20 NASVETOV ZA HITREJŠI NAPREDEK NA UMETNIH STENAH (BREZ POŠKODB)

Ste že kdaj plezali z bananami v rokah? Kaj pa tvegali slab grif brez sestopanja v varen položaj? Kolikokrat namerno padete, oblečete prevelike plezalke ali na tleh pustite vrečko z magnezijem? Veste, kako je plezat z težo na hrbtu in zakaj alpinisti ruzake, kadar jih ne dvignejo z vrvjo, kdaj
nosijo spredaj? Kdaj ste si za plezanje nazadnje ogrevali tudi boke? Vam je kdaj kdo od najboljših plezalcev že svetoval, da tudi v primeru slabega grifa ne sestopimo v varno pozicijo, ampak se poskusimo rešiti z roko na istem oprimku? Verjamete, da zaradi strahu izkoriščamo le med 20 in 40 % svojega potenciala in kolikokrat ste namerno padali iz najtežjega detajla, preden ste ga premagali?

Letos sem zaradi selitve malo več časa posvetil športnemu plezanju - delno zaradi same priročnosti, kot drugo pa zato, ker sta mi bila led in sneg že nevarno domača, ravno naš ferajn pa snega ni uspel najti. No, pravi razlog, da sem zbral nasvete, kako napredovati, se skriva v navidez nepomembni poškodbi sredinca, kateremu sem v mislih namenjal le eno vlogo. Razlog je enak kot pri vsakemu drugemu plezalcu - neke drastične poškodbe nimam v spominu, so pa citokini poskrbeli, da je zaradi prevelikih apetitov nastala in se razširila v nekaj, kar gotovo ima vsaj sedem latinskih poimenovanj. Ne glede, kako nepombna se zdi, je toliko bolj tečna in omejujoča.

Ne spomnim se drugega, kot da je začelo boleti kot pri hudiču, tudi pri motorično bolj lahkotnih gibih (tipkanje) - a najbolj me je presenetilo pa dejstvo, da sem najbolj napredoval ravno z dvema levima ... no, desnima rokama. Narastišče, obroček, opna, tetiva - saj ne vem in po pravici niti ne želim vedeti. Vmes sem si zvil še desen prstanec in pogoji za učenje tehnike plezanje so bi bili boljši, kot tistih 60€, ki sem jih namenil svojemu prvemu trenerju. Na srečo smo zgrajenitako, da vsaka adaptacija hitro sproži proces nevrogeneze ter selitve endotelija, s tem pa - ko in če se pozdravimo - preskočim črko ali dve takoj, ko mine prva, omejujoča bolečina.

Spodnji nasveti so preplet osebnih izkušenj, vmes pa najdete tudi nasvete strokovnjakov- pri tem mi je največ in najbolj nesebično pomagal Klemen Bečan . Vesel bom dodatnih predlogov, da dodam točke, ki morda niso učbeniški, so pa pomagali vam.  Enega, ki ob svoji poškodbi nisem upošteval, je večmesečni počitek. Tak nasvet običajno pride le iz tistih zdravniških vrst, ki same niso vpletene v šport kot način življenja in s tem tudi ne poznajo pravega izvora športnih poškodb. Seveda z zlomljenim gležnjem ali strganimi križnimi vezmi ne bomo plezali, je pa potrebno v primeru tipa poškodbe vadbo prilagoditi intenziteti, pogostosti in predvsem obliki oprimkov, saj različne poškodbe omejujejo različne gibe. S trmarjenjem si ponavadi uničimo najbolj sončne dni, če pa se sanacije lotimo z glavo, bo regeneracija hitrejša, vmes pa bomo morda celo napredovali. Spodnje vrstice upoštevajte po svoji lastni presoji - nisem ne ortoped ne fizoterapevt, sem pa v različnih športih že dolgo in me naslednji nasveti še niso pustili na cedilu.

