Smer čez ploščo (V+/IV-V, 145 m): Smer čez trnje in črne oblake?
Denisova želja po platkah naju je nehote pripeljala v dobro znano okolje - čez Nikolajevo smer se bohoti dobro znana monolitna plošča, ki nudi pravzaprav edino res zabavno igranje z detajli, ki si ki jih - zaradi širine plate - lahko izbiraš sam. Tu lahko uživaš med dobrimi stopi, pokami in luskami, ki po pakleniško drže - edina škoda je, da ne sega kar od vstopa. A poudariti morava, da ta krajša smer ni bil najin prvotni cilj, saj nama šodrasta Vipava in njej podobne smeri že štrle iz ušes.
Je pa zato v sosednji Ajdovščini mogoče najti Malo Goro - gre za dobro znane "Lego kocke", ki nudijo kompaktnejšo skalo, pa tudi orientacijsko in tehnično čisto drugače pristop (Krvava smer, Smer malega Mihe....). Pa še vsi pravijo, da so tam prav zabavne 200 m smeri.
Tokrat je bil Denis zaradi službenih obveznosti celo poznejši od mene in prejšnji dan sva bolj kot za pripravo smeri porabila za preračunavanje časa, ki naj bi ga vzela najbolj konzervativna dolžina ture. Želja je bila velika, a prevladala je zdrava pamet. Vožnja čez ride, pa iskanje vstopa, morebitne različice in potem sestopna grapa, ki je le nekaj metrov od izhoda, jo je baje čisto enostavni najti - pravi Marko - a na koncu jo prav vsi vsi zgrešijo. Vedela sva, da bova na glavo zopet natikala čelke, zato je pač preostala le Vipava.
Kljub temu se rad vračam na mesto svojih prvih frikarij - malo zaradi simpatičnega okoliša, še bolj pa, ker je ravno na pol poti med Tolminom in Ljubljano. V zimskem času je izbor suhih skal z izjemo Glinščici bore majhen - a da ni več vse čisto zimsko, so pričali klopi, ki sva jih pobrala
Meni se po dolgem počitku ni kaj dosti dalo in sem navijal za Piramido (le dva raztežaja, ki si ga zapomniš brez slike), a vem, da bi se v tem primeru na to fino plato morala vsej še enkrat vrniti. Tako sem dan zapeljal malo bolj po primorsko in sprva ob izjemno ugodnem Julijusu skoraj eno užival v modrosti lokalnih mislecev. Moram reči, da bi se na take četrtke lahko navadil.
ODKLONI OD SKICE - 1. RAZTEŽAJ
Prispevek bo dokaj suhoparen, a uporaben za vse, ki tu še niste bili, saj bova predvsem opozorila na spremembe - morda pa tudi značilnosti ali pa "zgreške", ki jih nisva uspela najti. Tekom številnih vzponov se je najelegantnejša linija v več desetletjih glede na sliko malo zamaknila, zato je tu še posebej smiselno uporabljati oči in malo bolj upoštevati malo intucijo (beri: zaupati v sebe). Dopuščam pa možnost, da moram za plezanje nositi leče, zato naj vsak najine smernice določa le kot opcijo in naj ravna tako, da bo plezal varno zase in celo navezo. Poznavalec naju je opozoril, da sva morda zarinla preveč v Tinetovo smer, čeprav sva se lotila vstopa v desno vsak toliko, kot kaže skica. Vse je možno.
Tradicionalno je prvi raztežaj moj - tokrat pa sem ga imel namen prepustiti Denisu, saj rami in prekratkemu počitmu še nisem čisto zaupal. Ampak saj veste, ko si tam, doma, ko znova na pas pritrjuješ opremo - no way! "Greva kot običajno, to je kot vozit kolo". Denis je vesel mojega evforičnega "comebacka" in odločiva se, da je preplezava po originalni različici. Ta poteka po notranjosti zajede, ki jo je mogoče lažje preplezati tudi po desnem robu plat. Ne, to bi bila goljufija. Ali pa sva si - s preveč neposredno interpretacijo - s trmo znova utrla pot skozi trnje. Tokrat kar dobesedno.
