KAJ IMA MARKO PERNHART Z BENEŠKO LAGUNO?

Z meni drago in izredno pronicljivo osebo sva se znova uspela zagovoriti do osme zvečer (beri: jz mam speech, ona bruha od viroze, vse pa gre preko wifija). In kot Baudrillardov simulaker je tudi virtualna debata vodila na vse strani, kot nekoč tista kafanska. Smer mojega pametovanja je tokrat začrtal sam direktorja SloArt-a z nedolžnim piskom e-maila. Razmišljanje me je vodilo v spomine, kako so  nas v različnih obdobjih v življenju navdihovali in izoblikovali različni slogi - življenjski in tudi umetnostni. Vsekozi pa sta nas usmerjala boj dveh nasprotij - oba sočasno predstavljata največjo bizarnost, a tudi pogoj za obstanek nas, "osvajalcev nekoristnega sveta". V Messnerjevi avanturi ne vidim le nevarnosti, temveč tudi lepoto, sprejemanje, pri nekaterih starejših kolegih pa vse skupaj že spominja na umetnost.

Katero nasprotje uravnavamo z alpinizmom, željo po dinamiki ali nujnost po ustaljenosti? Zaenkrat lahko trdim le, da ni akcije brez reakcije, ni uspeha brez truda, pa tudi krutosti ni brez nežnosti. No ravno obratno, nežnosti ne prepoznamo brez njenega protipola. Morda se zato radi ukvarjamo z alpinizmom in morda so zato plezalci izjemno umirjeni ljudje. No, vsekakor taki nis(m)o bili na začetku.

Otoček nasproti Markovega trga se imenuje San Giorgo di Maggiore (podobno mogočen kot furlanski dolomit Pramaggiore), katerem se lahko izgubite v labirinutu iz žive meje. Moj ruski soimenjak Ivan Konstantinovič Aivazovskyi se je proslavil z motivi neviht - in prav brezkompromisnost krutega okolja slikarju prinaša svobodo, da si kdaj lahko privošči tudi spokojnost gondoljerja.

Naj se vrnem na umetnost kot mirno nasprotje dinamičnega okolja ledu, lomljivih skal in turbulentnih vremenskih pojavov. Za alpinizem pravijo, da je ukvarjanje z nekoristnim svetom, a enako nekoristna je tudi umetnost. Pa pravzaprav skoraj vse najlepše stvari v življenju so nekoristne, zanje pa je potrebno nerealno veliko truda. Naključje?

KAKO IMA LAHKO LJUBITELJ SKAL IN LEDU RAD OLJE NA PLATNU?

Tisti, k me poznajo, vedo, da moj poklic ni povezan primarno z gorami, čeprav med poletjem s strastjo opravljam delo kot via ferrata guide v soteski Srnica na Bovškem, ki vključuje tudi vzgajanje plezalne etike in odnosa do narave. Drugače sem sociolog, imam nekaj biotehnološke predizobrazbe (mentor prof. dr. Majdič), spletni minors iz terorizma in protiterorizma (Leiden, Nizozemska). A v realnosti sem bolj kot ne gradil spletne trgovine (kot Shopify partner) in naštepal še več tržnih člankov za povečanje organskega prometa (SEO) - pod nekatere se najraje ne bi podpisal, pod mnoge pa se nisem. Od vsega, kar je bilo nekako ze izživeto in iztrošeno, je ostalo pisanje, ki na srečo nima več prodajne osnove. Pisanje je sprostitev, je osrečevanje drugih z dostopnostjo kredibilnih informacij, kjer lahko ustvarimo tudi kaksno prvenstveno smer.

Verjamem, da so nasprotja potrebna ravno zato, da znamo ceniti življenje. Ne moreš z enako strastjo opazovati eleganco bojne fregate v Arzenalu,  če nisi vsaj enkrat na kakem trotisočaku klečal na ruzaku, podrejen totalni milosti nevihtnega oblaka.

Primer kontrastov predstavljajo tudi drugi športniki ali celo mornarji, vojaki ali urgentni zdravniki (spomnil sem se na umetniško žilico vodja naše AŠ dr. Orbaniča). Marco Ganassin je triatlonec in desetnik (carporale) italijanske mornarice (Marine Militare) na področju Benetk, katerega sem spoznal prav preko pisarij v nekdanji službi. Verjetno bolj kot kdorkoli od nas razume, da mirna voda ne ustvari dobrega mornarja in ravno zato je rezerva, ki jo poseduješ z leti gorništva in predvsem alpinizma, tisto, kar ti urbanem okolju omogoči mirnejšo plovbo skozi normalne valove življenja. 

