KUŽKI IN ŠTRIKI (v jetrih): Je res vse tako črno/belo?

Predstavljaj si, da si veterinar. Ravno pred kratkim sem zgoraj na boardih spoznal krasnega človeka, ki sicer že deset let opravlja prakso v Angliji in debata se je iz ljubljanske veterinarske fakultete preselila v smer, ki sva jo nekoč že načela z "Beti". O teh lepih kosmatih, diplomatskih bitij, ki te - to jih je namreč naučila evolucija - z učki prepričajo v karkoli. Še bolj si razcepljen med empatijo in stroko, če si hkrati plezalec / alpinist, hrano pa si služiš kot sanitarni inšpektor, gastro ali pa nevro kirurg. Mikrobiolog. Patolog. Ali pa lastnik kmetije, kjer so zoonoze del odločutve. A človek takega kova bi bi prispevek naslovil malo bolj ostro: "Paraziti - kje, kdo, zakaj?" Pa ne zato, ker bi bili kot Slovenci tako kritizerski (who can' t -  review), ampak ker se tu vseeno dobro počutimo. Ali tega ne pokažemo dovolj?

PRISEGE SO ZATO, DA SE JIH PRELOMI...

....ali pa vsaj upogne, četudi gre za Hipokratovo - s tem namreč slediš svojemu začetnemu zanosu, ki ni podrejen zavarovalnici ali zastareli doktrini. V bran se namreč postavljam ljudem, ki tekom desetletnih interakcij s pacienti ("I did my own research") še vedno vztrajajajo v ambulantah splošnih in družinskih praks, hkrati pa odgovarjajo na moje "freebies" (za ceno 125 g vrečke Barcaffeja). 

Kdaj se čudim, da pri kopici internet doktorantov še niso obupali nad svetom in nas pri ne tako nedolžem vnetju dlesni še vedno rešijio z Amoksiklavom (pustimo vse presežke moderne medicine, sonde, robote, biološka tarčna zdravila...). Tako da je kljub potrebno povedati, da te ljudje niso tako zelo redki in se za plačilno listo niso prodalu Novartisu, Pfizerju,  AZ ali Mercku. So pa živčni, da ne rečem agresivni in marsikdo od njih ne zna več bit najprej človek. Sam bi verjetno ravnal podobno.

PLEZANJE: POŠKODBA, KRONIČNA POŠKODBA, TRAGIČNA POŠKODBA IN ČRV?

Pri skrbi za resnicoljubnost je potrebno strogo ločevati med čistunstvom, pametovanjem v tri dni in nečem, kar te lahko dejansko spravi na bergle. Tako v tekst o higienskem minimumu ne bom vlačili  Američanov, ki so si izmislili dezinfekcijski prašek, ga masovno stresali po preprogah in si po negativni povratni zanki nakopali še večjo incidenco obolenj. Stvar je skoraj tako absurdna, kot da bi armaflex pomladi vlekli na avtobus, da ne fašeš vovka v rit. Volka.  

Sam imam kar rad statistiko, saj me je dr.  Lokar, ki me je kot izvrsten mlad diagnostik pomiril, da je ponavadi ta na naši strani. No, sedaj sva oba že malo starejša in se kdaj po telefonu spogajava za rešitev na način, ki morda prodre tanke stene. Tokrat je v statistiki  glede na njegove grožnje o staranju (pozor: to debato sva imela 10 let nazaj glede bildanja) s 5 %  standardnim tveganjem prevladal odklon in moj ponos je dodal dodatni push. Zato sem glede športanja namesto njemu raje verjelAdamu Ondri (za ceno strgane ovojnice, ene poškodbe rame in rentgensko kozmetično spraskane vretence). Življenje je od samega rojstva entropično in nepredvidljivo - tako obstajajo dejstva, ki absolutno držijo, pa taka, kjer je potrebna zmernost, in pa bro science. Brez prvih dveh te ni več, sploh če sledimo želji po nebrzdanem kapitalu. In o tem bom danes pisal. Absurdu. Absurden je tako statistično in absurden je glede na potencialne posledice.

t   

PEDAGOG, POTEM ALPINIST: Roman, alpinist, Himalajec in pedagog pri 83-letih (morda pa mladenič laže;) pooseblja plezalno kulturo v svoji najbolj žlahtni luči. Izredno izobraženega, a še kako ostrega človeka sem danes čisto po naključju primerjal z Marjanom, prav tako univerzitetno izobraženim znancem taksistom, ki mi je ponudil brezplačni prevoz do hotela Slon. Glede na "his own research" so trakulje v možganih le večanje odpornosti in sedaj mi je žal, da se teh 300 metrov nisem raje sprehodil.

