KUŽKI IN ŠTRIKI (v jetrih): Je res vse tako črno/belo?

Ravno pred kratkim sem zgoraj na boardih spoznal krasnega človeka, ki sicer že deset let opravlja prakso kot veterinar v Angliji in debata se je iz ljubljanske veterinarske fakultete preselila v smer, ki sva jo nekoč že načela z "Beti". O teh lepih kosmatih, diplomatskih bitij, ki te - to jih je namreč naučila evolucija - z učki prepričajo v karkoli. Še bolj si razcepljen med empatijo in stroko, če si hkrati plezalec / alpinist, hrano pa si služiš kot sanitarni inšpektor, gastro- ali pa nevrokirurg. Morda si mikrobiolog, patolog, ali pa lastnik kmetije, kjer so zoonoze del odločitve ob izbiri poklica. A človek takega kova bi ob veliko verjetnosti, da se je s tem nebodigatreba že srečal, prispevek naslovil malo bolj ostro. Pa ne zato, ker bi bili kot Slovenci v samem nacionalnem karakterju kritizerski ("Who can' t -  review"), ampak ker se v plezalnem centru vseeno dobro počutimo in preživimo lep del prostega časa. Ali tega ne pokažemo dovolj že z gnečo?

Preden me obtožite, da ne maram psov, si bom drznil pretenciozno kontrirati, da me imajo psi najrajši 🐩 in da sem najbolj oblizan in polupčkan osebek v PCL. A razen redkih vzgojenih izjem štirinožci ne spadajo (prosto tekajoči) za pult bara, v zgornje dvorane, njihovi krempeljci pa ne na na naše premetane vrvi (zakaj smo pa lahko tako striktni skozi kateri del kompleta teče vrv, da nam zgulen del ne načenja vrvi?). Ekstremni primeri so redki agresivni psi, ki skačejo v plezalca in na njih lajajo - no, tu bi bolj kot psom morali prepovedati vstop lastnikom. Verjamem pa tudi, da bi se dalo stvar urediti tudi znotraj centra (če se vendarle lahko se strinjamo, da se ne strinjamo, da psi vendarle niso ljudje). Kot občasni pisec člankov o živalih sem pse in njihove lastnike spoznal preko različnih zornih kotov in kdaj se lahkomiselnost lastnikov ne konča najlepše.

PRISEGE SO ZATO, DA SE JIH PRELOMI?

V bran se tokrat postavljam ljudem, ki tekom desetletnih interakcij s pacienti ("I did my own research") še vedno vztrajajo v ambulantah (ne pa v Novartisu ali Merck & Co) - največkrat ti na naše "freebies" odgovarjajo za občasno 125 g vrečko Barcaffeja in vsaj meni največkrat ni treba prinesti zdravstvene. Ja, svetle izjeme je moč najti tudi v medicini in brez njih bi se tudi marsikateri padec ali gorniška nesreča končala drugače.

Kdaj se čudim, da pri kopici internet doktorantov še niso obupali nad svetom in nas pri ne tako nedolžnem vnetju dlesni še vedno rešijio z Amoksiklavom (pustimo vse presežke moderne medicine, sonde, robote, biološka zdravila ipd.) So pa živčni, da ne rečem agresivni in marsikdo od njih ne zna več bit najprej človek, ki je verjetno vedel, v kak poklic se podaja. In iz tega sledijo polne urgence in strokovne napake, nemalokrat pa tudi malomarnost, ki se zakamuflirajo med dve resnici bolje kot skrijejo dve na daleč različni barvi dolgo neočiščeni grifi.

PLEZANJE: POŠKODBA, KRONIČNA POŠKODBA, TRAGIČNA POŠKODBA IN ČRV?

