Revija "Vzgojiteljica": Vidiki vodiča na plezanje (pred)šolskih otrok

V uredništvu revije "Vzgojiteljica" so opazili moj članek o razvoju nevroplastičnosti pri najmlajših plezalcih - in zato tokrat objavljam le delček prihajajočega intervjuja, ki zadeva mojo "pisarno", ki sem ga za blog in bodoče obiskovalce malce razširil :)

ALI TUDI VI OPAŽATE, DA OTROCI POSTAJAJO VEDNO BOLJ ZALEŽANI? JE KRIVO OBDOBJE KORONA VIRUSA ALI NOVIH MEDIJEV?

Problem predstavlja prehod na nove oblike medijev, ki se ne osredotočajo na kvaliteto, temveč hitro vizualno zadovoljitev - ta pa nevrološko in osebnostno vodi v obratno, kot si za svoje najmlajše želijo starši. Korona je le poglobila pomembnost virtualnih komunikacij, pri čemer smo pozabili, da te oblike odnosov niso več v celoti potrebne. 

So otroci bolj srečni, kot smo bili mi? Čisto normalno je, da mladi iščejo takojšno zadovoljitev, a na starših in vzgojiteljih leži odgovornost, da otroka spoznajo do te mere, da mu na njemu primeren način pomagajo prebroditi razmeroma kratko nekajtedensko obdobje, v kateri se formira navada. 

Zmotno je namreč prepričanje, da otroci hitro obupajo in niso zmožni odloženega nagrajevanja (pursuing healthy habits), v katerem igra največjo vlogo dopaminergični nagrajevalni sistem. Sam sem videl - predvsem ob opazovanju plezanja skoraj smeri z predolgimi gibi (celo za nas) - da so mnogo večji borci od nas odraslih. Probleme imajo le preobremenjeni otroci in tisti, skozi katere starši živijo svoje neiživete sanje ali svojega otroka ne poznajo dovolj. Otroku, ki pride bled iz kolesarjenja iz Velikih korit Soče, bo imel (kljub temu, da imamo v ruzakih poleg vitla, prve pomoči tudi dekstro bonbone) v Srnici težave, na dolgi rok pa se mu bo plezanje in nasploh gibanje zamerilo. 

Psihologi pa opažajo tudi nasproten pojav. Starši in nasploh duh časa (z izobraževalnim sistemom in mediji) je tak, da vsakega nagovarja, da je rojen za prvaka, a to je daleč od resnice. Ne le, da vodi do razočaranj in duševnih problemov, onemogoča polni potencial, ki bi ga otroci z enostavnimi metodami in izogibanjem ključnim napakam lahko dosegli. Tik-tok in druga orodja to še poglobijo, pa naj si gre za tekmovalni šport ali šolske ocene. Zato kot ključno strategijo vidim metode, ki izhajajo iz podcenjenega termina zanos. Če otrok nekaj počne z zanosom, bo v tem obdobju pridobljene organizacijske in delovne navade ponotranjil in nosil skozi življenje, pomagali pa mu bodo tudi pri ritualih prehoda, ko staršev ne bo ob njem. Tak tip rutine je namreč predpogoj za dolgoročno srečo.

POVEJTE NAM KAJ VEČ O TEM PARKU?  KAKO SE RAZLIKUJE OD OSTALIH?

V prvi vrsti ne gre za adrenalinski park, čeprav imajo najmlajši res najraje spust po zip-linu. Celo sam se ga nisem naveličal, to lahko mirno priznam. Zasnovan je bil kot mešanica adrenalinsko-pustolovskega parka, zavarovane plezalne poti (via ferrata) in dveh zip-line. Ima še eno posebnost - ponavadi plezamo navzgor, tu pa se vedno rahlo spuščamo navzdol po soteski, kar olajša plezanje najmlajšim. Kljub divjemu okolju je park je zgrajen po evropskim standardu za pustolovske parke (SIST EN 15567-1.) To po domače pomeni, da so razdalje med klini prilagojene in so morebitni padci krajšani na minimum, zato tudi ni potrebno uporabljati samovarovalnega sistema z absorberjem, kot na plezalnih poteh. 