Da se vrnem na presenetljive besede Adama Ondre, da je vsak zmożen priti do osmice  - ta njega izjava  se mi nekoč zdela pravlica. Sedaj vidim, da je tudi "neskalašu" z dovoljšno stopnjo vztrajnosti in zanosa  uspelo datumsko celo prehiteti tisti " 6c v vodstvu do poletja".  "To je skoraj 7a, čeprav mi nos raste kot Ostržku" -  vmesni prepad je je širši krajna zev, ki nastaja ob Kugyjevi Diretti.

 Veverica je kar fajn zadeva, redko se lupčkaš z njo. Ob nepreverjanju znanja varovanja (z izpolnitvijo "waverja) bolj zaupam ropotulji na strehi kot naključnemu

mimoidočemu z značilnim: "Ej, te pozihram?" "Hvala, ravno končujem " (= prej zaupam 7 letni Emilija z obtežitveno vrečo.

ŠTRIK V USTIH: JAZ? NIKOLI!

Verjetno si že mnogo pred mano ugotovil, da so imeli Strici, od katerih si se učil tudi ti, kar prav. Brez izogibanja mlečni kislini z držanjem štrika z zobmi v resnih smereh ne gre, saj te bo "navilo" v ključnemu detajlu. In če res nimaš sreče, se v bolnici lahko nekak mesecev ali let kasneje znajdeš tudi na katerem izmed drugih oddelkov, ne le na jeseniški travmi. (Izjemna pohvala osebju - srčne sestre dopolnjuje ravno prav arogantni črnuški urgenc in imeninentni rentgolog, ki ga ni v službi, poleg znanja pa proti očetu cenim njegov zrel odnos do plezanja).

Sploh v našem " gruhu" gre hitro kaj narobe - in hribi niso ne šraufi ne plastika. Verjamem, da je bilo inšruktorju Iztoku izmed mnogih v življenju take najtežje zabiti prav taklin.

SO BERGLE IN POSTELJA LE ODPRTI ZLOMI?

Svoj primer močno karikiram - SB Jesenice je super institucija in jasno, v telesu ni prav nič za  okras, niti trepalnice, in tudi radiolog dr. Karo je bil eden najboljših alpinistov naše generacije. Poleg tega da vse naredimo prav (ponovimo manevre, pregledamo napoved za letalce), so številne stvari, na katere pozabljamo. Cepljenje proti klopnemu meningitisu (za Avstrijce obvezen mind control) ni med njimi. To je nujnost, normala, to ni angioedem, ni čip v glavi. Le pogumno. 

ZAKAJ SE TORBI REČE "PRASICA" IN NE NUNA?

Štrika pri vleki (še posebej v vponki na štantu) zaradi teže in predvsem trakcije pogosto z zadnjimi mitohondrijskimi močmi ni več mogoče vpeti, brez da ga vtakneš v usta - s sekalci zadržiš njegovo težo (ker mi je tako na snegu ter s klobaso že uspelo razbiti dvojko, je aksioznost še večja). Ampak! Končno. Vtaknem vrv med zobe, vpnem v sidrišče in je prva visoka 6c v vodstvu je potrjena - dolžan sem še kar nekaj pic. Sreča nekoga, ki se nikoli ni videl izven cepinov in minusa je nadzemeljska, čeprav se resni plezalci sprehodijo po Čopovem stebru kot za šalo. Tako, malo kompleksnejšo.

V sekreciji dopamina in vseh spremljujočih hormonov tudi sam poješ vsa načela, gliste in  trakulj. Verjetno ob vsaki dolgo časa projektirani smeri najlon zagrizeš skoraj do gume. Briga te za potencialno ličinko v možganih in par sto evrov, če ti gre zob. Saj hodiš k dr. Rotarju - če je zmogel "letni" K2 in se odločil preživeti zimskega, bo zmogel tudi en zatič.

"Še malo bom gor, je fajn razgled". V resnici pa si otročji in čakaš da te vidi kdo od vaditeljev / inštruktorjev ter tistih, ki so za tole potrebovali 5 let.

ČE NI PADEC IN NE SKALA, KAJ JE POTEM?