Smer kar vabi na levi steber, kjer se bohoti z jeklenico ojačao uho (slabih 2 m nad omenjenim stojiščem). Desno od njega, na drugi strani grape, pa sije nov svedrovc. Čeprav sem spet pozabil očala, sem ugledal lep balkonček, katerega smer določajo svetleči zaključki šponarjev skozi ušesa. "Ne, to ne more biti to, prelepo, to je neka druga smer. "A ne piše 5 m?", povprašam Denisa. Pritrdi mi. Stojim kvečjemu pol metra na strehco in nekaj mi ne da miru - grapa je tako ozka, da bi zavarovan (v normalnem razkoraku) lahlo varno stopil na drugo stran zajede in se zavaroval v svedrovec.
Strehca, ki je v opisu omenjena kot previs, je iz vstopa dobro vidna. No, pot do tja pa je posejana s trnjem - pravzaprav trnjičevjem vseh vrst. Vesel sem, da sem ravno zamenjal gumo na plezalkah, sam sem z njimi dobesedno gazil debele veje trnjevih grmov - zdelo se je, da tu ni nihče plezal že desetletja (svetujeva plezanje po desnem razu). Pod strehco nas čaka prvi izziv, saj je potrebni premagati gladko trebuhasto skalo (IV+), ki ne nudi nekih omembe vrednih oprimkov. Stvar niti ne bi bila nekaj posebnega, če ne bi bilo edino stojišče s plezalkami pomendrano bodičevje, na katerem iščeš najnujnejšo oporo.
Malo še oklevam, potem pa se odločim, da verjamem skici in plezam dalje v lažji svet, kjer skalo nadomešča zemlja, a varnost nudijo vsaj drevesa. Nevede naredim (mnogo) več kot 5 metrov in se znajdem v slepi ulici. Hja, kaj pa sedaj? Sestopat po tem blatu ne morem, edini prehod, ki verjetno predstavlja originalno zrisano smer, je vsaj dva matra nižje. Na tleh polno zemlje, po češko ne upam, tako da nardim hitro rešitev ob prvo živo deblo - iz dveh daljših vrvic naredim ambulantni vozel, Denis me drži na kratko in z nelagodjem se spustim do prvega možnega prehoda desno. Že vidim, kako zabavno bo, če je že tu tak sprejem 🫣.
Tu se res pojavi prečnica, a daleč nad balkončkom, ki se elegantno vije na isto točko. Zavedajoč se, da bo imel Denis skoraj enako zahtevno nalogo, ko se bo odpel iz drevesa mojega slepega prehoda - na najbližjem mestu naredim varovanje iz metulja (s preslabo ocenjeno postavitvijo, da bi bil miren). Na srečo najdem se odlično razpoko za jebo in ju povežem - ne po šolsko, temveč v pravcati mini štant. Če že gre kaj narobe, naj bo tu vsaj nekaj, kar ne bo ščitilo le moj nottanji mir, temveč tudi drugi del naveze. Po relativno položni prečnici se približujem k bližnjici, dobro zavarovani teresi, dokler nisem na tistem mestu, kjer bi motal biti - koliko opreme sem pustil v steni, pa raje ne bom omenjal.
Tu nas čaka še gladka plezarija (IV), ki tudi ne nudi večjih krimpov. Na srečo je na desni dobro zabit klin, na katerem se lahko človek spočije. Vsaj jaz sem se, s okrvavljenimi rokami komaj 20 metrov nad tlemi. Pripnem se na komplet, Denis potrpežljivo čaka, da mi glava predela, da je so bile najbolj zoprne pač trivialnosti (downclimbing in premagovanje trnja), plezarija kot taka pa ni nič kaj zajtevne. Preplezam gladek detajl, ki bi ga zaradi dolgig gibov ocenil z malo višjo oceno (V-) in na katerem bi se nižjerasli kar namatrali. Tu prispem do prvega čvrstega drevesa na desni. Z olajšanjem zagledam uvod v kompaktnejšo plata, kjer smer določajo čudoviti prstančki, ki sijejo v svoji še neoksidirani barvi. Od tu dalje je plezanje uživancija, a meni zmanjkuje opreme. Kot vedno na začetku vseh vipavskih smereh.