Pri skrbi za resnicoljubnost je potrebno strogo ločevati med čistunstvom, pametovanjem v tri dni in nečem, kar te lahko dejansko spravi na bergle. Tako v tekst o higienskem minimumu ne bom vlačili  Američanov, ki so si izmislili dezinfekcijski prašek, ga masovno stresali po preprogah in si po negativni povratni zanki nakopali še večjo incidenco obolenj. Stvar je skoraj tako absurdna, kot da bi armaflex pomladi vlekli na avtobus, da ne fašeš volka v rit. Vovka.  

Priznati gre, da je življenje je od prvega vdiha entropično in nepredvidljivo - tako obstajajo dejstva, ki absolutno držijo, pa taka, kjer je potrebna zmernost, tu pa je tudi bro science. Brez prvih dveh te ni več, sploh če sledimo želji po nebrzdanem kapitalu ali lastnemu egu (sploh v gorah). In o tem bom danes pisal. Absurdu, ki ga enostavno preprečimo.

Ob tem sem se spomnil na presenetljive besede Adama Ondre, da je vsak zmożen priti do osmice  - ta njegova izjava  se mi nekoč zdela pravljica. Sedaj vidim, da je tudi "neskalašu" z dovoljšno stopnjo vztrajnosti in zanosa uspelo datumsko prehiteti celo sebe in je človek ob pravem mindsetu zmožen neverjetnih adaptacij.  "To je že skoraj 7a, čeprav mi nos raste kot Ostržku" -  vmesni prepad je širši krajna zev, ki nastaja ob Kugyjevi Diretti. No, da strnem - ob napredovanju k višjim ocenam in vedno bolj bolderskih smereh sem spoznal, da obstaja trenje tudi v polraztežajnem svetu plastike, ne velja le za (dvojno) vrv, obvezno podaljševanje kompletov, ovinke, šodr, vejevje, strehice in druge alpi zadeve.

 Veverica je kar fajn zadeva, redko se lupčkaš z njo. Ob nepreverjanju znanja varovanja (z izpolnitvijo "waverja) bolj zaupam ropotulji na strehi kot naključnemu

mimoidočemu z značilnim: "Ej, te pozihram?" "Hvala, ravno končujem ".

ŠTRIK V USTIH: JAZ? NIKOLI!

Verjetno si že mnogo pred mano ugotovil, da so imeli Strici, od katerih si se učil tudi ti, kar prav. Brez izogibanja mlečni kislini z držanjem štrika z zobmi v resnih smereh ne gre, saj te bo "navilo" v ključnemu detajlu (baje pa to na izpitih ni več dovoljeno?). Sploh če si kdaj plezal v kranjskih plezališčih, kjer je bilo svoje čase samo vpenjanje beta, si lahko spoznal nevarnost tega početja. In če res nimaš sreče, se v bolnici lahko nekaj mesecev ali let kasneje znajdeš tudi na katerem izmed drugih oddelkov, ne le na jeseniški travmi in klasičnem RTG-ju (izjemna pohvala osebju - srčne sestre dopolnjuje ravno prav arogantni črnuški urgenc in eminentni radiolog, ki na moji c4 ni našel nobene grške tragike).

Sploh v našem " gruhu" gre hitro kaj narobe - in hribi niso ne šraufi ne plastika. Verjamem, da je bilo inštruktorju Iztoku izmed mnogih v življenju najtežje zabiti prav ta klin.

SO BERGLE IN POSTELJA LE ODPRTI ZLOMI?

Svoj primer močno karikiram - SB Jesenice je super institucija in jasno, v telesu ni prav nič za  okras, niti trepalnice, in tudi radiolog dr. Karo je eden najboljših alpinistov naše generacije. Poleg tega da vse naredimo prav (ponovimo manevre, pregledamo napoved za letalce, prerišemo skico), so številne stvari, na katere pozabljamo. Cepljenje proti klopnemu meningitisu (za Avstrijce obvezen, za mnoge Slovence pa mind control) ni med njimi. To je nujnost, normala, to ni angioedem, ni čip v glavi. Le pogumno, za bati se je klopa in ne 5G omrežje. Ta nudi tako neumnosti, kot kredibilne informacije.