0. Ogrevanje in raztegovanje. V tem nisem ravno vzor. Je pa še kako pomembno - sploh to, da se "spočiti" ne zaženemo v smer, ki jo včeraj nismo bili zmožni pofočkati. Pred plezanjem si po šolsko ogrejmo sklepe dlani, prstov, komolcev, predvsem pa rame. Ne pozabimo na kolena, gležnje in stopala - to je še posebej pomembno pri balvanskih treningih, saj marsikatera poškodba ali celo zlom izvira iz padca na "mehke" blazine. Enako pomembni so boki in kolki - ogreti prsti ti nič ne pomagajo, sam ne plezamo s prsti, temveč izkoriščamo predvsem boke in noge. Trening zaključimo podobno, kot smo ga začeli - z razplezavo na lahki smeri.

Klemen Bečan poudarja pomen mentalne pripravljenosti - čisto glavo. To smo doživeli že vsi, saj imamo dobre in slabe plezalne dni - na plastiki nam običajno le ne uspe priti do vrha in je edina posledica slaba volja, skala pa odpušča mnogo manj. Na njegovih coachingih v Dolomiti udeleženci posvetijo 1h samo ogrevanju, pri čemer monotonost razbija z različnimi poudarki - en dan bolj z jogo, drug dan z vajami za moč, tretji dan je na vrsti propriocepcija in koordinacija.

Raztezanje nemudoma po treningu je stara doktrina in običajno vodi v več škode kot koristi. Raztezajmo se doma, nekaj ur po treningu - začnimo z ramami, obremenimo lopatice (uporabimo lahko elastike ali pa le obok vrat), potem pa se osredotočimo na tetive, ki se prično pri narastišču komolca (teniški oziroma golf komolec je pogosta kronična poškodba plezalcev). Izvajamo grobo masažo, kot bi razbijali "vozle" od komolca proti prstom. Pri ovojnicah prstov pomaga prečna trakcija, saj je poškodba ovojnic in obročkov najpogostejša v prvih treh letih plezanja, ko se mišice krepijo hitreje od vezi. V pomoč so nam lahko različni valjčki, žogice, a največ za prekrvavitev in sprostitev zategnjenih mišic in vezi lahko naredimo že z rokami.

1. Pred vsakim oprimkom zadrži dlan neposredno ob oprimku 3 sekunde. S tem vidimo, ali smo res v optimalno težiščnem položaju, ki nam ne jemlje energije, hkrati pa krepimo funkcionalnost muskulature. Dokler ne poskusiš, ne veš, koliko te že teh nekaj sekund na lažji smeri “našuta”.

2. Ne ožemaj "šalc". Tu vam bo pameten postavljalec namerno nastavil preveč oprimkov ali obliko šalce take, da bo prevelik stisk izžel veliko energije. 

Klemen Bečan celo trdi, da prav ožemanje potroši največ energije - na njegovih kampih se kdaj poskuša lažje smeri plezati brez rok. V to svoje varovance prisili na nenavaden način -  v roke jim je v bolj old school časih dajal kamne, tako da so ti le za oporo. Sedaj zaradi varnosti plezajo z bananami  (Slika ni naključna, na zadnjem Svetovnemu pokalu v plezanju v Kopru 6. 9. 2025 je tudi zlato Janjo varoval Klemnov brat).

3. Moj primer: plezaj s povitima kazalcema in sredincema tako, da sta do zmerne mere negibljiva in jih ne moreš uporabljati za oprimke z luknjami. Verjetno ni potrebna še ena slika povite roke :)

3.b Povij le blazinice ob sklepu, ki onemogočijo prijem krimpov. Primer, kako se naredimo vikend kripla, je le stvar naše domišljije.

