Vsakič se čudim, kako je Glinščica med Primorci slabo poznana. Ne bi pa tega mogli reči za ljubitelje skal, ferat in narave - pravi Veliki kanjon je skrit med Krvavi Potok, Cattinaro in tisto grdo fabrko, ki spušča smrad daleč naokoli. In ker sem neštetokrat poplezaval po Comicijevem grebenu, sem se odločil da ne bom več fouš ljudem, ki nanj pridejo po vertikali - po impozantnem grebenu, ki ga pod Comicijevim stolpom pravokotno zaključuje veličastna stena.
Zeleni rob ni prav nič bolj zelen kot ostala Glinščica - lahko bi rekel, da je mnogo bolj skalnat. Na srečo, sploh v spomladanskih in poletnih mesecih. Če ne zgrešite Comicija, se pogled upre v greben, ki se nad meliščem nadaljuje takoj za cerkvico. Vstopno mesto je zanimiva spodjeda, ki je hkrati tudi najbolj neugodno mesto, saj plezamo po njegovem zgornjem loku, kjer te volumni silijo v rahel previs. Skoz uho je potegnjen dotrajan prusik, kateremu ni ravno za zaupati, je pa na hudo potrebnem mestu.
Smer ima zanimivo specifiko - komunikacija v njej se izgublja še hitreje, kot v običajnih smereh. Ob prvem drevesu, ki ni daleč na "jamo", soplezalca ne slišite več, zato pride do izraza vajina predhodna uigranost. Smer se vije kot kača, štrik leze po šodru in povzroča veliko trenje. Na srečo je dovolj dreves, s katerimi je mogoče število cugov prosto povečati.
Osrednji del se ponaša s prijetnim poplezavanjem (III), nakar pridemo do ene izmed glavnih atrakcij, stebra nad štantom, ki je urejen na zahodni steni. Tu svoje že doda višina, steber (IV+) pa je videl toliko ponovitev, da je stena popolnoma gladka. Stara verzija je šla po zahodni, bolj izpostavljeni liniji, v kateri so ostali klini, lahko pa zagotovim, da je prehod na steber v tem primeru veliko bolj neugoden. Kar pogumno naprej - tudi mene je čudno gladka stena spravila v razmišljanje, če je to to, vendar v športnem smislu ne predstavlja presežka.
Najlepše mesto predstavlja škrbina, skozi katero se spustimo malce navzdol v kot in v celoti objamemo steno pod vršno glavo˙(IV-). Ob pogled navzdol in zgledno urejenem štantu tik pred detajlom se ustavim, po šolsko naredim kavbojca na prvo korenino - na mestu, kjer res ne pomaga kaj dosti, saj si že čez - in nadaljujem v lažji svet. Tu je na skali malce pred Comicijevim stolpom urejen bomb-proof svedrovec, lahko pa objamemo tudi skalo (tu je skala boljša kot v Vipavi).
Smer se pogosto trimčka tudi brez štrika - na Comicijevem spomeniku sva opazila spomenik ponesrečencu srednjih let. Naju ni ta ravno prehitel v starih usnjenih gojzerjih? Podobnost v obraznih potezah in izjemna agilnost izkušenega seniorja naju je tako impresionirala, da sva skorajda verjela v fantazmo, ki je lebdela čez detajle. A morda je šlo le za sorodnika preminulega Tržačana, ki išče svoj mir v neskočnem odkrivanju (ne)koristnega sveta.
Smer je ena izmed lepših na Obali - iz nje je izjemen pogled tudi na "Pino Silvestre", torej La grande (VI-), na katerega se je prvi povzpel prav Comici in še čaka na pravi dan. Vsekakor pa bom tudi Spigolo plezal znova - tokrat sem ga zaščitniško v vodstvu in z vsem, kar je že bilo tam, je pa smer dovolj členjena za popolnoma "trad" izvedbo.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
Komentarji
Objavite komentar
Pusti komentar