Uživancija na Gonžarci: železje prepovedano

 

Ferata Gonžarjeva Peč z oznako D/E (Vinska gora) poteka pa luštnem ostenju, ki skriva tudi dimnike, strehice, poličke, a to bolj ob sestopnem delu poti. Kolegu Robertu, sicer nekdanjim vojakom, članom civilne zaščite, pa je bila to prva raztežajka, katere logiko je osvojil neverjetno hitro. Čeprav sem sam iskal težje prehode, je z izjemo zadnje stene trasa idealna za začetnike, si lahko pomagaš tudi z jeklenico. Mene je gladka zajla le ovirala in zato sem se, ko sem plezal v vodstvu, od nje čim dlje umikal, primanjkovalo pa mi je že sestavljenijh podaljšanih kompletov, saj sva šla prvotno na frikarijo ali kako feratico (uganite, kdo je spet zaspal).

Robertu sem hitro začel zaupati in zato ni bilo nobenih težav preplezati tudi bolj simpatične detajle. No, sedaj mi je postalo, zakaj se to poleg doline Rio degli Uccelli (aka Tenetne ferrante da Ruffano, po italijanskem poročniku) imenuje "vadbeni poligon". Mislim, da je žrtvoval največ truda pri vzpostavitvi in kasnejšem vzdrževanju Mijo Kovačevič, ki se je na platkah potrudil tudi s štanti. Plezalne smeri - med kateri najdete tudi težje raztežajke, pa je navrtal Marko Volk, ki po Ojstrici vleče prvenstvene hitreje od limancev.

Oceno bi improvizirani smeri težko dal, saj navrtane smeri nisem plezal že dolgo, pa tudi Klemen Bečan me presenetil s podatkom, koliko potenciala je neizkoriščenega zaradi strahu pred padcem ob tradicionalno postavljenim vmesnim varovanjem. Verjetno gre za IV+/II-III, nekih 70 m, če pa se zgornjega dela lotimo brez zajede lahko kratek detajl doseže med V in VI. Še enkrat, ne plezajte v vodstvu po zajedi, temveč lahko to počne drugi, ki je bolj na kratkem, pa še ta, če ni siguren, naj pleza v s pomočjo jeklenice pod njo.

Skratka, super odklon od trentarskih detajlov in končno nekaj čistega užitka na drugem koncu Slovenije.

Vinska Gora, Gonžarjeva Peč (D/E), IV+/II-III, cca. 70m | Lezla sva: Robert Šega in Gregor Konstantinović (Soški AO)