Lahko pa v duhu Klemnovih banan nežno poviješ kar tako, da brez prekinitve prekrvavitve plezaš z zmanjšano gibljivostiji vseh prstov - v tem primeru recimo ne moreš prijeti sloperjev. S tem otežimo smer, hkrati pa simuliramo pogoje, ko se v skali odkruši oprimek ali je od začetka nenavrtane smeri erozijanapravila svoje .Preden zaviješ v lekarno, preveri, koliko starih avtomobilskih prvih pomoči imaš doma in kaj vse se skriva v njih.

4. Plezaj najprej z eno nogo. Nato... To lahko počneš le na delno poševni steni in kjer je varno. 

5. Lažje smeri plezaj navzgor z eno roko, prečke, pa tudi smeri težje zahtevnosti, pa tako, da spuščaš določeno vrsto oprimkov.  V večini primerov je pri poškodbah skala skoraj bolj hvaležna in na zgornjem posnetku gre opaziti, koliko časa se porabil za relativno kratko frikarijo na gladkejšem monolitu. Tudi za prvi del povedi velja, da to lahko počneš le na pozitivno nagnjenih  in nekrušljivih stenah, ki jih definira tehnično plezanje, moč trupa, ravnotežje in dinamične, skoraj bolderske poteze. Ko smo na napredni ravni, lahko pričnemo s plezanjem po rimskih zidovih - eno (pravzaprav dve) najtežji prečki pa najdemo v loškem Kamnitniku. Škofjeloškem, da ne bo kdo razumel narobe.

6. Plezanje navzdol (down-climbing) je must-do, ne glede kako fino se je spustiti navzdol. Sprva plezaj navzdol vse barve - ko osvojiš to, zlezi dol po isti barvi in z isto eleganco, kot navzgor, saj je možnost padca tako manjša. Skoraj na vsaki težji smeri narediš napačno kombinacijo, zato se moraš vrniti na mesto, kjer bodisi varno prestopiš na drugo nogo ali preprimeš roki. 

Tipičen primer je napredovanje po grapi, kjer se nevarovan zaplezaš. Najhuje je, kjer imaš pod nogami zemljo ali travo - poličke pa nikjer.. Na spodnji sliki je le lažji del na Lepenco, kjer se z alpinistom se niti nisva varovala, saj ni bilo potrebe (primer iz iskalne akcije dveh jakutskih lajk v res zahtevnem trentarskem svetu). 

7. Poskušaj plezati najprej čim dlje z bokom ob steni levo, potem desno. Najprej lahko uporabiš več smeri, potem eno lažjo - za konec to poskusi na težji. Ko ti to uspe, že plezaš elegantno, saj cik-cak prilagajaš svojemu počutju.. To je tudi prvi nasvet, ki ga kot ljubiteljski plezalec dam začetniku, saj tudi sam nisem razumel nasveta "več uporabljaj boke". Bolje je reči: "Zamisli si stopnice, ki vodijo cik-cak navzgor".

8.  Vsi vemo, da se pleza na noge, vendar to pomeni tudi natančnost nog. Poudariti gre, da gledamo tudi,  na kateri deli del stopa damo nogo, ali zadanemo luknjico, kateri je zlizan, ali zahteva haklanje s peto ipd. Hitro uničene kapice plezalk pomenijo tudi, da smo pogosto  stopili na pamet, se ujeli na roke in "zakopali" na trenje.

9. Če imaš željo plezati raztežajke ali "na fraj", si stvar oteži z oprtnikom. Znan pregovor pravi, da če ti je smer prelahka, obuj dve levi plezalki. Ne upam si priznati, koliko šestic sem na veverici v mrtvem kotu kamere preplezal v šlapah in koliko pistacijevih rogljičkev sem stavil v ta namen. Inflacija opreme, deflacija znanja. To, kar počnem z 20+kg vrečo, je še vedno lažje, kot plezanje z rukzakom (ko to počneš, naj nekdo pazi prostor pod veverico, drugače je to nevarno za nepozornega mimohodca). Za take eksperimente seveda obstaja prilagojena oprema, ne bi pa stavil na kilske uteži, ki jih nekateri pritrjujejo  na vrvice pasu, namenjene opremi. 

