SMER SKOZI OKNO (V/III, 120m): KAMIN, KI HOČE NA MORJE

Smer skozi okno (V/III), ki ima tudi obvozno smer Mimo okna (stopnjo nižjo brez kamina), je ena izmed najlepših smeri, ki sem jih plezal v Vipavi. Pravzaprav je tudi edina, ki postreže z manjšo različico Otliškega okna - tokrat desno nad Miklavom. Je krajša, slajša in občutno zahtevnejša od podobnih smeri nad Miklavom. To pa ne pomeni, da boste porabili trikrat manj časa. Midva sva izbrala levi vstop ter kaminsko varianto (V).

Skala je od začetka do konca mnogo manj krušljiva, kar še v prvih metrih nudi popolnoma svobodno izbiro poti do okna. In užitek v poplezavanjanju je tolikšen, da nanj vmes že pozabiš - štirice nisem nikjer zaznal, pa sem se trudil napredovati kar se da po levem robu smeri . In ko ga ugledaš - okno namreč - si težko malodušen. Celoten cug je mogoče zaključiti s štantom na mogočnem drevesu pod glavno aktrakcijo 30-metrskega kamina, katerega vrha ne vidiš, saj zavije nekaj zahodno, proti Benetkam :)

Dimniček izgleda kot simpatična zajeda tretje težavnostne stopnje. In ker grem prvi raztežaj ponavadi jaz, me nekaj piči in rečem Denisu "Grem lahko jz še to? Tole jz presoliram, brez štrika". Denis skuliran kot vedno mi z veseljem prepusti njegovo običajno "srečo", ki nekako vedno pride v drugem raztežaju. Obračava štrik, da se ne zavozla, opazujem kline, jaz vidim enega, Denis štiri. Bo treba po leče. Kakorkoli, po prvih metrih plezanja začnem spoznavat pravo naravo te "sreče".  

Novoletno darilo od Denisa kroji zajeda, ki je polna zemlje in ne nudi nobene trakcije. Glavni del kamina je trebuhasto gladka sklala, kjer je relativno visoko v neobetajoči luski drugi klin. Opis sicer napoveduje le dva klina, ampak mislim, da je jih v 30-metrskem kaminu vsaj 5. Ker nisem ravno ljubitelj kaminov, me je krč v ritnicah prijel že na prvih metrih, sem se plezanja raje lotil po desni steni, ki za višjerasle posameznike ponuja solidne stope in krimpe. Prehod nazaj v steber lahko izvedemo preko z zemljo nagozdene zajede, v kateri prehod do drugega klina moti še trdovratno trnje. Resno sem razmišljal, da bi ga pokosil s Petzlovo Spatho, pa bi verjetno bodičevje zmagalo. Tako sem zaupal luski, za katero jebil nesamozavestno nadelan majajoč se klin, na vrhu gladke skale pa z blazinicami prstom zatipamo mininalen prelom No, ko se spraviš iz razkoraka, ki ga lahko delaš na nekaterih mestih tudi med obema stenama kamina, sledi še malo plezanja na trenje in težji del je mimo. Ne bom omenja hiperventiliranja, kletvic in meditavnih vaj na vsakam klinu oziroma stabilnejšem. Vendar, kot sem zapisal, to je "sreča" v navednicah, kar pomeni, da bo na koncu vedarle zadovoljstvo, saj je ta nenavaden kamin tudi izredno učljiv.

Po tem gledkem delu se trasa vendarle malce sprosti, saj gre plezanje bolj prek zagoz, ki olajšajo napredovanje. Potem pa se kamin usmeri na levo (proti zahodu), kjer se znova razširi in prikaže samostojen steber balvanske oblike, ki odpira zračnost proti Miklavu. Plata je idealna, par smrkljev (beri pok) slika skoraj pakleniške umetnine, strah, da bi karkoli popustilo, pa počasi pojenja. 

Smer sicer sledi bolj po desni smeri proti začetku grebena, a poči po levem stebru oziroma platah so tako popolne, da si je verjetno vsak priviščil malo uživajncije tu. Zadnja poka se zaključi popolnim zaključkom, v katerega "radi reda" vstavim Zelenca (0.75).

Stolpič kar vabi, da na njem naredimo kak selfie, vendar je prehod na drugo strani kamina - na greben, kjer napravimo štant - čist nepotrebna poteza. S pretirano pazljivostjo naredim zadnjih par korakov in sem na vrhu. Roke se mi tresejo, noge pa še bolj, saj nikoli toliko časa nisem preživel v razkoraku. 6-metrski prusik komaj objame skale, gor potegnem še Denisa, ki ga je že vidno zeblo. Za ta cug sem porabil gotovo dvojni čas od pričakovanja. Res je zanimiva izkušnja in petka v kaminu je meni mnogo zahtevnejša kot na platah. 

Nadaljevanje je sproščeno poplezavanje (II-III), ki se zaključi z uživansko plato (III). Zadnji cug prepustim Denisu, čeprav ob "sreči", ki sem jo bil deležen v kaminu, mu naslednjih par dimnikov kar prepustim. Iz čiste ljubezni, jasno ;)

Desno od Miklolajevega raza poiščemo najelegantejši sestop po melišču in sledimo vzporedno kaminu, dokler ne zagledamo okna. Kamor je med tremi potegi odletela ena od reverz, ki je počivala na štriku :)

Kako že pravijo - melišče je planinca igrišče?

Smer Skozi okno je ena izmed zahtevnejših zmernih - entry level - smeri nad Miklavom, sploh zaradi gladkega in zajedljivega dimnika. Vendar so lokalci tudi olajšali situacijo z dodatnimi klini, ki že v samem začetku dodajo ustrezno motivacijo. Će nismo utrujeni, lahko vzpon nadaljujemo po Nikolajevi smeri do vrha Podraške Ture. Občutek imam, da me bo Okno še videlo, saj bi kamin rad preplezal z elegantnejšo tehniko. Seveda, ko bom kaj več časa preživel v ogrevalni dvorani. 

9. 1. 2024 Smer Skozi okno, JZ stena, Podraška Tura | Lezla sva Gregor Konstantinović in Denis Florjančič (oba SAO)