Plezanje po Cresu: Lubenice - pa nikjer niti ene
Navtika me je letos blagoslovila znekaterimi bolj skritimi kotički, ki so znani celo moji mami, jaz pa kljub tradicionalnemu dopustovanju po otočjih bivše skupne države za njih še nisem slišal. Mestece, ki ima le nekaj prebivalcev, je po gostilniških govoricah dobilo ime po Ljubici in nima povezave s sadjem - skriva pa čudovite plaže, sploh če se do njih lahko preprosto prestaviš, kamor ceste ne vodijo. No, resnica o izvoru Lubenic je malo bolj dovršena, saj skoraj vsak kamen vzdolž jadranske obale nosi neko "latinsko" noto - njena strateška lega na skrajnem koncu Cresa z nadmorsko višino 378 m je stoletja predstavljala pomembno geostratetško točko takratnega imperija in omogočala nadzor nad plovnimi potmi.
No, do zaselka Lubenice vodi tudi cesta, kjer se baje dva avtomobila ne moreta srečati - kljub temu je "kapitan" suvereno krmaril svojega prenizkega gran turisma mimo traktorjev in multikultivatorjev ter naju odložil na najbolj epski lokaciji - najvišjem parkingu na Cresu. Lepšega na otoku, da ne rečem na Kvarnerju, skoraj ni mogoče naslikati.
Najin plan je bil skoraj tak kot vedno - uzivaška plezarija, kjer pa sva običajne pomisleke zaradi kičasto lepega dne tokrat pustila neizrečene (beri: zavleklo se bo, nekaj sva pozabila, prepozna sva, vse bo razsuto) - nazaj pa ... se bova že znašla. "Kako so nama pritrjevali? 20 min dol, pol urce gor, pa urca dol čez greben, verjetno ne bo treba azimuta in kontraazimuta". Kobajagi. Grebenov je bilo neskončno in ovinku je sledil nov - po možnosti okrašen s črno vdovo, ki je razpletla svojo mogočno mrežo čez celo cesto. Ponavljalcem, ki želijo v duhu old skul plezeraja trogati opremo v sosednji zaliv priporočam, da jo pol pustijo doma, saj je pot "malenkost" daljša, plezališča pa dobro vzdrževana. Klance in spuste sem premagoval z Marušo, nekoč eno izmed najboljih mladink na svetovnem nivoju, tako da naju tudi nepričakovano dolga ni pustila ravnodušna, saj so oba zasenčili utrujeni nasmehi - predvsem pa ponos ob dnevu, ki je (tudi tokrat) stekel brez ene same prepreke.
Lubenice so dobro znane po vzdržljivostnih tekmah, saj se uvrščajo med enega izmed treh najvišjih vrhov Cresa. Prvotno ime naselja Hibernum že na prvi sluh spominja na hibernacijo, izhaja pa iz latinske besede za "zimsko". Strmo ostenje Lubenic se namreč skozi celo leto zoperstavlja močnim vetrovom in če se za hip ustaviš, med petjem čričkov zaslišiš tiho, a konstantno ječanje vetrov. Morda pa to niso bili vetrovi (Que cuando las mueve el viento, parece que estan llorando). V času Rimskega imperija je tu kraljevala le utrdba z obrambno steno, od katere so ostala slikovita mestna vrata. A tudi plezalcem svetujem hiter ekskurz v zgodovino, saj uličice pričajo, da je bil center tudi upravno središče majhnih agrarnih skupnosti (prevladovalo je predvsem ovčarstvo) - ograje boste le stežka zgrešili, če se boste proti civilizaciji vračali peš. V cerkvici občasno prirejajo celo akustične koncerte, a verjamem da vse bolj zanima plaža, do katere boste potrebovali dobre tri četrt ure (imenovana Luka, čeprav nima nobenega priveza).