Sam Srnico vidim vzgojno-izobraževalno krožno plezalno turo, ki nam zaradi svoje vodotočne linije med dvema izvoroma in krožne trase predstavlja odlično priložnost, da se skozi različne skupine tudi sami učimo, kaj dejansko ljudje iščejo - tu in v življenju.  Različne naravne znamenitosti (italijanski cevovod z akumulacijskim jezerom in elektrarno, zapornice, izviri, jame in nenazadnje sama soteska) pri vseh vzbudi toliko pozornosti, da lahko z manjšimi prilagoditvami razlikujočim se skupinam predstavim vse od vojne zgodovine, speleologije, jim zastavim uganke in nenazadnje, učim prvih korakov varnosti v gorah. Locirani smo namreč neposredno pod pečmi Kanina - posledično je vzdrževanje ostenj in dreves toliko zahtevnejše - in  za marsikoga je ta dopustniški ekskurz prvi vpogled gibanja v naravno zahtevnem okolju. 

JE TO VAŠA IDEJA?

Uh, ne, daleč od tega - celo lokalni Pluženčani so jo spregledali, preden smo dobili dovoljenje za njeno obratovanje. Ideja o varnem prečenju v celoti zaraščene soteske je vzklila v glavi domačina in takratnega vodje bovške Gorske reševalne službe Jureta Črniča in se tako se je v desetletju s pomočjo njegove žene, prijateljev, strokovnjakov (Mitja Šorn) in nenazadnje vodičev razvijala infrastrukturno - v meni, ki nisem tu od začetka, pa je največjo novost predstavljal predvsem njen vzgojni potencial, za katerega verjamem, da ga lahko še dvignemo.

Smo edini park v državi in eden redkih v Evropi, ki ni speljan preko dreves, temveč v pravem gorskem okolju. Srnica nima veze s srnami, temveč izhaja iz “buškega” dialekta, saj so v preteklosti v jami nad njo v hladu shranjevali sir. Jamo si je mogoče ogledati tudi s pomočjo licenciranega vodnika in gre za izkušnjo svoje vrste. Kanin in Rombon sta svetovni raj za jamarje - tu je mogoče najti tako sedmo najglobljo jamo na svetu (Čehi 2 - 1505 m), kot tudi eno izmed najdaljših vertikal na svetu (Vrtoglavica - 603 m).

Brezna vanj potekajo v visokogorstvu kaninskih podov - teh je krepko več od možnih brezpotij in zato Kanin ni varna izbira za tujega gornika ali turnega smučarja. V tisoče brezen in pok se na tej višini shranjuje ogromna količina snega - ko sem bil otrok, smo tu smučali krepko v maj. Ko pa se notranjost masiva spomladi topi - kot regiji z največ padavinami v bivši Jugoslaviji pomagajo pa tudi močni nalivi - se led in sneg pretvarja v deročo vodo. Glijun je kraški izvir s stalnim pretokom (ki zmotno nima istega popolnoma istega izvora od slapa Boke), a Srnica za največja šumenja potrebuje izpolnjene določene dejavnike, ki jih poskušamo napovedati z opazovanjem radarskih slik, napovedi za letalce in modelov (Aladin). 

A to je le naša strast, obiskovalci ponavadi prihajajo največ v času šolskih počitnic in nekaj vode je v njej celo v obdobju najbolj sušnih dni. Celo jama, iz katere kdaj pod pritiskom hrumi voda, je za "jamske razmere" zelo suha - na spodnji sliki se iz nje spuščamo skozi izhod, ki je vsaj 30 m nad njemim vhodom. Jama pod vodstvom jamarja ni posebej zahtevna, ni pa primerna za predšolske otroke, ki še niso sami plezali v skali -  spust preko osmice je enemu popoln užitek, a hkrati višina in oddaljenost od vodiča lahko sproži nelagodje ali nepredvidljive odzive (znova, jamski vodič to zelo hitro presodi in zato otroke večkrat vodijo v bližnjo jamo Mala Boka).

 

TOREJ JE OBISK MOŽEN VSEKOZI RAZEN POZIMI?

Tudi pozimi, saj je v Bovcu redko sneg, več vlage bomo na železju naleteli v soparnih dneh. V najglobjih ponvicah je voda stalno prisotna in takrat se v njih naselijo različne živali, od žab do kač. Zanimivo je, da se prav iz jame Srnice v redkih dnevih, ko park nekajkrat letno zapremo za kak dan, izliva ogromen slap, ki nato nekaj dni ustvarja impresivne prizore. 