ZAKAJ SE TORBI REČE "PRASICA" IN NE NUNA?

Štrika pri vleki (še posebej v vponki na štantu) zaradi teže in predvsem trakcije pogosto z zadnjimi mitohondrijskimi močmi ni več mogoče vpeti, brez da ga vtakneš v usta - s sekalci zadržiš njegovo težo (ker mi je tako na snegu ter s klobaso že uspelo razbiti dvojko, je anksioznost še večja). Ampak! Končno. Vtaknem vrv med zobe, vpnem v sidrišče in je prva visoka 6c v vodstvu je potrjena - dolžan sem  kar nekaj pic. Sreča nekoga, ki se nikoli ni videl izven cepinov in minusa je nadzemeljska, čeprav se resni plezalci sprehodijo po Čopovem stebru kot za šalo. No, tem našem, še ne 20-metrskem.

V sekreciji dopamina in vseh spremljujočih hormonov tudi sam poješ vsa načela, gliste in  trakulje. Verjetno ob vsaki dolgo časa projektirani smeri najlon zagrizeš skoraj do gume. Briga te za potencialno ličinko v možganih in par sto evrov, če ti gre zob. Saj hodiš k dr. Rotarju - če je zmogel "letni" K2 in se odločil preživeti zimskega, bo zmogel tudi en nov zatič.

ČE NI PADEC IN NE SKALA, KAJ ME POTEM ŽULI?

In medias res. Si predstavljaš, da ti natakar s tako umazano roko olupi pomarančno ali pa ti v ZD uporabijo iglo prejšnjega pacienta? No, to se načeloma ne zgodi. Niti v Romuniji, saj so ob vstopu v EU verjetno morali nadrsati HACCP. Kriminalistični tehniki menjavajo nitrilne rokavice tudi po desetkrat na ogled (razen v Perugii - spomnite se primera nesrečne Amande). To so podrobnosti, ki kdaj odločijo o življenju in smrti - kot odprta matičarka ali obračalna zanka. 

Poanta prispevka izhaja iz kiksa pri eni družbeno nepomembni, a klinično aplikativni raziskovalni nalogi, kjer me je nadziral (in se ob tem dosti jezil) trenutni rektor univerze prof. dr. Gregor Majdič. Kiks je bil miniaturni dotik pipete, ki je uničil dneve dela. Čeprav sem delal na genski mutaciji (iz semena), to ne igra vloge. V majhnem krogu veterinarjev, ki jih poznam zaradi mame, nekoč zaposlene na VF, mi zna iz spomina potegniti kar nekaj zoprnih primerov, ko je majhen parazit hudo onesposobil človeka. Še sosed je zbolel za tako hudo parazitno obliko (trakulje), da so so mu, tik preden je iz rumene postal moder in večno bel, komaj rešili jetra.

Da se s paraziti tisočkrat lažje okužiš kot s HIV,  bi večina verjetno stavila avto in še babico, lahko pa nam je vseeno jasno, da jabolka niso hruške, sploh če so kosmate. Spomnim se (no, ne spomnim se, ampak bo kar držalo), da sem enkrat samkrat na avtomatski pipeti pozabil zamenjat "kondomček" in s tem kontaminiral za 200 evrov restrikcijskih encimov (lažem, mislim da so bile takrat še marke). 

Če poznate trenutnega rektorja, si nekako lahko predstavljate njegov obraz ob mojem "kiksu". Predstavljaš si lahko tudi, da nekaj podobnega naredi kirurg ali bognedaj, anesteziolog. Ampak zakaj je v plezalnih centrih, če se življenje ličinke prične z vnosom per os, kakorkoli drugače? Ker imate nekateri doma pse, jaz pa ne (več)? No, imeli smo poleg psa tudi kar nekaj kanarčkov, papigo, pa tudi zajce, pa zajca nisem nosil v lokal (na spodnji sliki izjemno vzgojen kuža, odnos pa priča o odgovornosti in plezalni kulturi njegovih lastnikov).