10. Za konec naredi razplezavo. Veverica brez odpenjanja in počitka, daljšega od nekaj vdihov in stresov rok : 3-5× gor in dol, seveda lažje smeri.

10.a Lahko pa to storimo kot samo vajo. Plezaj brez počitka in bodi pozoren na predhodne napake, flow, noge,  predvsem pa gib, zaradi katerega si moral sestopiti nižje, da si se rešil. To je vaja,  v kateri je prepovedano ustavljanje, ali če citiram Bečana: "Tudi če te navija kot prasca, glej, da se en del telesa vedno premika in izvajaš čim lepšo tehniko gibanja".  Svetuje tudi omejitev uporabe krede, saj marsikoga zaradi "overchalkinga" še bolj navija. Tudi sam sem mnenja, da namakanje ni tako potrebno, sam udoben položaj raj najdem pri vpenjanju in čas, kjer ne počivaš optimalno, namenim stresanju rok.

11. Naučimo se optimalno popraviti napake. Najprej se naučimo sestopiti in pravilno balansirati težo s položajem nog in smerjo gravitacijske vlake, a kaj kadar (sploh v skalnem svetu) to ni možno? Klemen meni, da je potrebno trenirati tudi situacije, ko ni možno spustiti grifa, ko je enkrat roka že na njem. Tudi če imaš občutek, da je padec edini izid (to seveda ne pomeni da si strgaš ramenske vezi), tvegaj, najdi optimalno pozicijo za nadaljevanje in testiraj, kaj se bo zgodilo (na sliki Rosa Rekar v nam težko dojemljivem položaju pred težjimi bolder detajli septembra v Kopru). 

Sam sem kdaj presenetil sebe, iz kakih situacij sem se uspel na dober dan rešiti. Kaj pa, če si v skali in je situacija bolj resna? Takrat verjamem, da si se zmožen izplezati (še vsak, ki bere to, se je), saj te tam ne bo preganjala nobena druga misel kot preživetveni nagon. Gre za kontrolo samega sebe, dihanja, predvsem pa svoje kognicije, torej misli. Ni se treba usesti na prvi vlak, prav tako se ni potrebno. V kolikor je strah prevelik, imamo tudi med vrhunskimi plezalci psihoterapevte (Anja Petek).

12. Ne pozabi vaj za moč - sploh pri dolgih gibih je potrebno moč iz nog preko trupa gladko in brez izgube ravnotežja prenesti na prvi oprimek ali še večkrat ne ravno idealen stop. Temu rečemo dinamika, ta pa temelji ravno na moči (in zaupanju postavitvi nog). Enako pomembna je moč rok in ramenskega obroča. Pri tem je pomembna aktivacija lopatic, pri čemer lahko prav vse vaje iz street workouta prilagodimo na ta način, da nevromišično aktiviramo bolj plezalsko pomemben del (od pull-upov, ki naj bazirajo na negativi, do plankov). Največ o tem vam na našem področju zna povedati Klemen Kejžar, trener v PCL-ju.

13. Prva leta ne uporabljajmo (finger)boardov, saj vodijo le do poškodb ovojnic in pokostnic, obročkov, narastišč in še česa, kar še zdravniki ne bodo znali točno določiti. Lahko pa že od začetka uporbimo kilter board, saj enostavno prilagodimo kot (previs) in tip oprimkov svojim zmožnostim in morebitnim poškodbam (Betka je pod smerjo Nalgesin za zajtrk zapisala "Še boljš je pa Naklofen za večerjo" - žal je to kar realnost vseh resnih plezalcev).

