IN NAJBOLJŠI PLEZALNI CENTER JE...?
...tisti, ki ima najboljše postavljalce (in smeri ravno dovolj pogosto menja). To pomeni, da bodo v smeri skrili probleme, ob katerih se vam bo smejalo. Plezanje od lažjih do težjih bo tudi nekakšen voden trening, saj vas bo vsaka smer nekaj naučila.
Verjetno pa bodo tudi postavljalci smeri težko ustvarjali na platno, če je to premajhno, nepeskano ali ne omogoča simulacij skalnih stopenj. Morda je tu malček manj razgiban kot ljubljanski, a pozabljamo, da je zima in nas čaka še zunanji del.
Zame je absolutni zmagovalec brez dvoma Plezalni center Slovenska Bistrica, ki ga upravlja Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica - smotrnost tega je tudi plezalna in alpinistična šola, ki povezuje teorijo in prakso. V navihanim poimenovanjih najdemo mena, ki jih poznam iz ljubljanskega PCL (Zorko, Ana...), en dan pa sem opazil tudi nasmejanega Klemna Bečana. V največji dvorani se ogromen steber preko impozantnega mostu steka z drugo steno, smeri čezenj - no vsaj nanj - pa so prilagojene tudi za povprečnega plezalca (5c). Postavljalci poskušajo kar se da simulirati skalno plezanje - tako boste v Razpočnici našli tudi kako zagozdo, podobno kot nas ta reši (še večkrat pa ovira) v pravi steni. Super, ravno na tej se tokrat ogrevam, pozabljajoč, da imam dlan še opečeno od romantike s krušno pečjo.
Vse stene (z izjem vstopne na desni?) so vsaj malo previsne - to na oko nanese kak meter ali dva dodatka proti ljubljanskem, kar dela probleme tudi boljšim plezalcem, vajenih visokih sten. Novi oprimki puščajo spraskane blazinice, veveric pa je dovolj, da boš tudi sam našel svoj projekt - na gužvo tu še nisem naletel, pa sem bil ob različnih urah. Tudi kužkov še nisem srečal in čeprav jih imam rad - oni pa mene veliko rajši od večine virtualnih znancev - ti ne spadajo v plezališča. Verjetno vam je znano stališče Francija Beguša o psih v planinskih kočah - kot nekdo, ki je v gimnaziji drsal mikrobiologijo ti lahko zagotovim, da je pes in vrv ustih najlažja pot do majhnih živih štrikcov v tebi. Pes naj ostane v vlogi psa - eno od plemenitejših sem opisal v članku o plazovih.
Zunanjost je v skoraj v celoti oblečena v oprimke in vsi nestrpno pričakujemo višje temperature. Tudi zunaj so veverice, sploh za hitrostno plezanje.
Veliko seveda doda sodobna zasnova in velikost, saj ga z nižjimi mednadstropji gradijo kar tri nivoji. Za otroke in začetnike je posebna dvorana s top ropi, ločena bolderica in blazine. Ogromna ogrevalna dvorana se zdi še v nastajanju ali pa je namenjena bolj aerobni vadbi, tista z boardi pa že zdaj največja od vseh, ki sem jih videl.
Bolderica je prava za tiste, ki se ne izgovarjate, da je to samo za otroke. Vsekakor je ogromna in izgleda kot Starship Enterprise. Kaj dosti jo ne bom komentiral, saj se temu prostoru izognem, razen ko čakam koga (a ne, Boris).
Prostor s svojo toplino dobesedno vabi, da postanete inventar ali začnete razmišljati, da se preselite v Bistrico. Nekako sem verjel, da sem tu bolj kot ne edini, vendar marsikdo izkoristi znižano vozovnico za vlak ali si deli stroške prevoza. Čeprav so cene enkratne vstopnice podobne ljubljanskim, od tu ne odideš jezen, saj zaradi neomejenega vstopa in nesmotrnih večernih akcij ne najdeš smeri.
No, glavni razlog, da sem sem se lotil pisanja tega članka, pa je varnost. To sem najprej zaznal v primerjavi z vsemi obiskanimi centri, omenila mi je pa tudi kolegica, ki zapušča ljubljanskega. Tu trenerji hitro opazijo začetnike, ki puščajo predolgo šlingo ali spuščajo vrv z roke. Verjetno bo z intervjuja s strokovnjakom spisan nov članek. V tujih centrih moraš znanje varovanja najprej dokazati, pri nam pa prevlada tržna logika, ko se podpisanemu verjame na lepe oči.
Še nama, ki sva se za obisk odločila zadnji trenutek in v ruzaku bila le nujna bojna oprema (beri: prusiki, reverze), so samoiniciativno in brezplačno prinesli grigri. Kompleksnega problema ne tvori le neznanje navdušenih začetnikov, temveč ignoranca vodstva, ki ne uvidi, da je gužva ljubljanskih večernih kart nevarna. Smeri se križajo in pleza se na pol metra narazen - tudi sam sem opazil padec, ki bi se kmalu končal na glavi drugega. Dvomim, da bo Zavarovalnica Triglav z izplačilom kogarkola dvignila z invalidskega vozička.
Tu bom končal, da ne razkrijem preveč. Vsekakor svetujem, da v Bistrici prenočite, saj boste ob prijaznih ljudeh morda odkrili še kaj zanimivega.
GPS lokacijo najdete tukaj, dobite pa jih na telefon 064 170 233.
Preden mi kdo očita, da je to plačan članek, naj za konec priznam, da prav zares lobiram. Zanj sem kot prikrit Žabar brezplačno dobil toast, vendar dvomim, da zaradi mojega organskega dosega. Predvsem je to gesta, ki jo v večjih mestih in pri številnih ljudeh pogrešam, morda pa jo bodo štajerski plezalci razširili tudi drugam. Dobro se z dobrim vrača.
Komentarji
Objavite komentar
Pusti komentar