Zameji pa razliko med mnenjem in resnico čisto sociološki koncept - svoboda posameznika. To je malo bolj problematično v distinkciji med poljavnimi in zasebnimi prostori, kjer Hegel vso problematiko za veke vekov definiral s svojim znanim stavkom "Posameznikova svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega". Problem nastane v javno-zasebenem partnerstvu, saj smo se s plačilom karte strinjali s pogoji poljavnega prostora, očitno postali tudi sami WC papir, saj za psi brišemo stole, ti pa se prosto sprehajajo v prvo nadstropje ali za šank. Politika se razlikuje od centra do koč - v Orožnovo kočo štirinožci nimajo vstopa, saj Franci pošizi, prav tako ne v slovenskobistriški center. V Balvaniji morajo biti na vrvicah in to je nekaj odgovorni lastniki upoštevajo tudi pri sprehodu skozi gozd (pes brez povodca največkrat sproži napad medveda). Enako velja tudi za ločitev prostorov, kjer se uporablja zunanja obutev in plezalke / natikači - že tako uporabljamo enake vhodne poti, psi pa prepovedi izničijo. Sam ne mislim mazati copatk in jih tlačiti v torbe, dokler ne bo šla bizarnost do te stopnje, da bodo celo psi nosili copatke in pozimi vibram podplat, saj kremplji ob enormni količini snega zadnja leta morda ne bodo dovolj. Glede na zimsko modo oblačenja le-teh nismo daleč od tega trenutka. 

KAJ PRAVIJO VETERINARJI? 

Pretiravanje prav gotovo ni zraslo v moji glavi. Pravzaprav sem bil mnenja, da mama in veterinarji pretiravajo. Z mnogo večjo resnostjo in strokovnim tonom stanje razjasni tudi veterinar Matej Zupanc, dr. vet. med., ki ga lastniki malih živali poznajo kot človeka z velikim srcem. Spomnim se, kako me je borderkolija Lajka med petletnem bivanjem na Bovškem kljub izogibanju vsakič polupčkala po obrazu in rokah in doktor Zupanc svari:

"Majhna trakulja, ki se lahko naseli v človeškem telesu in lahko povzroči tako imenovane mehurnjake, ki lahko zrastejo tako v možganih, mišicah, notranjih organih, pravzaprav vsepovsod. V določenih primerih so ti zelo zelo nevarni. "

Veterinar dr. Zupanc (vir: revija Cekin, avtor fotografije Damjan Žibert)

Za mnoge bo to zopet le mnenje, za ljudi, ki živali in ljudi zdravijo, pa mnenja ne obstajajo, ampak le utečen in optimalen način ravnanja (doktrina, kot recimo Alpiročnik), ki bo, dokler jo kdo z meta študijo ne ovrže, ostala sveta.  PSI NE SPADAJO V NAKUPOVALNE VOZIČKE, NITI NE NA STOLE LOKALOV IN NAŠI KROŽNIKI NISO NJIHOVE SKLEDICE ZA VEGI BRIKETE.

A NAJPOMEMBNEJŠE: NJIHOVE POKAKANE RITI NE SPADAJO NA NAŠE STRIKE, KI NA KONCU DNEVA GREDO V NAŠA USTA. PICA, SLADOLED, ČE ŽELITE BROKOLI. 

Za konec, a ne zadnje, da je najpomembnejše, da se pleza. In plezati je potrebno varno, kar pa je težko, saj ob počasnem vpenjanju z izogibanjem umazanega štrika lahko noga zdrsne ravno pred naslednjim kompletom.

FALSE NEWS ALI IGNORANCA?

Še za razjasnitev false news iz polpretekle zgodovine. PCR (verižna reakcija s polimerazo) je, čeprav prvo ni namenjen pomnoževanju virusov s primer sekvencami in nukleotidi, izjemno zanesljiva metoda - dolgo časa so jo uporabljali celo za končno potrditev DNK potencialnega storilca s sledjo, najdeno na kraju zločina. Danes z njo po ELISA testu (ne, to ni Ensa vozel) dokončno potrdijo določene bolezni, PCR pa postaja pa tudi izjemno perspektivna metoda za hitro detekcijo parazitov. 