14. Ne pozabimo na zadosten vnos ogljikovih hidratov (OH), ki skrbijo z mišično delo ter ustrezno prevajanje električnih signalov, hkrati pa nižajo kreatin kinazo, ki je pokazatelj mišičnih poškodb. To ne le izboljša preciznost gibov, acetiholin, ki skrbi za odkrčenje mišic, je ključen tudi za reševanje problemov. Optimalno za tekmovalne skupine je mešanica glukoze (sem spada tudi maltodekstrin) in fruktoze v razmerju 1: 0.8, čeprav je pri mladih ključno predvsem to, da tudi med dolgim treningom in čakanjem na tekmo zaužijejo dovolj lahko prebavljivih OH. Pravzaprav takrat zaradi vpliva adrenalina na inzulinske kanalčke lahko pojedo prav vse, kar jim je ugodno do želodca.

Ne pozabimo, da je v današnji hrani več kemikalij kot običajnem trgovinskem izotoniku in z uporabnosti cukra se strinja tudi kineziolog Tim Podlogar in onkologinja dr. Rotovnik Kozjekova (če ne poznate nje, ste morali slišati za Pavla). Napitek mora imeti le dvoje - sol (natrij) in glukozo za lažji privzem in utilizacijo v precizno kinetično usmerjeno energijo. Kljub pomembnosti beljakovin so danes OH demonizirana živila.

14.a V primeru poškodb ne počivamo predolgo, raje zmanjšamo pogostost in zahtevnost smeri, predvsem pa izločimo določene smeri (sloperje in dolge gibe v primeri poškodb nad sredinskimi členki, krimpe v primeru poškodb ovojnic). Ne pretiravajmo z protivnetnimi mazili in zdravili, saj je vnetje osnovni signal tako za mičično rast, kot za regeneracijo. Namesto neelastičnih tape-ov, ki pritiskajo na poškodovane ligamente, lahko v nekaterih primerih uporabimo tudi stare povoje iz avtomobilskih prvih pomoči. Mimogrede, obstajajo tudi hribi, pa dvojkice in trojkice. Živimo nedaleč od zahodnih Julijcev, Karnijcev in Dolomitov, najlepšega dela sveta.

V primeru poškodb tkiv po raziskavah najbolj pomaga l-arginin pred spanjem, vendar lahko ponudimo enostavnejši recept. V nadaljevanju bomo omenili dovoljšen vnos ogljikovih hidratov (večer pred tekmo se izognemo vlakninam), po poškodbi pa bolj kot posamične sestavine pomaga, da povečamo vnos kalorij do 20 % dnevno. Poleg beljakovin so enako, če ne bolj pomembni OH  (medtem ko omega-3 v prvi fazi poškodb zavira celjenje). Ne skrbimo za pridobljeno težo, kronična poškodba nas bo mnogo bolj ovirala.

14.b Poškodovan prst med spanjem stabilizirajmo, saj se vedno radi zvijamo v položaj zarodka. To lahko naredimo že z dvema elastikama za lase in robčkom - ne potebujemo palčk od Ježka ali Toma ali obisk Sanolaborja z alu opornico..

15. Plezajmo v različnih centrih, saj klubi različno zastavijo svoje cilje, stene pa imajo tudi različne oblike in prelome sten, strehic in previsov za vzdržljivost previsnih smeri je poskrbel Domen v Radovljici. Kdor se rad izogiba bolderjem, kot na primer jaz, naj obišče Fondovo visoko steno v Kopru ali Hive center v Zagrebu.  Tam bo spoznal, zakaj na težavnostnih tekmah zmagujejo otroci iz balvanskih centrov. Prav zato se v PCL gradi še ena ogromna bolderica - no, mi bomo vendarle dobili sladkorček v dodatni visoki steni. Plezanje po napol prazni steni z gladkimi talerji in ostrimi piramidami, na katere ni dobro pasti na ja*ca, te poleg histeričnega smeha nauči ravnotežja in bolj dinamičnega gibanja. Hkrati (tudi v vodstvu) spoznaš neverjetno zmožnost učenja svojega telesa, ko se ti zdi, da se boriš za življenje.

