Jure Šuligoj, Martin Kranjc in Denis Florjančič: Močne petke in Špicke Ratitovca

Marčevsko nedeljo so Jure, Denis in Martin (vsi SAO) izkoristili zadnji lep dan v seriji in splezali spominsko smer Miran Čerin (V,  120 m) in Avrikelj (V+, 120 m) na Ratitovcu. Jure, načelnik našega ferajna je poskrbel, da so bile smeri še bolj razgibane, saj je Denisa in Martina popeljal čez tehnično zahtevnejše variante.

V nadaljevanju Martin podaja odličen opis ture:

Kljub upravičenim dvomom, da bi smeri lahko bile še preveč zasnežene, nas je pričakalo ravno nasprotno - suha skala in skoraj nič snega v smereh. Edino malo jih je prepihalo, ampak saj so fantje čistokrvni Primorci. 

Dostop do vstopa bil dokaj kratek, ravno prav za se ogret (cca. 30min) Vse smeri je plezal Jure v vodsrvu in varoval Martina in Denisa kot drugega. 

SPOMINSKA SMER MIRAN ČERIN (V, 120 m)

Lotili smo se spominske smeri, ki je ocenjena lažje. Prvi raztežaj je bilo uživaško plezanje (vmes vsaj dva svedra, Jure pa je popestril z uporabo trad varoval. Nato pa smo prišli do ključa smeri, ki smo pozneje ugotovili da je kamin (V) - Jure je zagledal svedrovce in jim sledil bolj proti levi, kar pa se je na koncu izkazalo za težjo varianto. 

Zaradi zmrznjenih prstov in težavnosti smo za napredovanje morali počivati na svedrih, potem pa smo se le privlekli v lažji svet in sonce. Do vrha smo šli po originalu smeri (III), navrtana pa je še težja varianta v levo, verjetno vsaj IV, ki poleg kamina kliče k ponovnem obisu.

Štanti vrh prvega in tretjega raztežaja so navrtani, v drugem se je ponucal en svedrovec in en dodaten metulj.

Čas v smeri: 1 ura in 30 min

Sestop do smeri Avrikelj je nekaj metrov v desno (če je človek obrnjen proti steni) in nato sestop po strmih travah - vse skupaj okoli 10 minut.

AVRIKELJ (V+, 120 m)

V vstopu Avriklja smo opazili dve športno navrani liniji, ki pa nista izgledali najlažji. Lotili smo se leve, malo lažje, še vedno pa smo se do drugega svedrovca kar pošteno namatrali.  Za nagrado smo dobili izvrstno plezarijo. Vrh tega dela je navrtan štant, Jure pa si ga je uredil še malo naprej po travah na smrečici in parih metuljih. Zihr je zihr, načelnik mora poskrbet, da se glede varnosti naučimo pretiravat. Od te točke se da sestopiti peš po travah, mi pa smo nadaljevali s plezanjem. 

Naslednji raztežaj je obetal tipično hribovsko plezarijo (IV) z veliko skalnimi uhlji do grebenčka (štant z gurtno okoli skale). Zadnji raztežaj je bil pa kar razgiban - prvo malo hoje, potem razkorak čez zevajočo razpoko, gor po skali v desno in nato travah. Sledil je še en previsen skok skoraj balvanske narave (sveder), čez katerega po lažjem terenu do vrha z vpisno skrinjico, štant pa je skupen vrhu prejšnje smeri.

Čas v smeri: 1 ura in 40min

NAMESTO ZAKLJUČKA: ENKRAT NI NOBENKRAT

Smeri so vsekakor vredne ponovitve (se pofočkam, op. Gregor), sploh ko bo topleje. Skala je res omembe vredna, kompaktna, primerljiva s Paklenico (razen na travah) in manj zlizana, neke hude izpostaljenosti ni, je pa mestoma kar zahtevno.

Po turi smo se usavili v koči, ki je prikladno blizu (5min), na obvezbj analizo in flancate, nato pa sestopili po markirani poti do avta.

Uh, Martin je tu zaključil, mene pa so kar zasrbeli prsti.

Lezli so:

Jure Šuligoj, načelnik Soškega AO

Denis Florijančič (SAO)

Martin Kranjc (SAO)