Po Kunaverjevo gre za mrtvo sotesko - to pomeni, da je bila med številnimi otoplitvami med zadnjimi ledenimi dobami ustvarjena z mehansko erozijo - v ponvicah še vedno vidimo “mlinske kamne” popolnih oblik, ki so jo med otoplitvami med zadnjimi ledenimi dobami poglabljale. Obisk ni vedno najlepši v soncu in le poleti, temveč po obilnem, večdnevnem deževju ali celo med njim.  Lani je bilo vode izjemno malo, letos pa je prognoza boljša. Je bilo pa potrebno park med poplavami pred dvema letoma zapreti - in takrat sem se potrudil, da sem še pred običajno budilko preveril višino deroče vode, ki se meri glede na stope v zadnjem delu parka. To je privilegij svoje vrste, čeprav je tako vreme povzročilo mnogo gorja po Sloveniji

KAJ VSE PONUJATE ZA (PRED)ŠOLSKE OTROKE PUSTOLOVSKEM PARKU IN KAKŠNE SO VAŠE NALOGE V TEM PARKU?

Vloga vodiča / inštruktorja je večplastna, pomočnik, ki prevzame manj naporno delo, pa skrbi predvsem za varnost. Ko ste omenili predšolske otroke, moram poudariti, da morajo z rokami doseči 140 cm, so pa tudi izjeme, pri katerih opazimo agilnost in si morajo pomagati z "gurtnami" varovalne opreme. Takega otroka na nekaterih mestih prevzame vodič, mu podstavi nogo ali pomaga z dvigom za varnostni pas. V zadnjih letih poskušamo vzpostaviti sistem manjših skupin, kjer tudi pomočnik opravlja bolj vzgojno vlogo.

Pred vstopom v plezalni del poti hodimo po betoniranem tunelu stare italijanske elektrarne, ki zbira vodo v umetno jezero, kjer zaključimo turo. Na vsaki od postaj - nekaj malega je tudi vzpona - povemo del lokalnih zanimivosti. Najmlajši ne vedo, da je bil ta del Slovenije od Rapalske pogodbe pod italijansko zasedbo, ki je zavirala tako slovensko kulturo kot razvoj gospodarstva - tudi odraslim pa ni ravno jasno, zakaj ima izvir Glijuna, ki se križa z vodo iz sotetske Srnice, poleti 3 stopinje, pozimi pa 7 ali 8.

Vsak, pa četudi vrhunski alpinist, mora skozi trening poligon, kjer spoznamo rokovanje z opremo. Ta del je namenjen tudi oceni agilnosti otroka, že pred tem pa jim glede na starost dodelimo število inštruktorjev in spremljevalcev. Gibalne spretnosti se razlikujejo tako glede na življenjski stil družine, kot na državo izvora. Zmotili bi se, če bi ugibali, da so najbolj razviti otroci iz alpskih držav - po mojih izkušnjah so najboljši plezalci iz Severa, še posebej Nizozemske, kjer starši na vsakem dopustu otroka peljejo v enega od adrenalinskih parkov. 

Zaradi spusta starostne meje vstopa v osnovno šolo je predšolskih otrok manj, so pa zato izkušnje z njimi bolj zanimive. Vodič namreč odloči, ali bo prevzel moralno in varnostno odgovornost, vendar starost in višina nista odločilna dejavnika. Če kdaj ugotovimo, da mu ne gre po načrtih, ga lahko z  enim od staršem in pomočnikom odpeljemo na spodnji zip-line, kjer bo prav tako užival. V primeru začetkega strahu pa bolj kot vrv, ki bi zdržala tovornjak, pomaga dotik ali držanje za roko na kritičnih delih. Otroci varnost ne dojemajo po standardih gorniške opreme in ne vedo, koliko kN  dejansko prenese. Razumejo pa, da jih ne boš izpustil in tako začetnih strah hitro izgine.

V ključnem, plezalnem delu otroka poučimo o gibanju po jeklenicah, stopih, ponekod že malce zlizanih skalah, ga naučimo prenašanja teže, predvsem pa varovanja z zaščitno opremo. Vsak dobi čelado in njegovi višini prilagojen varovalni komplet z dvema vponkama. Za razliko od samovarovalnega kompleta gre za krajše pol-dinamične vrvi, kjer se otrok lahko stoječ na jeklemicah tudi nagne, nasloni ter se ju oprime in je zato občutek varnosti večji. 

Za večino otrok sta najbolj zanimiva dva zip-line, so pa tudi malčki, ki raje plezajo in so po relativno dolgi trasi z elementi ferate, ki ponekod doseže detajle B ali celo B/C, razočarani, da je že konec. Načrt parka je projektiral Jure ter ga pomočjo gorskega vodnika Mitje Šorna in ekipe Devita -  strokovnjakov za umeščanje plezalnih poti na Slovenskem - na nekateri mestih namerno otežil, s čimer lahko ob enaki stopnji varnosti dosežemo malce drugačen adrenalinski občutek. Ta izhaja iz spoštovanja do našega zahtevnega terena in prav zato potrebujemo dobro usposobljene vodiče in pomočnike, ki negornike naučijo prečit določene plezalne detajle. 

