KO SEM Bil ŠE NEUMEN IN (NE) TAKO MLAD

Ko sem bil še neumen in mlad, sem davnega leta 2019 (morda 2018) ponoči odpravil na to goro. Nekako se mi je zdelo, da je dnevno gorništvo preveč za Janeze. In da je Slovenija orientacijsko čisto preveč nezabava (in polna Janezov). November se zdi kot popoln mesec za obisk največje gmote v Z. Julijcih. Seveda sem ob tradicionalno spranih indicazzionih  spregledal ogromno podobo Mojzesa in nadaljeval " sempre dritto".  Dež, pomešan s snegom in meglo me takrat ni preveč ganil. Nekje na 2400 sem se s prezeblimi rokami zavlekel v krajno zev med snegom in skalo ter zakuril.

Takrat sem bil mnenja, da mora met taprav dec s seboj vse za ogenj. No, ko sem se kvazi ogrel - zeblo me je še bolj kot prej -  sem po vojaških stopnicah našel pristop na vrh, čeprav dvomim, če sem bil res na najvišjem vrhu. Bil pa je to vsekakor drug vrh od tistega, ki sem ga prvotno naskakoval. Ogromna gmota, dvakrat večja od Montaža, je bučala v jugozahodniku, kot da bi ji zaman poskušal sleči spalno srajčko iz ledu. Strašljiva, lepa, ampak predvsem intimna. Ne vem, ali me je vabila v ljubezen ali smrt.

Postavil sem fotoaparat na travo, ki je rasla na 2500m in po 8 sek odprtem shutterju je nastala je ta fotografija, posneta v skoraj popolni temi. Šele kasneje sem dojel, da je razglednik bolj zanimiv, kot je nakazovala pot nanj - levo od mene  se nahaja impozantna 800m stena proti Zajezeri in dva zanimiva stolpiča, Beljaški stolp in Beljaška špica. Del poti sem šel po Aniti in del po rovih. Kakorkoli, grad nad mano se je zdel pol kilometra višje, pripovedoval pa je povsem drugačno zgodbo: "Tu sem jaz kralj in z vsako noto šumenja ti dam vedeti, kaj se bo zgodilo, če me boš tretiral kakorkoli drugače".

Ko sem bil že bolj izkušen, sem tako na dobro znan Cogliansov masiv (Cima di Mezzo) z namenom demonstracije "kaj je v resnici gora" sredi noči na skoraj 2800 m  odpeljal prijateljico. In kot bi želela tudi mene še enkrat opozorit, da nimam zadnje besede, je še sama ojačala vremensko prognozo. Tisti trije prehodi so zaradi ledenega dežja postali nevidni in čeprav sva imela dovolj opreme, oblačil in hrane za bivakiranje, sva se na začetno točko odpravila kar v rikverc - po najlepši grapi. Čeprav se česa takega ne bi lotil nikjer, kjer ne bi gorovja tako dobro poznal (predvsem tega, da ni prepadnosti), me je spomnilo, da v gorah nikoli nimaš popolne kontrole. So pa take namerne demonstracije odlične, saj se naučimo, kako ravnati, ko bo šlo zares.

Moja sreča je, da nisem z resnim lazenjem začel kot mulc, da sem se zmerno bal višine in posledično napredoval počasi. Kljub občasnim kiksom, kot je bilo to neuspelo bivakiranje v zevi pod Višem, sem ob vseh pozitivnih občutjih obdržal zdrav strah, neodvisen od namišljene vsezmožnosti. Zdaj na deževen ali snežen dan raje skočim med plastiko.