KAČJA KOŽA, VARIANTA (IV+/III, 350M)

Gorniško zelo piškavo leto se je zaključilo fenomenalno 🔱. Kačja koža, ki sva jo v najini zgodnje zimski varianti ocenila z vsaj IV+/III (350m), je zaokrožila trojčka nad Miklavom, 1100 m na fraj v prazničnih desetih dneh.

Ideja je zrasla točno 10 dni prej, ko sva tu zlezla prvo dolgo smer - Nikolajevo. Vreme je bilo tudi tokrat fantastično - no, recmo raje polno izzivov 👌. Željenga kamina (V+) se nisva lotila, čeprav je bla skušnjava velika in mislim, da sva se odločila pravilno. Sva pa zato malo otežila prvo steno, kjer sva šla verjetno malo bolj na glih (4b, 4c), torej bolj levo v smer "Čez ploščo". Sneg se je pojavil že takoj ob Miklavževem razom in mokre plezalke niso ravno tisto, kar si želiš. Plezanje zadnje zajede je bilo zato zelo tako, z mišjimi koraki - no, če sem iskren, po jajcih. Tu sva namesto čez plate naredila obvoz v desno, po grebenu. Stene so bile sicer suhe, zlebovi in vršni del, ki prehaja v lažji del, pa sva oddelala z gležnji v snegu.

Hja, veselje ob sončnem zahodu je blo zasluženo, tretji zahod naju je po petih urah skoraj prehitel, ampak tudi tokrat, kičasto, božično🎅, nad vsemi pričakovanji. Gazenje do Gradiške ture in padci na rit v zasneženi krajini nanoške planote ni skazilo celotne izkušnje, saj sva ujela ozko okno v oranznem alarmu, med burjo zjutraj in cetrtkovo nočjo, kjer je jasnina zopet napovedovala sunke krepko nad 100km/h. 

Še malo o smeri, ki ni ravno priljubljena, meni je pa nekako sedla - še posebe kot verjetno zadnja plezarija leta. Zelo kompleksen pristop, kar kaže že to, da skica nikakor ne bi mogla iti le na eno stran. Preči dve ali celo tri smeri, ime pa ima kar pravo. Ko mi je kolegica rekla "Uživaj v kačjih gibih", sem to razumel šele v drugem raztežaju. Vsekakor pa zaradi rastja ni primerna za poletne ali pozno spomladanske čase. Možno jo je začeti v smeri "Čez plošče", v obeh primerih pa se usmeri pod začetek Nikolajeve ture, kjer se običajno razvežemo. Še pred tem je opcija tudi kamin (V+), ki ima pa prvi klin visoko ter nekako nisva ugledala opcije ne za klin, ne za kako jebo. Tisti z dolgimi nogami se lahko nekako guzite s hrbotom. Denis si dolgo ogleduje, se bori s svojim egom, nakar se modro odloči: "Meni ne diši preveč, hočeš iti ti?" Na enega izmed najlepših dni v letu mi je v ušesih zadonela znana melodija od Nietov (Pa tako lep dan je bil, preveč lep za...). Originalni smer vodi po desni strani Miklavževega raza, cik cak med zagozdenimi prehodi  - hja, kača indeed - kjer se na prvi tretjjini le položi in tiho priključi Nikolajevi smeri.

Pod zahtevnejšim delom Miklavževega raza se usmerimo po brezpotju proti ogromem grabnu, ki loči dve smeri in tu poiščemo zajedo. Ta del ni ne šiš ne miš, čuden občutek biti nenavezan, še bolj neumno se počutiš, ko plezaš dobre trojke po platah in poličkah do vstopnega mesta brez štrika, ki ga že začini tudi snežna oddeja. Prebijanje vzame dobrih 15 minut. Jasna in sicer lepa zajeda je krušljiva, polna snega in nekaj, kar ne bi rad ponovil. Originalne plate (III-IV) nisem niti opazil, saj sem bil prezaposlen z izkanjem mest za vmesno varovanjem, da sem ji ob robu sledil kar do prvega drevesca. Ni delovalo preveč obetajoče, a druega ni bilo - trenje je bilo zaradi več kot pravokotnega zavoja že tako veliko, kot bi za seboj vlekel vrečo cementa.

Napaka je bila tudi moja - v begu iz zajede namreč na zanko preko grma nisem pripel podaljšanega kompleta, kar je žagalo vrv. No, štant je tu, drevo sem zaradi psihe zavaroval še pred izruvanjem in se na koncu smejal sam sebi, v kako pravljico sem bil pripravljen verjeti. Za tem mestom je vajeti prevzel Denis, ki je pohitril proces, potem pa me zazihral, da sem po spolzkem, zasneženem derezu med drevesi izkal najbolj eleganten izhod izza zadnje plate.

Za konec še nekaj o prvi plati. Za razliko od Južnega raza (Vstopna varianta) je super nadelana z zajlami v ušesih. Šla sva malo preveč v levo, torej proti smeri "Čez ploščo". Označena je s tri, najin prehod je bil kar močna štirka, saj sva že za prvim grmom plezala proti drevesu pod drugo, lažjo plato.  Štrik se na polici zapleta v vse mogoče zelenje in ne vem, kako to izgleda v cvetečih mesecih. Na srečo drevo daje filing varnosti, saj se dokaj gladka skala lepo zakljucu z luskastim robom, ki mu ni prevec za zaupati. Je pa kar epsko, da vsaj v neogretem prvem delu ne rabiš skrbeti za kaj dosti vmesnega varovanja, kar meni vedno da potreben zagon. Še opozorilo - štant sem delal malenkosti nižje od tistega na skici in sem kljub temu porabil 12 ali 13 kompletov. Toliko jih načeloma niti ne vzameš na cug in je tu izjema.

Dokaj nehvaležna smer z relativno nizko oceno - meni pa je nekako sedla, saj zahteva v malo bolj škatljivih pogojih res celega človeka. To je pa nekako tudi to za to leto, v upanju, da kdo v naslednjih dneh odkrije vsaj približno narjeno grapo. Ampak tudi za tak december kadarkol podpišem 🤩

25.12. 2024 Podraska Tura, JZ stena, Nanos | Lezla sva Denis Florjančič in Gregor 🍩