In medias res. Si pedstavljaš, da ti natakar s tako umazano roko olupi pomarančno ali pa ti v ZD uporabijo iglo prejšnjega? No, to se načeloma ne zgodi. Niti v Romuniji, saj so se že davno drsali HACCP. Kriminalistični tehniki menjavajo nitrilne rokavice tudi po desetkrat na ogled (razen v Perugi - spomnite se primera nesrečne Amande). To so podrobnosti, ki odločajo o življenju in smrti - kot odprta matičarka ali obračalna zanka. 

Poaanta prispevka izhaja iz kiksa pri eni družbeno nepomembni, a klinično aplikativni raziskovalni nalogi, kjer me je nadziral (in dosti tudi nadiral) trenutni rektor univerze prof. dr. Gregor Majdič. Kiks je bil miniaturni dotik pipete, ki je uničil dneve dela. Čeprav sem delal na genski mutaciji (iz semena), to ne igra vloge. V majhnem krogu veterinarjev, ki jih poznam zaradi mame, nekoč zaposledne na VF, mi zna iz spomina potegniti kar nekaj zoprnih primerov, ko je majhen parazit hudo onesposobil človeka. Še sosed je zbolel za tako hudo parazitno obliko (trakulje), da so so mu, tik preden je iz rumene postal moder in večno bel, komaj rešili jetra

Da se s paraziti tisočkrat lažje okužiš kot s HIV,  bi večina verjetno stavila avto in še babico, lahko pa nam je vseeno jasno, da jabolka niso hruške, sploh če so kosmate. Spomnim se (no, ne spomnim se, ampak bo kar držalo), da sem enkrat samkrat na avtomatski pipeti pozabil zamenjat "kondomček" in s tem kontaminiral za 200 evrov restrikcijskih encimov (lažem, mislim da so bile takrat še marke). 

Malo za hec: Čisto na dnu  prispevka lahko vidite obraz mentorja, kadar je v veselem stanju - no, takrat je bil malo manj vesel. Predstavljaš si lahko tudi, da nekaj podobnega naredi kirurg ali bognedaj, anesteziolog. Ampak zakaj je v plezalnih centrih, če se življenje ličinke prične z vnosom per os, kakoroli drugače? Ker imate vi radi pse, jaz pa ne (laž)? Ne, tudi kanarčka sem imel  zelo rad, pa tudi zajca. Mi pa smo se s plačilom karte strinjali s pogoji poljavnega prostora, očitno postali WC papir, saj za psi brišemo stole, ti pa se prosto sprehajajo preko vrvi. 

KAJ PRAVIJO VETERINARJI? 

Pretiravanje prav gotovo ni zraslo v moji glavi. Pravzaprav sem bil mnenja, da mama in veterinarji pretiravajajo. Z mnogovečjo resnostjo in strokovnim tonom stanje razjasni tudi veterinar Matej Zupanc, dr. vet. med., ki ga lastniki malih živali poznajo kot človeka z velikim srcem. Spomnim se, kako me je borderkolija Lajka med petletnem bivanjem na Bovšem kljub izogibanju vsakič polupčkala po obrazu in rokah in doktor Zupanc svari:

"Majhna trakulja, ki se lahko naseli v človeškem telesu in lahko povzroči tako imenovane mehurnjake, ki lahko zrastejo tako v možganih, mišicah, notranjih organih, pravzaprav vsepovsod. V določenih primerih so ti zelo zelo nevarni. "

Veterinar dr. Zupanc (vir: revija Cekin, avtor fotografije Damjan Žibert)

Za mnoge bo to zopet le mnenje (Jure L.: "Sem ti rekel, premalo pira spiješ"), za ljudi, ki živali in ljudi zdravijo, pa mnenja ne obstajajo, ampak le doktrina, ki je, dokler jo kdo z meta študijo ne ovrže, ostala sveta.  PSI NE SPADAJO V NAKUPOVALNE VOZIČKE, NITI NE NA STOLE LOKALOV IN NAŠI KROŽNIKI NISO NJIHOVE SKLEDICE ZA VEGI BRIKETE.

A NAJPOMEMBNEJŠE: NJIHOVE POKAKANE RITI NE SPADAJO NA NAŠE STRIKE, KI NA KONCU DNEVA GREDO V NAŠA USTA. Je res kapital merilo vsega?

A vendar nikdar ne pozabimo, da je najpomembnejše, da se pleza. Ne vem, ali je bil postavljalec le ciničen ali... Mene je ime smeri nasmejala, pa nisem bi edini: "In črne bodo sive" (in sive kodrlajsaste). Malo manj pa bo je smešno, če ste SP ali podjemnik z laganim plačevanjem, saj vas zavod odklopi hitreje kot Elektro Primorska. Samoplačniška operacija na možganih verjetno ni poceni?