Naredim sidrišče, potegnem Denisa gor in ga prosim, če vendarle lahko dokočam raztežaj. Čeprav je to Denisova tura, si po tem malo uživaškega plezanja zaslužim. Obrneva mojo "stilsko" zloženo vrvi in spet plezam dalje.
2. DODATEK PRVEMU RAZTEŽAJU
Še vedno plezam v desno (III), dokler ne prispem pod prečnico, ki seka ploščo, po kateri je smer dobila ime. Zajeda se vidi skoraj iz avtoceste, opis in skica pa opisuje dva klina, na katerih je mogoče narediti sidrišče. Sem pod desnim robom plate - tu sicer ogledam variacijo čez ploščo po desni strani, vendar to ni lažja "Desna varianta", kjer se po zajedi (V-) izognemo centralni plošči. Po lažjem svetu hodim gor in dol, levo in desno, preverim celo v "WC pod prečnico, ki vodi proti Nikolajevi. Nič, štant bo moral biti grm, ki ga fiksiram z metujljem, saj gre tu bolj kot ne za sprehod. Porabila sva že preveč časa, ko se oglasi temen še oblak nad Vremščico. "A ni napovedano sonce"? Z kompleta se mi sname še Denisova vponka in ustavi ravno na robu.
Slepim se, da je ura manj in da je Denis vendarle pogledal napoved - gotovo slišim le vaje SV na vadbišču Vipava. Čim hitreje potegnem skoraj 50 metrov štrika in pozihram Denisa. Vedel sem, da se bova mogla odločiti - hrup namreč ni prihajal iz strelišča.
Denis vedoč, da imam več izkušenj in strahospoštovanja do neviht, odločitev prepusti meni. Plata ni dolga in časovni bi potrebovala enako, če bi jo preplezala po navpični variaciji, po desni zajedi (V), le nekaj dlje časa pa nama bo vzela prečka ter originalna varianta. Ampak razlika bo bila le minutažma in še vedno bo lahko bila le havbica, morda ne spodaj, temveč na počku 🫣.
Preverim "blitzradar", ki ne kaže nič katastrofalnega, tudi meglice niso navzdol "porezane" - sestopno pa poznava in ne zahteva abzajlov (desno pred Nikolajevem razom - tudi sestopna iz smeri Skozi okno). Imava čas, zaradi plate sva tu.
Tako se odločiva, da ostaneva pri levi, originalni varianti in Denisu bolj zaradi sebe, kot da bi mu solil pamet, položim na srce, naj ne hiti in ne špara z varovanjem, ter da naj štant naredi tak, kot bi sijalo sonce.
3. RAZTEŽAJ - UŽIVANCIJA, SKORAJDA
To bi pravzaprav moral biti drugi, ampak kjer ne gre, ne gre. Denis suvereno postavlja varovanje na najbolj tveganjem mestu - prečnici, ki vodi v smeri proti Nikolajevi. Nekje na dveh tretjinah se odloči za diagonalno plezanje v desno in moj srčni utrip se počasi umirja. Gledam elegantno plezanje Denisa po prehodih čudovite plate (do V+), ki mi v njegovi mirnosti ne pušča dvoma v kakršnokoli "štajersko varianto" varovanja. "Pet metrov", se zaderem malce prepozno. Denis naredi štant s precizno natančnostjo in ker sva že uplezana, sem daleč pred prvim cukanjem podru že vse nenujne dele štanta in pospravil opremo. Sledi še moje uživanje v plezanju, kjer si Denis vendarle ni kratil užitka v premagovanju zanimivejših prehodov.
VZPON DO SESTOPNEGA GRABNA
Prva tvegana mesta se še varujeva, potem pa se na vrhu smeri razveževa. Denis tokrat ni bil tako vesel kot jaz, saj je zamudil družinske obveznosti. A hitro se tudi njemu obraz razvedri - narediva eno slikco, kakršna že je - in nenavezana laufava do dobro znanega sestopa pod desnim robom Miklavža. Smučava med listjem in šodrom in tu se pokaže Denisova prednost gorskega teka, saj je z manjšo težo kljub mojim naprošanjem nosil še štrik.
Komentarji
Objavite komentar
Pusti komentar