Dovolj je enkrat ali dvakrat mesečno, saj se dobri centri vedno bolj zgledujejo po težavnostnih prvenstvih visokih sten in tako redno plezamo po volumnih (če imaš resnejše apetite, moraš balvanski center obiskati vsaj enkrat na teden). To ne pomeni, da bomo z guganjem preskakovali iz luske na škrbine tudi v alpinizmu, bomo pa imeli določeno mero rezerve v ravnotežju, previsih in nalaganjih v čudnih položajih. 

Tehnika iz bolderic je ključna ne zato, ker težavnostna tekmovanja postajajo visoke bolderice, temveč ker najdemo tudi zunaj bolder probleme. Tako sem sam opazil, da mi ni problem zlesti tudi čez strehico, ko pa je nad mano trebuh, se ne znam z ustrezno tehniko naložiti, ne glede kako se "hookam". 

16. Pred zahtevnejšo smerjo namerno padimo na malo daljšo razdaljo (šlingo) oziroma iz previsa, strehice. To seveda storimo pred vrhom, z ustrezno usposobljenjim varovalcem (katerega opozorimo) in redno menjano in vzdrževano vrvjo (najboljše so debelejše 40m z unicore jedrom, namenjeno le uporabi v notranjosti oz. frikariji). Padec nas bo razbremenil nepotrebnega strahu in je najboljši mišični relaksant. 

Vsi vemo, kao višje ocene plezamo na top-rope, četudi nas ni strah pasti. Stvar zavisi od posameznika, pri čemer se to razlikuje že med otroci. Ko plezamo dolg previs, je vsakemu neugodno narest dinamičen gib, sploh če ne vemo, kaka površina nas čaka na oprimku. Sam temu nisem posvečal prevelike pozornosti, opazil pa sem, da ko me je inštruktor na začetku silil v padce, sem zaupal tudi najmanjšim luskam, lunicam, celo spojem plošč (na sliki Klemen trenira skupino; strah pred padanjem je paradoksalen ravno zato, ker je nevarnost poškodb največja na štiricah in petkah - torej med zacetniki - v vertikalah in previsih pa vsaj v navrtanih skoraj nična).

Trenerji menijo, da je to tematika, tako pomembna, da bi si zaslužila nov članek. David Goggins meni, da imamo zaradi strahu izkoriščenih le 40 % svojega polnega potenciala, medtem ko Klemen Bečan zaradi komponentne strahu ta odstotek med plezalci niža celo na 20 %. Si torej predstavlate, česa ste v resnici zmožni? Gotovo ste že imeli dan - tak sicer pride zelo redko - ko ste pravzaprav splezali vse, kar ste si zadali.

17. Ne plezaj kampanjsko (en mesec neprestano, en mesec ne). Plezajmo skozi celo leto, vmes pa poskrbimo tudi za kondicijo ter aktivno regeneracijo, če že ne za popoln počitek. Se še spomniš, kako oceno si splezal, ko te tri dni ni bilo?

18. Pleza se tudi in predvsem zunaj. Ne le poleti. Z veliko večjo mero previdnosti, čelado (ja, res ste frajerji) in zavedanjem, da so nas postavljalci z detajli pripravljali na zunanji svet. Pri tem ne izbirajmo plezališč, kjer obstaja le ena beta (način, kako se nekaj prepleza), za take uganke bo še čas, vsakodnevno pa jih lahko rešujemo varno na plastiki.

