Gardsko 2012: Neumni telefoni in SVKva?
Ob vsakoletnih turističnih ponudbah za vodeno premagovanje raznih ferat nad Gardskim jezerom (Amicizia, Susatti) se iz srca nasmejim. Pa ne toliko idejam, kot sebi, ko nekje iz naftalina potegnem fotke, narejene s svojim Sony Ericssonom. Spomnim se, da sem se odločal, ali bi šel na kavo v Rivo ali naredil še en "kardio" do Sv. Barbare. No, klajmber ob cesti me je pregovoril, da je Cima Capi boljša izbira. Čisto "fačile".
In smo šli. No, sem šel. In čepral sem pred tem vendarle že zlezel kak Kanin, je bilo tu decembra prvič res polno železja. Pa tudi kar nekaj snega, ki ga nazadnje za božič pri 12 stopinjah ni bilo videti do belunskih Dolomitov. SVK? SVKva? Imel sm bidon s praškom, v katerem je bilo dovolj levcina, iz avta pa izruval Garmin, večji od današnjega elitebooka. Vendarle ni bilo vse tako češko, kot se bere - bili so namreč to popolnoma drugačni časi. Takrat je celo Janez Čelada nosil le tisto šareno kapico s koker španjel naušniki. Tako je bilo tudi meni čisto v fazonu s kapuco na bomber bundi, ki sem si jo še kupil v gimnaziji. Ajde, so mi jo kupili.
Predvrhovi v obliki Pino Silvestrov so bili vedno lepši, železje pa vse bolj hladno in ... temno. Še slutil nisem, koliko ljudi se bo v prihodnosti slikalo na skali, zavarovani z jeklenico, katero sem kar-se-da hitro preskočil. Smer je kmalu zavila stran od jezera in se po platah strmo vzpenjala proti vrhu. Ob vojašlih fortifikacijah se po dveh urah ponosno primem droga trobojnice in si zmagoslavno ogledujem Rivo in Arco - kraj, za katerega nisem slutil, da mi bo kdaj rakrana na vrhu bucketliste. Tako lep, tako blizu, a vseeno tako daleč.
Garmin je kazal nadmorsko višino 913 metre, a tu zabave še ni bilo konec. Tudi sestop je bil popestren z zasneženo prečko in laganim raziskovanjem kavern, ki so bolj kot v pravo smer vodile v krute prizore bojev med ostanki Avstroogrske monarhije in krepeče se Kraljevine Italije, ki si je s parnimi topnjačami želela prisvojiti Rivo, Trst na Gardi.
Ko se pot položi, se spustimo mimo majhne cerkvice in dolga klobasa se zašini s kolovozom, ki vodi proti parkingu, kjer sem začel svoj ad hoc trimček. Vožnja skozi tunel in že sem v Rivi.
Ko pomislim na vso opremo, ki bi jo danes vzel s seboj v neznano - poleg varovalne vsaj vodniški štrik, reverzo, dovolj maticark in dva prusika. No, pa čelko, zemljevid in predvsem jutranji dan. Ja, predvsem to. Dan.
Je pa ta tura vseeno nekaj posebnega. Poleg tega, da je bila moja prva prava via ferrata, je bila še nekaj. Bila je avantura, dogodovščina, morda ne po Messnerjevih standardih, morda pa - prav po njegovih. Seveda v duhu takratnih sposobnosti in znanja.

Gardsko jezero je postalo ljubezen, skoraj patološka obsesija vedno mlade simpatije. Od Campiona pa do Rive, kdaj le do Verone, dokler ni prišlo na vrsto Arco in njegovo zaledje.



Komentarji
Objavite komentar
Pusti komentar