Ni pravila, a morda imajo imajo malenkost več težav nizkorasli otroci, saj je na primer potrebno v previsu z eno roko premestiti obe vponki - občutek visenja na podlahti pa je za novince enako zastrašujoč ne glede na starost. 

Vedno poskušamo, da otrok sam prepleza ta del ter ga poučimo, da je vedno pripet na vrv, ki zdrži dve toni. Na bolj adrenalniskih delih smo bližje njemu, drugače pa se probamo oddaljiti na še varno razdaljo. V primerih večjih skupin naučimo enakega ravnanja tudi starša, ki skrbi za enega od starejših otrok, predvsem s poudarki, česa ne smejo storiti. Otroci v dobronamernosti radi pomagajo k rešitvi zagonetke, a štiri roke so za dve vponki preveč. Saj veste, tudi pri prometni oba zavijeta v isto smer, zato mora biti na nekaterih mestih pozornost na visoki ravni.

Izpostavil bi še dve pomembni nalogi - kot gornik sem poznal le prvo. Poletno turbolentno vreme zahteva dobro poznavanje razvoja nevihtnih front in sprotnega spremljanja vremenskega radarja - padavinskega in radarja razelektritve (strel). Imamo mesta, kjer se odločamo, ali je varneje nadaljevati, ali po bližnjici oditi do kombija. Nesreča ne počiva niti na pločniku - celo naši najboljši alpinisti so se smrtno poškodovali na kolesu ali domačem vrtu. Zato je tu toliko bolj pomembna presoja, ki ne sme biti ekonomske narave. Z vstopom ter podpisom soglasja se sicer odvežemo odgovornosti, ne pa tudi moralne. Pri nepredvidljivih dejavnikih (starši kdaj ne omenijo, da je otrok avtist ali skrivajo njegova leta), kot pa pridejo nevihte, pa so odločitve težje, saj kdaj niso v skladu z željo skupine.

Predlani se je ravno pri otroku v enem od bolj “industrijsko” naravnanih podjetij zgodila huda nesreča, saj je vodič v želji po zaslužku rinil v že razvijajočo se nevihto. V boju za življenje jo je operiral jo je odličen travmatolog, tudi sicer že skoraj domačin in vsakoletni obiskovalec našega parka in trenutno vrši najvišjo vlogo v ljubljanskem UKC (na sliki zgoraj). Takrat je šlo za las in punčka je danes zavoljo odličnega posredovanja GRS in medicinske ekipe med živimi. Kdor je nevihto v gorah kdaj doživel, ve o čem govorim, enako vam bo povedal lokalni kajakaš o tujcih, ki ne poznajo toka naše Soče.

Z ODRASLI PA GRE LAŽJE?

Ne vedno. Ponavadi je otrok odraz vzgoje, so pa izjeme. Že prej sem želel izpostaviti, da nemalokrat težave povzročajo prav starši. V stres in strah jih ne spravlja globina ali deroča voda, temveč to, da se v njihovo plezanje vtikajo skrbniki in jim dihajo za ovratnik. Otroci, če sploh, naredijo napako enkrat (in nikoli več) ali pa zaradi pomanjkanja sladkorja, ko mislijo, da je že vsega konec. Ta mesta vodniki že poznamo. Večkrat pa starš v pretirani skrbi za mlajšega pozabi na starejšega, ki pleza za njim - pakrat se je zgodilo, da so jim v histeriji “odpirali” vponke, medtem ko je otrok sam želel prestaviti drugo. Do sedaj se mi je zgodilo le enkrat, da je mama kar dvakrat želela odpeti svojega otroka in bila poslana “v kot” -  na konec skupine. S tem ga je namreč tako močno ogrozila, da bi moral bil v primeru, če ne bi želela upoštevati navodil, za celo skupino za vsaj 25 minut zaustaviti celotno turo, po njo in otroka pa bi prišla druga vodnika. To so situacije, ki jih ne moremo popolnoma nadzirati in ki bi v primeru "norih" odločitev staršev spravilo v doživljenjsko travmo tudi vodiča.

Na srečo so to izjeme, bolj kot to namreč impresionira, kako hitro otrok prične oponašati vodnike in spoznavati tehnično plezanje, prenašati težo, obračati boke, viseti na stegnjenih rokah in niso redki, ki jih naš park tako impresionira, da pričnejo tudi sami s to dejavnostjo. Večina iz severnih držav ima to možnost le na umetnih stenah. Vendar smo ponosni, dva v slabih dveh urah večini privzgojimo ustrezno spoštovanje do gora.