19. Verjetno je ta nasvet za začetek, a sem ga zaradi varnosti pustil za konec. Čim hitreje, ko se počutimo kolikor toliko udobno - in ko smo opravili ustrezno usposabljanje - pričnemo s plezanjem v vodstvu (vpenjanjem). Nekaj časa bomo potrebovali, da bomo (glede na naravons tene - sploh v skali), da se naučino varovati dinamično.  Hkrati se naučimo reči ne, saj te zunaj lahko v nasprotnem primeru - še posebej na redko navrtanih / nabitih ali trad smereh v visokogorju - neredko čaka odpoved plezanju in še čemu. Za vedno. Redko boste srečali drznega in starega alpinista ali plezalca. 

19. Plezaj z mnogo starejšimi od sebe in mnogo mlajšimi. Starejši ti bodo - če jih boš le poslušal - prihranili mnogo bolečin, mladi pa naučili nekonvencionalnega mišljenja, spomnili pa tudi tega, da so sanje mogoče.

20. Če ti dovolijo, splezaj kako težjo smer tudi znotraj v očiščenih approach čevljih (pri tem spoštuj pravila centra in plezalno etiko). Zunaj boš prej ali slej naletel na 4+, ko boš preobuvanje prestavil na naslednji raztežaj, pa bo plata bodisi zlizana, kak detajl odkrušen, lahko te preseneti sneg (kot mene na Kačji smeri v Vipavi) ali pa je zaradi domačinov enostavno prenavita ocena. 

21. Spanje. Čista glava. In nepotrebna folklora craft piva kot nagrada za petkovih štiri smeri. Nekateri se celo zlažejo za tisti grenak napitek. Tu se bom vzdržal komentarja, ampak zgolj zato, ker svoje pivo s prvim, ki mu eno ni dvolj, zamenjam za pistacijev rogljiček.

22. Ogromno je odvisno tudi od varovalca. Lahko te bo oviralo to, da mu ne zaupaš, pa tudi trema pred boljšim, idolom ali neko avtoriteto (o tem je dobro povedal inštruktor Janez Toni v podcastu V steni). Pri sebi sem opazil, kako me ovira brezizraznost človeka, ki mu sicer popolnoma zaupam, a ob njem nisem sposoben splezati že šestice. No, ni edini. Zato se - podobno kot v življenju - obdajmo s spodubnimi navijači, pa četudi se bomo večkrat podružili z veverico.

To, kar pričakujemo od varovalca, moramo znati tudi sami. Če je nekoč dinamično varovanje pomenilo, da odziv prilagodimo le razmerju med težo in upoštevati razdaljo prvih treh kompletov, danes gledamo tudi obliko skal, razdaljo do prečke ipd., da znamo predviditi najoptimalnejšo dolžino padca. Svojemu soplezalcu namreč ne želimo z agresivnim skokom vznak zmečkati kolena ob izbočeno škrotje, če pa je med vama 15 m manevrskega prostora. Vadba padanja v skali si tako zasluži nov prispevek in malo več izkušenj, saj si ob poškodbah ne želimo uničevati dragoceno navrtanega železja.

23. Plezalke in varovalna oprema. Probaj premajhne, probaj prevelike. Sam sem s prevelikimi (takimi za zimske termo štumfe splezal najtežje smeri, s premajnimi pa zletel z varne poličke). Bečan meni: "Plezalke morajo biti udobne, ne pa prevelike. Priporočam test. Ko greš plezat, izbiraj vedno manjše stope. To počni do te mere, da ti dejansko noga zdrsne. Super. Sedaj ponovi isti gib, pritisni bolj na nogo, peto na dol, tako da bo stop delal, potem pa izberi še slabšega. S tem boš spoznal, kako so  majhni stopi so še vedno ok in da zdrsne v bistvu za to, ker narobe oz. premalo obremeniš".

Klemen nadaljuje: "Probaj isto vajo s premajhnimi / bolečimi plezalkami (kar je še danes popularno pri  LaSportivi) in videl boš, da je rezultat slabši". Tudi drugi trenerji (Kristjan Klanjšček) so mi tako svetovali manj špičaste plezalke, kjer lahko kupiš manjšo številko in ne trpiš. No, sam sem za uničevanje po plastiki kupil take z ravnim podplatom in do določenih ocen in ne opazim razlike proti tistim, 100 evrov dražjim.