So pa tudi drugačni tiči. Moj prijatelj Miha, pianist in izjemen učitelj klavirja, ki pri otrocih dosega najvišje ocene na državnih izpitnih ravneh, je na videz eden izmed najbolj umirjenih ljudi. A ko strastno igra Einaudijevo skladbo Una Mattina, ne gre za bohemsko lovljenje čustev, temveč sledenje notranjemu metronomu, enoznačnim pravilom in avtomatizmu, ki ga je v sebi utrjeval desetletja.  Kot protipol strukturiranim in začrtanim pedagoškim programom v gorah najde dinamiko nepredvidljivega, ki jo želi obvladovati z znanjem in izkušnjami, ki mu jih bo prineslo alpinistično izobraževanje. Ne glede ali gre za note, štrikarijo, risanje aktov, mikrokirurgijo ali obvladovanje radarja (ARPA) - preden vse to izgleda kot svoboda in kot lepota, so potrebna duhomorna leta in tisočere ponovitve.

Tako kot pri vseh omenjenih gre v prvi vrsti za preseganje, ki ima za posledico ojačanje čustev. Mihi sem ukradel primerjavo med poustvarjanjem glasbe (poučevanje že stokrat odigranega) in ustvarjanjem glasbe (skladanjem). Tako lahko o alpinizmu govorimo šele takrat, ko smo tako suvereni, da lahko svobodno skladamo skalne prehode, pa četudi je smer prvenstvena le za nas. 

Mogočno severo ostenje Mangrta - nanj se lahko ustrezno uhojen planinec od Belopeških jezer povzpe tudi preko Nogare in via Italiana in se na koncu spočije na najvišji prečki v državi. No, deželi.

ALI OBSTAJA ALPINISTIČNA UMETNOST? 

Verjetno je to bolj vprašanje za dr. Mikšo. Zaradi številnih interesov sem bi primoran postati tudi velik ljubitelj zelo selektivno izbrane umetnosti. V našem prostoru me navdušuje Marko Pernhart (1820-70), njegovo Klanško jezero v nevihti ti vzame dih in je (brezplačno) na voljo vsako prvo nedeljo v Narodni galeriji v Ljubljani. Gorniki boste na njegovih oljih prepoznali en kup osvojenih vrhov - nihče ni lepše prikazal mogočo ostenje Mangrta, čez katere gredo mnoge plezalne smeri, pa tudi vsem znana via Italiana. 

OD KJE SEDAJ SMRDLJIVE BENETKE?

Zakaj mi je laguna nekoč vzbujala podoben občutek kot prvič preplezana petica? Verjetno ima glavno vlogo vonj - laguna ne smrdi, temveč ima vonj po brezmejni svobodi. Vsakemu priporočam malce drugačen izlet v zgodnji jeseni - morda se boste zaradi njega pričeli ukvarjati celo z alpinizmom. Avtocesto zapustite že pri izvozu za Lignano, potem pa nadaljujte po provincialni Jesolani. Za parking na Punti Sabione je bilo nekoč potrebno odšteti 6 evrov za cel dan, a tudi z jurja tolarjev se je dalo dvakrat v kino. 

 Namesto z "people moverjem"  se namesto na Markov trg odpravite na Lido  - vaporetto je laguni prilagojen bus. Na kopnem lahko zberite eno od edinih dveh avtobusnih linij, ki vas bo popeljala čez cel otok. Bus se nato vkrca na manjši trajekt, ta pa preči kratko ožino na Pelestrino. Gre za 15 km otoček, nekje širok le nekaj sto metrov. Domačini so na južni strani otoka iz naplavnin zgradili počivališča, ki ščitijo pred soncem, hkrati pa ne odžirajo svobodo vetru. Trgovine? Pozabite.

Zgradba, ki na Lidu gosti filmski festival. Spomini so kot magdalenice, super sem se imel na potovanjih s punco, katero mi jo je za družbo "posodil" prijatelj. Temu se reče oldskul zaupanje, podobno tistemu v navezi. A tudi alpinizem je na trenutke nepredvidljiv;)

Če te Pelestrina še ni prepričala, da si kupiš jebe in metulje, lahko prestopiš na nov vaporetto, ki vozi do Chioggie. To so nekakšne ribiške Benetke - na vsakem vogalu se prodaja in mešetari z ribami. Za starodavnim mestecem se prično stotine kilometrov plaž, ki se prekinejo šele pri Ravenni. Prva je Sottomarina - na njih so kraljevale 80-letne babice, ki so se ure in ure metale v valove, mnogo večje od njih. Toliko življenjske nisem opazil nikjer.