Do prvega sektorja, ki je na novo obnovljen, je slabih 20 minut spusta, še nekaj takega pa je treba dodati do težjih sektorjev. A že tu je mogoče iz vrha športno-plezalnih smeri potegniti do vrha grebena in vsaj cug ali dva plezati na "fraj". Vse ostalo na Cresu se mi je zdelo bolj kot ne "gruh" - nobena izmed obalnih skal ni klubovala domačim "jeseničanom", mnogo predebelim za ta otok, kjer kraljujejo nožki in žlic skorajda ne poznajo.
Z Marušo sva se držala sence in se lotila sektorja A, ki je na novo obnovljen in je vsaj meni - verjetno zaradi razgleda in zaradi detajlov, ki se jih da pogruntati z zdravo mero kreativnosti - ena najlepših športno-plezalnih avantur do sedaj. Mislim, da slike povedo več kot besede. No, prva smer je postregla tudi z malo zdravega strahu, saj je kljub eni dolžini vrvi pečina do morja res visoka, pogled pa seže preko krivine morja. Začela sva lagano sportski v mediteranskem slogu, šestice pa prepustila Istri.
Sam sem užival še bolj, saj sem bil tu prvič in vsaka preplezana smer je vabila dalje po grebenu, ki je s svojimi naravnimi danostmi - borovci, zabetoniranimmi pelci in debelimi skalnimi ušesi - nagovarjala, da se z vrha vidi celo Triglav, če ne celo Vezuv. "Pridi, saj še ni konec, tu se komaj prične" ("Me subi al pino más alto, a ver si te divisaba. Como el pino era tierno, al verme llorar, lloraba". Skrival sem srečo. Tam gori je ostalo marsikaj.
No, popoldne naju je v času, kjer je povsod vladal vročinski val, katerega zaradi vetra nisva občutila, že lovila utrujenost, ki je malo podobna tisti ozonski - a roko na srce, preplezala sva kar nekaj. Čeprav se da dopolne lezti v senci, kolikor bolj se pomikamo proti zajedam, sva se z 100 % soglasjem v pravu glasanja odpravila proti domu. Koliko je pri plezanju pomembna glava, sem spoznal šele po koncu, ko sem se spomnil besed Klemna Bečana. Dejstvo, da sem enakovredno plezal s 15 ježevimi bodicami v enem podplatu, porezanem palcu druge noge in fantomsko vnetimi obročki sredinca leve roke, ob tem pa čisto pozabil na bolečino, pove dosti. In neskončno užival celo ob vrnitvi, kjer se nama je mestoma zazdelo, da bi morala priti že vsaj do Velebita.
Pot proti valunskemu zalivu (Valun) je od naju zahtevala malo več od anekdotične "urce in pet minut". Najprej nazaj na višino Lubenic, potem pa čez hribčke in dolinice najvišjih grebenov Cresa. No, minutažo doda še oprema "lahkega" alpskega sloga v duhu "raje preveč, kot premalo" - očitno povsod nosim strah pred veličino centralnih Alp, ki nam jo je pravilno privzgojil inštruktor Izi. Marušini hektolitri vode pa so tokrat prišli celo prav - če ne drugega, za polivanje po glavi in tilniku, saj sva vmes odkrila le en vodnjak, ki ni spominjal na leglo ličink in legionele.
Po glisiranju v mesto Cres (prednost takega prevoza je tudi kopanje ob zasidrani barki kjerkoli v neplovni coni) smo bili deležni še lokalnega praznika - tradicionalne parade - ki je analizo ture ob pici naredil še bolj privlačno.
Še bolj pa mi je ostala v srcu lekcija, da prenosnika in nedokončanih projektov nikakor in nikoli več ne vlačim na morje. Ostali bodo namreč tam, kjer so bili, ti pa boš - prikrajšan pri razbijanju skal in izdelavi improviziranih skakališč ter spustišč - čakajte, spuščališč v valunsko modrino.
In ja, plezalke v vodi vam bodo na podplate narisale tatu, s katerim lahko prestrašite marsikoga. S čim jih barvajo, niti ne želim vedeti. Važno je, da sem spomin na morje - tudi tistega bolečega - nosil še daleč v celino. Azul celeste, kajne?
Komentarji
Objavite komentar
Pusti komentar