Redno menjaj vrv - nacufana vrvi ima negativen vpliv na psiho in zato na detajla nikakor ne moreš izvesti s 100 % optimalnostjo. Enako je z drugo opremo.  Vsi najprej slečemo pas in začutimo olajšanje - no pas mora biti tak, da je dovolj udoben in v njem lahko spijemo tudi kavico. Če boš kdaj plezal "Big walle" ali le vadil manevre za izpite, boš na visečih štantih trpel z neprekrvavljenimi udi (tu sem se spomnil na inštruktorja v AŠ, ko sem si za štant z bičem pripravil prekratko popkovino). Za zunaj mora biti vrv  debela največ 9,4mm, dolžino pa Bečan svetuje ne le 70, temveč kar 80m (Zoran, postavljalec stene v Tržiču, meni, da je za večino umetnih sten je dovoljšna 40 m unicore vrv, ki prenese več padcev).  Klemen, vajen pasti zunanje sveta, dodaja: "Kompleti naj  imajo dolžino 17 ali 20cm, ne krajši. Te stvari ti pomagajo pri lažjem plezanju in boljšemu izkoristku svojih moči.  Seveda pa za alpinistične smeri veljajo druga pravila (podaljšani kompleti zaradi trenja), a osnove športnega plezanja izhajajo prav iz spoznanj pionirjev, med katere lahko štejemo tudi zgoraj omenjena imena. 

---

Hitrega napredka žal ni (če ne pričneš pri treh letih), se je pa mogoče izogniti ogromnim stagnacijam ter preskočiti polena, ki smo si jih ponavadi sami zmetali pod noge. Športno plezanje se je z (delno) ločitvijo od alpinizma razvilo v znanstveno panogo per se in prej ali slej ugotovimo, da trenerji niso tam (le) zato, da frajarijo. Za njimi so leta trial and errorjev, šolanja in švica, njihovim napakam in zmagam pa se ravno zaradi njih in dostopa do kredibilnih informacij v današnjem času lahko izognemo.

Srečno in predvsem varno, plezanje pa naj kljub stremenju k nebu ostane nekaj, v čemer lahko uživamo tudi na Zemlji skali s prijatelji in soplezalci.

In ja, nasvetov je več kot 20, upam da bodo izkušenejši dodali še kakega, da to ne bo to le naša ožja izkušnja.

___

NAJVEČJA ZAHVALA GRE KLEMNU BEČANU, KI SI JE MED KAMPOM V DOLOMITIH VZEL ČAS ZAME IN ME NAUČIL STVARI, NA KATERE NISEM NITI POMISLIL IN BODO GOTOVO IZBOLJŠALE PLEZALNE VEŠČINE MARSIKATEREGA PLEZALCA:

HVALA TUDI PCL LJUBLJANA, SPLOH MARUŠI RODIČ, ZORANU IZ TRŽIČA, KLEMNU KREMŽARJU,  JURETU LIKARJU, JONU IZ ZDA, BORISU ZA MOTIVACIJO IN CELI NAŠI OPOLDANSKI EKIPI, KI JE 1A. PA TUDI POSTAVLJALCEM NAJGRŠIH SMERI, KI SO PO TREH DNEH POSKUSOV (ALI NASVETU 12-LETNIC) POSTALE GENIALNO ZASTAVLJENA. NEKAJ MODROSTI JE PRIŠLO TUDI OD FRANCA PETRAČA IN ROMANA ROBASA:

Fotografije so last avtorja z dovoljenjem akterjev v PCL, Hive Zagreb - Climbing & Yoga in Plus Climbing Koper ter Plezalnem centru Slovenska Bistrica. Lezel sem tudi na Krku, v Medveji, na Tofano in na Štupci (Stupizza).