GRŠKA ALI SLOVENSKA ZGODBA?

Še za razjasnitev false news iz polpretekle zgodovine. PCR (verižna reakcija s polimerazo) je, čeprav prvo ni namenjen pomnoževanju virusov s primer sekvencami in nukleotidi, izjemno zanesljiva metoda - dolgo časa so jo uporabljali celo za končno potrditev DNK potencialnega storilca s sledjo, najdeno na kraju zločina. Danes z njo po ELISA testu (ne, to ni ensa vozel) dokončno potrdijo določene bolezni, postaja pa tudi izjemno perspektivna metoda za hitro detekcijo parazitov. 

Še ne tako dolgo nazaj so spustili različne DNK skozi agar gel (gel iz alg) in različne DNK osumljencev so med elektrodami potovale z različno hitrostjo - ena izmed njih se je (če so imeli forenziki srečo) ujemala s procesirano sledjo.

Nekaj podobnega se je - čeprav direktor ZD oz. ZZV (Kranj) ni želel priznati, se je pa verjetno zgodilo preobremenjenemu laborantu, ko so bili vsi testiranci preko PCR pozitivni. Ne, ni bil problem izjemnem izumu dr. Mullisa, temveč v najbolj opravičljivi napaki predolgih delovnikov. Kdor dela, greši. 

KAJ LAHKO ZRASTE V NAŠIH MOŽGANIH?

Danes sem močno hvaležen za takratno pretirano strogost prof. Majdiča, saj(občasno) v usta dam le štrik tistih izjem, ki ga striktno zlagajo na "prasico" [t.j. torba z razprtim platnom, na katerega razvijaš vrv - ne toliko zaradi parazitov, kot njene trajnosti]. Hkrati znam morda bolj kot ostali ceniti vrednost psa kot človekovega pomočnika, kjer mu je gospodar je v primeru plazov (priporočam članek "Lavinski reševalni psi" celo inferioren. 

Čr vas teorija ni prepručala še slikovna prezentacija: zgornji Ophidascerus robertsti larvavae sp. prihaja iz bolnišnice Canberra Health (vir fotografije The Guradian) in ob vseh plusih, ki jih naš ljubljanski center ponuja, je ob farbnblind oprimkih in stopih ta filozofija zame največni turn off. 

Pes potrebuje gospodarja in ne (le) prijatelja, pa to velja tako za domače ljubljenčke, kot za reševalne pse. Ne moram si kaj, da ga celo jaz kdaj znotraj centra kakega ne objamem. Se strinjam, 7-članski senat tu ni nič kriv, le to, da se o čem takem sploh glasuje.

NAMESTO ZAKLJUČKA: ŠTRIK JE LAJF©

Razgledi so vseeno epski, športno - kaj šele tradicionalno - plezanje pa najlepši šport, ki ti odpre obzorja izven tuzemskih. Hkrati pa dodajam opozorilo kinologov, da pes ni prvotno tvoj ljubljenček, temveč med vama obstaja odnos gospodar - pes. 

Rešitve so. Zgled naj nam bodo italijanske plaže. Psi si ne zaslužijo biti privezani za nosilec kolesa ali se cvreti v avtomobilih. O njihovih žlahtnih vlogah - psov vodnikov, terapevtskih psov ter tistih reševalnih, sploh lavinskih - sem že pisal in pri tem o moji hvaležnosti ni dvoma - upam, da psa v tej vlogi ne bom nikoli potreboval. Vseeno naj psi ne postanejo pametnejši od njihovih "staršev" - no, želel sem napisati v obratnem vrstnem redu. 

A sem omenil razgled? Ja, tudi tu gor boste našli marsikah, morda celo v času koledarske  zime. In tudi druga slika ima svoj čar. Le da bi gor noralu povitl elektronski mikroskop. 

---

---

PS: Moj stalni soplezalec Denis ima za večstometrske smeri vedno s seboj majhno razpršilo na alkoholni osnovi za prigrizke na štantih - dvojno vrv, pa tudi frikarsko se vleče tja, kamor zlezejo le kozli (in kaka owca). Mrzlica Q se morda sliši kot zastraševalna hipohondrija, malo manj pa, če si zamisliš, kaj boš pol leta počel brez skale in cepina:)