KAKŠNE SPRETNOSTI IN VREDNOTE SE TRUDITE RAZVIJATI OTROKOM V PUSTOLOVSKEM PARKU?

Poleg opisanih gibalnih spretnosti poskušamo v kratkem času pokazati, kako plezalci izkoriščamo gibanje po zahtevnem terenu, da varčujemo z energijo in so koraki najbolj varni. Pleza se namreč z nogami, roke uporabljamo bolj za ravnotežje. To je povezano z razvojem nevroplastičnosti, torej sinaptičnih povezav, ki poteka pri otrocih veliko bolj pospešeno kot pri odraslih. Pomislite, kako hitro se otroci naučijo več jezikov. Mislim, da je to tema za sebe, ki je vredna novega vprašanja in so jo potrdili strokovnjaki - tako razvojni psihologi kot nevrologi. 

Sami imamo na voljo dve uri časa - v tem času se trudimo privzgojiti ustrezno plezalno etiko, ki zajema neko splošno spoštovanje, ki vodi otroka tudi skozi odraslo dobo. Skozi kratko turo, ki vendarle reže kaninski masiv, poskušam razložiti, da v gorskem svetu adrenalin sam sebi ni namen, temveč je pomembnejše znanje, s katerim se do določene mere izognemo nevarnosti in krotimo neumne odločitve, ki jih zaradi strahu ponavadi storiš. Skozi edinstveno rastlinje in tudi živali (metulji, močeradi, gorski kozliček, srnjad, slišati je zvok divjih čebel - v nekaterih ponvicah so prisotne belouške, močeradi, žabe, občasno se pojavita tudi modras in gad) jim želimo pokazati, da smo vendarle v njihovem okolju in tako upamo, da bodo kot samostojni individuumi te vrednote ponotranjili in v skladu z njimi ravnali tudi v drugih gorskih okoljih. 

Lahko rečem, da sem se teh vrednot podobno navzel tudi sam kot otrok. S starši smo imeli garsonjero v Kaninski vasi, zato sem mladost lahko preživel v naravi, ob Soči, v kavernah in v hribih. Vendar je vzgojna vloga inštruktorja, ki sem jo spoznal v odrasli dobi, popolnoma drugačna. Skozi celotni plezalni del prevzameš enega ali dva otroka in plezaš večji del ritensko, s čimer skrbiš, da otrok ne naredi kake napake. Med otrokom (in otroci v srcu - imamo tudi sveže zaljubljene upokojenci) in teboj se vzpostavi posebna povezava, če le jih v obisk niso prisilili starši.  

V tem obdobju splohpri najmlajših opaziš, da za njih starši niso več najpomembnejša figura, saj si želijo samostojnosti - drugačne, kot brskanja po mobilnem telefonu ali igranja igric. V hipu postanejo subjekt, enakovreden vsakemu iz skupine. Ne preseneča (več) niti dejstvo, da otroci sami odrivajo starše, ki jih preveč usmerjajo

Prej so vas zanimali prav predšolski otroci. Te, v kolikor potrdimo vodenje in s tem v celoti prevzamemo tudi individualno odgovornost, izhajajo iz plezalnih centrov in plezajo na balvanih, visokih umetnih stenah, nekateri pa so tudi "v" skali že od tretjega ali četrtega leta. K prvemu članku o vplivu na razvoj nevroplastičnosti me je navdihnila prav 6-letna Emilija, ki sem jo pred kratkim srečal v ljubljanskem plezalnem centru. Kombinacija njene agilnosti, intelligence in nadpovprečne čuječnosti je najboljši dokaz, da imajo nevrologi prav. V radovljiškem centru sem spoznal celo deklico, ki je na visoki steni (varovanje od zgoraj) s pomočjo svoje očeta plezala celo pred starostjo treh let. Celo meni je tako detajl smeri, ki ga zaradi poškodbe obročkov sredinca levice ni uspelo premagati, pomagal zlezti 8-letni Juraj iz Zagreba - četudi to miljonsko mesto ne premore ene same visoke stene. 

Mislim, da bom na dvome odgovoril z dejstvom, da sem na težavnostnem prvenstvu pod zagrebškim Slemenom navijal za svojega najmlajšega učitelja plezanja, ki ga od tedaj kličem kar Profesor.

Celoten intervju bo objavljen v reviji "Vzgojiteljica" v drugi polovici julija ali začetek avgusta.