Chioggia leta 2014 ali Benetke brez turistov. Res poznate Veneto? 

KAJ PA URBANI ALPINISTI?

No, zadnji kontrast v moji eklektični primerjavi alpinizma in slikarstva je Hopperjev realizem (odtujenega) mestnega življenja. Še preden smo v plezariji spoznali termin detajl, sem trdil, da je v njegovih detajlih kljub vsemu ogromno romantike. Najbolj znano delo so nočne ptice (Nighthawks) in v zoomu komunikacije med natakarjem in speglanim parom ne moremo ostati brez občutij. 

Zakaj sem iz lagune pristal na betonu? Verjetno zato, ker je mesto s svojimi površinskimi odnosi, za katere smo odgovorni sami, največ ljudi prignalo v skalo. Na Gonžarci, moji prvi vsaj malo avstrijski D/E , težko zgresimo zapis Rudija Klinarja: »Včasih moram poiskati te strme poti, moram položiti nanje svoje roke in stkati tiste čudne lepe vezi, moram priti tja, kjer se zdi, da besede drugače zvenijo in se drugače pogleda v oči.«. Pa vendar smo v mestu taisti ljubitelji avantur, kot v gorah, kajne?

Na področju "estetike grdega" kraljuje tudi Britanec Phil Lockwood, ki je Hopperja nič kaj prikrito skril v svojo sliko nočnih pisarn. Bolj kot to me očarajo skriti ljubimci, vrzeni v nehoteno okolje - morda je grenkejsi del izkušnje led zaslon v eni izmed pisarn, za katero sem verjel, da je iz leta 1941.

Blog tokrat zaključem tako, da vas peljem malo žejne ... kam že, v Centralne Alpe? Subliminalni trenutki, ki jih boste doživeli v hribih, vas bodo vsakič spremenili v drugo, boljšo osebo, dokler ne boste spoznali, da s svojo druščino premagujete le stene v sebi. In tu se ne razlikujemo kaj dosti od drugih grupacij, le da je naš eskapizem malenkost bolj "resen" in  nemalokrat tudi finančno nevzdržen. 

JE ALPINIZEM ZAME?

Alpinist je zame vsak, ki v nekaj njemu lepega vloži maksimalni napor.  Za izpite bo potrebno malček več, pa vendar. Sam sem pojedel praktično ves zarečen kruh, vendar le zato, ker sem si želel kvalitetnejšega izkoristka čcasa in globjih prijateljskih vezi.

Hkrati ob drugačnem razumevanju zivljenjskih izbir veliko lažje sprejmem, da je prav vsak človek na tem svetu na svoji lastni alpinistični odpravi, o kateri nimamo pojma niti mi, ki štrikamo za hobi. Podobno misleči si podporo in veselje ob uspehih delimo, pa ne zato, ker bi bili tako posebni, temveč zato, ker se v dvojno osmico ravno ne zapleteš po naklučju. In le kdor bo šel skozi krvaveče prste, ozebline, poškodbe, obiske RTG sob, trpel pikre komentarje inštruktorjev, prusikal se po pozabljeno opremo, skrival zahtevnost smeri pred domačimi in predvsem - premagal svoj ego - bo razumel, zakaj kdaj izpademo arogantni in čudni. Ne, me gre za nadutost, le "civilom" je nemogoče razumeti naše trditve. Marsikdo je v iskanje končne skrivnosti življenja vložil desetletja truda in odpovedovanja, potem pa si pa še laže, da je odgovor pot. No, ne laže si, ne laže vam, v to verjame bolj kot Jezus v svojga Očeta.

In se nekaj. Prav fajn pot je. Če mi kdo pokaže lepšo, pa zna sočasno z eno roko spremenit meter prusika v metuljčka ter ga v pomenljivi obliki poslati simpatiji namesto novoletnega darila, je njegova pot tudi moja. V tem znanju vidimo toliko lepega, kot vidi ljubitelj umetnosti v slikah realističnega slikarja Marka, ki je se je rodil pred 200 leti v Celovcu in naslikal preko 1200 slik. 

Če še niste dojeli, da je bilo Veliki Klek v tistem času težko poustvariti brez umetne inteligence, vam lahko povem še, da je dec sočasno z motiko v levi roki lezel po ledenikih, v desni pa vlekel platno in čopiče. Res pa, ne vem, če je kdaj prilezel tudi do beneške lagune, vem pa, da bi zlezel na Dodjevo palačo in naslikal vse možne Dolomite. 

Alpinizem mora biti avantura, drugače delaš nekaj narobe. Hudo narobe. Marko je to vedel.