MARTIN KRANJC FT. AO RAŠICA: MONTE ROSA (4634M)

Naš Martin Krajc (Soški AO) se je z AO Rašica 14. septembra lani odpravil na Monte Roso. Če ste mislili, da ima ime kakšno vezo z rožami ali rdečo barvo, se motite. Ta drugi najvišji vrh v zahodni Evropi etimološko izvira iz provansalske besede rouése, kar pomeni ledenik. Nekoč so ji rekli celo Monte Bosa, pojavlja se v da Vincijevih zapiskih, njen mogočni masiv pa vsekakor upravičuje tud njegovo poimenovanje. No, njeno. Vsekakor njeno. Le poglejte jo. Gora z neštetimi vrhovi, oblinami in vboklinami.

Najvišji vrh - Dufourspitze - s svojimi 4634 metri nosi ime po generalu in kartografu Guillaume-Henriju Dufourju, a najbolj gorovje slikajo njegovi impresivni ledeniki in ogromni seraki. Ledenik Gorner se stika z ledenikom Grenzom, njena vzhodna stena pa se dviga iz italijanske smeri kar 2400 m v višino in to v skoraj popolni vertikali. In kar me je osebno vedno najbolj impresioniralo - na Monte Rosi kraljuje najvišji "hotel" v Evropi, če ne na svetu. Capanna Regina Margherita ali na kratko rif. Margherita je zgrajena na višini 4554 metrov. Prelen sem, da bi vam iskal jutranji razgled s terase, lahko pa ga doživite sami. S kavo in krofom.

Martin piše: 

"Celo noč smo se vozili do Aoste, nato pa se z nihajkami in sedežnicami pripeljali do višine cca 3200m. Sledila je ura hoje do koče Mantova, ob kateri smo tudi bivakirali. Še isti dan so nekateri člani vadili reševanje iz ledeniške razpoke, spet drugi so izbrali prijetnješe manevre - smučarijo. Sam sem se s Sašom in Barbaro odpravil na Piramide Vincent (4215 metrov visok vrh). Tisti dan smo jaz in še par nadebudnežev prespali kar zunaj v bivak vreči in topli spalki, ostali pa so šotorili. Noč je minila mirno, bilo je sicer kar mrzlo in kak armič ali kvalitetnejša podloga ne bi škodila. Sveže jutro pa je vabilo visoko, višje, čim bližje sanj.

Že zgodaj smo se odpravili novim ciljem naproti, a željenega vrha  tokrat nismo dosegli. Naša naveza je zaradi močnega vetra in pomanjkanja kondicije nekaterih posameznikov - na štirih tisočakih se posledice nižjega zračnega tlaka že kar poznajo in samo frikanje za tako turo ni dovolj - spremenila načrt. Na križišču za vzhodni vrh Lyskama smo požrlo ponos in zavila na lažji Ludwigshohe. Sam sem imel še veliko rezerve, a duh alpinizma je ravno v tem, da se cilje osvoji kot naveza, kot skupina, kot eno. Gora še nikoli in nikomur ni nikamor odšla (razgled iz osvojenega vrha pa je bil verjetno tudi malček lepši kot iz Srebrnjaka - op. avtora).

Tudi meni ne bo, čeprav sem vzpon do Margherite planiral že pred tremi leti. Martinu v imenu soškega odseka čestitamo in upamo, da se naslednjič pridružimo - Martin je bil Monte Rosi bil že pred septembrsko turo in bo brez dvoma izvrsten vodič. Pa še povabljeni bomo morda kaj prej kot par dni pred odhodom;)

14. 9. 2024 Monte Rosa, Peninske alpe, normalka| Lezli so, vsaj od teh k jih na videz prepoznam; Martin (Soški AO), Miha Habjan (AO Rašica), Marko Volk, Sašo, Barbara ter mnogi ostali iz AO Rašica. 

*prispevek je škrbina, za morebitne napake se opravičujem - baje se je dogajalo še marsikaj, ampak saj vemo, kar se zgodi nad 4 jurje tudi ostane tam ... :)