosti informacij in pokasiral, kar je bilo (skoraj) pričakovano.

Številka je nizka tudi zato, ker se nemalokrat ne pleza v enakovredni navezi (razen v našem ferajnu, kjer smo od vsega trad znanja dobili en klin) in je večina naših alpinističnih izobraževanj na solidni ravni. To sem opazil, ko sem plezal pod nekdanjem Belvijem na "Humarjevi" steni in opazoval češke tečajnike, ki se v navezi niso pripeljali na glavno vrv, temveč na popkovine. Del varnosti gre tudi v ceno zaščitniških moških, ki s plezanjem v vodstvu  poskrbijo za varnost svoje drage, ko pretirava z vmesnim varovanjem, že zato, da sam ne bi izruval še njo. Navadil sem se že, da z nasmehom Mona Lize kdaj navihanim očem ohranim veselje, češ, saj ti je isti šmorn, čeprav si pravzaprav naredila 10 % vsega (v kolikor ji ni uspelo karkoli pozabiti). Seveda delam krivico vsem Anjam, Pavlam, Tinam, morda pa tudi (bodočim) Ulam.

Ta post bo morda - le morda - dosegel koga iz medijev, ne cilja pa na spremembe izven naše skupnosti. Je pa mogoče dober prikaz problematike, ki se kot taka ne bi smela kazati oziroma jo vsaj mi ne bi smeli dolivati z gorivom. Problemi so v bazah in pomanjkanju kadra in helikopterjev, saj nekoč ob zvinu gležnja nihče ni klical helikopterja, to pa odgovorni še kako dobro izkoriščajo za ohranjanje svojega položajain in finančnih inekcij (dnevnica dežurnega zdravnika na Brniku naj bi bila 650e).

Jasno mi je tudi, da bo statistika le stežka pomirila naše starše, saj se lažje poškoduješ sredi Stare Gorice, a morda se bo v jezik ugriznil kak kavčkomentator in si izbil zob. S tem bomo ob davku dobili nekaj za dodaten helikopter.  Kaj več pa seveda ni za pričakovati. Še vedno bo g. Medved poslal Bella 412 v nek cayoning namesto na čelno trčenje  v Ajševico in trdil, kako sistem funkcionira. Saj vsi vemo - teh par deset milijonov za baze in  helikopterje s kratkimi rotorji država seveda nima - kreteni, idioti in  imbecili pa so GRS in Slovenijo prikrajšali za 9 črnih (belih) vreč in nekaj bencina - to je namreč število realno preminulih  gornikov z najvišjo stopnjo znanja (plezalci, pripravniki  alpinisti, GRS, turnasši...). Omeniti gre, da so bili ti brez izjem zavararovani z najvišjo stopnjo članarine, ki pa jih država od zavarovalnic ni izterjala. 

Za ostalih 30 mi iskreno ni tako zelo mar kot za devet "mojih" - je pa tudi ostalih 30 iz statistike NIJZ od nekoga svet. Enako, prav nič manj. Od nekoga svet, zvezda, vesolje, srce - življenje  ki nikoli ne bo enako. Ali mi je res potrebno še enkrat citirati Petra Podgornika in njegov ganljiv zapis o Mangrtu?

Medije danes krojijo sofisticirani algoritmi in tem ne gre zameriti. Lahko pa vsak pri sebi dvakrat premisli, preden sproži plaz žaljivk proti nečemu, o katerem sam nima pojma, kaj šele da bi vedel o realni bremenitvi državnega proračuna, katerega porablja morda celo bolj. Da ne govorimo o emisijah serverjev, zaradi katere imamo v Radovljici meglo huje kot v Ljubljani.

Odnosa medijev ne bomo spremenili, saj tudi oni od ljubezni ne morejo živeti, lahko pa sami s komentarji zaustavimo zgrešeno miselnost  in jo umestimo tja, kamor v resnici spada. Vsekakor ne na prve strani medijev in vsekakor akterji niso ne planinci, ne Čehi, temveč bi morali biti tam slike politikov. Razen če pilot s predimenzirano vietnamsko 412-ko nagne mašino v tako nerealen kot, kot zgoraj, potem je ta slika vredna celo njujorškega Timesa.

In če mi ne verjamete - ja, to je vsakdanja praksa, katera od naših pilotov zahteva malo več znanja kot s pol manjšim rumencem in se dogaja enako, če ne celo bolj pogosto. Bi pa rumence krvavo potrebovali - ker če je možno s temi škatlami...

Po pameti, tudi iz naslonjača. Tako tisti, ki komentirajo, kot tisti, ki objavljamo, še posebej pa tisti, katerim verjamemo. In od vseh so najbolj škodljivi eksperti, ki jih premaga ego, da bi se obnašali spoštljivo. Pa ne bomo o imenih.

----

Slike so z izjemno helikopterskega reševanja prednjega okna Prisanka moje, med 2020 in 2025: Akogel normalka, Ankogel grebensko prečenje, Prisojnik, Cima di Mezzo (Coglians, nočna), Amariana (zvin gležnja) sosteska Pustolovski park Srnica (Plužna, Bovec, kot guide: slika Jure Črnič), kaminska varianta smeri Skozi okno (V/III, 130 m, Vipava). Soplezalci Janja, Alenka, Miha, Anja, Simon in v navezi v Vipavi Denis Florjančič.