Še ne tako dolgo nazaj so forenziki spustili različne DNK skozi agar gel (gel iz alg) in različne DNK osumljencev so med elektrodami potovale z različno hitrostjo - ena izmed njih se je (če so imeli forenziki srečo) ujemala s procesirano sledjo.

Nekaj podobnega se je - čeprav direktor ZD oz. ZZV (Kranj) ni želel priznati, se je pa verjetno zgodilo preobremenjenemu laborantu, ko so bili vsi testiranci preko PCR pozitivni. Ne, ni bil problem izjemnem izumu dr. Mullisa, temveč v najbolj opravičljivi napaki predolgih delovnikov. Kdor dela, greši. 

KAJ LAHKO ZRASTE V NAŠIH MOŽGANIH?

Danes sem močno hvaležen za takratno pretirano strogost prof. Majdiča, saj (občasno) v usta dam le štrik tistih izjem, ki ga striktno zlagajo na "prasico" [t.j. torba z razprtim platnom, na katerega razvijaš vrv - ne toliko zaradi parazitov, kot njene trajnosti]. Hkrati znam morda bolj kot ostali ceniti vrednost psa kot človekovega pomočnika, kjer mu je gospodar je v primeru plazov (priporočam članek "Lavinski reševalni psi" celo inferioren. 

Če vas teorija ni prepričala še slikovna prezentacija: zgornji Ophidascerus robertsti larvavae sp. prihaja iz bolnišnice Canberra Health (vir fotografije The Guradian) in ob vseh plusih, ki jih naš ljubljanski center ponuja, je ob farbnblind stopih ta filozofija zame največji turn off. Vendar se z našim maloštevilnim, a neutrudnim jamranjem, stvari izboljšujejo tudi v našem centru.

Pes potrebuje gospodarja in ne (le) prijatelja, pa to velja tako za domače ljubljenčke, kot za reševalne pse. Ne moram si kaj, da ga celo jaz kdaj znotraj centra kakega ne objamem. Se strinjam, 7-članski senat tu ni nič kriv, le to, da se o čem takem sploh glasuje.

NAMESTO ZAKLJUČKA: ŠTRIK JE LAJF©

Razgledi so vseeno epski, športno - kaj šele tradicionalno - plezanje pa najlepši šport, ki ti odpre obzorja izven tuzemskih. Hkrati pa dodajam opozorilo kinologov, da pes ni prvotno tvoj ljubljenček, temveč med vama obstaja odnos gospodar - pes. 

Rešitve so. Zgled naj nam bodo italijanske plaže. Psi si ne zaslužijo biti privezani za nosilec kolesa ali se cvreti v avtomobilih. O njihovih žlahtnih vlogah - psov vodnikov, terapevtskih psov ter tistih reševalnih, sploh lavinskih - sem že pisal in pri tem o moji hvaležnosti ni dvoma - upam, da psa v tej vlogi ne bom nikoli potreboval. Vseeno naj psi ne postanejo pametnejši od njihovih "staršev" - no, želel sem napisati v obratnem vrstnem redu. 

A sem omenil razgled? Ja, tudi tu gor boste našli marsikaj, morda celo v času koledarske  zime. In tudi druga slika ima svoj čar. Le da zanjo morali imeti elektronski mikroskop. 

---

---

PS: Moj stalni soplezalec Denis ima za več stometrske smeri vedno s seboj majhno razpršilo na alkoholni osnovi za prigrizke na štantih - dvojno vrv, pa tudi frikarsko se vleče tja, kamor zlezejo le kozli (in kaka owca). Mrzlica Q se morda sliši kot zastraševalna hipohondrija, malo manj pa, če si zamisliš, kaj boš pol leta počel brez skale in cepina:)