Svetovni pokal v težavnostnem plezanju v Kopru in dogodek Na robu

Ste kdaj gledali ženski nogomet?  Ne? Tako kot vi, ki se navdušujete nad nogometom, sem se v pričakovanju zadnje velike tekme težavnostnega plezanja v letu 2025 počutil oba dneva, čakajoč na tisti del, ko ko se začne "pravo plezanje". Naj mi sotrpini in mučeniki ne zamerijo, če sem mnenja, da ženske plezajo lepše - elegantneje, z bolj dovršeno tehniko ter strategijo in ja, morda jih je tudi lepše gledati. Razliko v moči so namreč kompenzirale z izjemno izpopolnjeno tehniko in zmožnostjo hitrejšega sprejemanja odločitev, čeprav je Koper s svojo zaključno tekmo dokazal, da so postavljalci sestavili smeri na način, da ne bi zmagovale le suhice (to se sedaj dogaja s polovico Azijcev v moški kategoriji, kar v marsikomu vzbuja občutke nepravičnosti ob nekakšni namišljeni genski superiornosti, ki morda izvira se iz časa Johnsona in sedaj Bolta).

Kakorkoli, 5. in 6. septembra sem dočakal z iskrenim veseljem in pričakovanjem, saj sem ga prvič gledal na Fondovi visoki steni (Plus Climbing Koper) - tu sem, misleč da gre za klasično visoko steno, prvič skoraj spustil dušo. Stena je v bistvu najvišja "bolderica" za plezanje v vodstvu v Sloveniji in meni, ki nisem ravno ljubitelj gladkih detajlov in piramidastih ovir, ki so ravno v smeri padca, presenečenje in izziv hkrati.

 Kvalifikacije so potekale že v petek dopoldne - vrstni red kar dveh smeri je določil žreb, pri čemer so tekmovalci lahko opazovali tudi tehniko drug drugega. V polfinalu so zvečer že veljala pravila izolacije - 24 najboljših moških in 25 najboljših žensk (saj sta si dve delili mesto) je tekmovalo en ob drugem, začenši z najslabše uvrščenim na kvalifikacijah Tako je na isti dan 49 najboljših moralo preplezati kar tri smeri. 

Finale so prilagodili pričakovanju slovenskih gledalcev - prvo so tekmovali moški, potem pa je sledila ženska kategorija od najslabše do najboljše uvrščene v polfinalu. A za tiste, ki boste spodnje slike in posnetke gledali prvič, moramo razjasniti tudi, kaj je tekmovanje v težavnostnem plezanju in kako se razlikuje od drugih zvrsti plezanja.

TEŽAVNOST, BALVANI, HITROST - STE ZMEDENI?

Tehnično vs. prosto plezanje

Najprej razjasnitev. Težavnostno plezanje je prva oblika prostega plezanja, ki izhaja iz alpinizma. Je tudi prva v kategoriji športnega plezanja kot samostojne kategorije skalnega plezanja v urejenih plezališčih (po domače frikarije). Ta je izšla kot vadbena in kasneje tekmovalna izpeljanka iz tehničnega plezanja v navezi, kjer so za premagovanje najtežjih detajlov uporabljali različne pripomočke (npr. lojtrice za previse, strehice) - pri prostem plezanju pa plezalec uporablja le telo, tehnična sredstva (od zatičev do kompletov) pa le za varovanje v primeru padcev. 

Na umetnih stenah so kompleti že vgrajeni, tako kot v nekaterih zahtevnejših skalnih smereh. V kolikor se različne smeri v skali prepleza v navezi preko več dolžin vrvi (večraztežajno plezanje), se tekmuje le na razponu ene vrvi, kjer varovalec z varovalno napravo ščiti plezalca pri plezanju naprej (malce napačno bi bilo reči v vodstvu).

Težavnostno plezanje

Težavnostno plezanje je prva in nekoč edina tekmovalna kategorija, kjer tekmovalci prosto plezajo po (ponavadi naklonski in večkrat členjeni steni) do višine cca. 15 m, lahko tudi malenkost višje. Pri tem plezajo na pogled oziroma "on-sight" (to pomeni, da smer vidijo prvič, nimajo predhodnih informacij razen 6 min za ogled, kasneje pa ne vidijo strategij in napak sotekmovalcev), varujejo pa se z vpenjanjem v že pripravljene komplete, vrv ppa jim podaja izurjenim varovalec (lahko smo opazovali gladko dinamično varovanje Jureta Bečana in drugih znanih obrazov). Točkuje se zadržanje oprimka, ki se označi s številko giba, ki ga je nekdo dosegel in pa napredovanje iz oprimka, ki tej številki doda plus. V kolikor sta dva tekmovalca izenačena - t.j. da prideta do istega oprimka - odloči krajši čas in ne eleganca plezanja, kot sem dolgo časa zmotno verjel.

Pleza se 6 minut oziroma do padca. Smeri so danes narejene tako, da naj ne bi prišlo do izenačitev, čeprav je ravno zadnji svetovni pokal pokazal nasprotno - no, na zadnji koprski tekmi v ženski kategoriji so se postavljalci še kako potrudili, da se to ni zgodilo. Težavnostno plezanje postaja vedno bolj podobno balvanskemu, saj ne vsebuje več toliko oprimkov kot plezalnih struktur.

Balvansko plezanje

Balvansko plezanje se je najprej razvilo zunaj na nizkih monolitih, saj so skalni plezalci iskali nekonvencionalne rešitve prenašanja ravnotežja, uporabe drugačnega "hookanja" nog pri slabih oprimkih, gladkih previsih z minimalnimi luskami, kasneje pa to nadgradili z dinamiko hitrih gibov in skokov - varovali pa so se kar z jogiji in kasneje blazinami pod skalo. To se je to preselilo v dvorano in balvansko plezanje je postala popularna kategorija tudi v rekreativnem smislu. Bolderico najdemo domala v vsakem večjem kraju in običajno prva stena, s katero se srečajo otroci, saj padec omili mehka blazina in ne vrv (na obisku v zagrebškem HIVE).

Kasneje je stvar prerasla v balvanska tekmovanja, pokale in si priborila mesto na Olimpijskih igrah. Pleza se 5-6 m v višino po t.i. plezalnih strukturah (gladkih in hrapavih volumnih, izboklinah, prevladujejo slabši stopi, večji je poudarek na ravnotežju, sedaj pa se viša tudi dinamika in nemalokrat temelji na eksplozivnosti, pri čemer nič manjšo vlogo igra koordinacij), smer pa poteka bolj prečno kot pri težavnosti. Stopi so veliko bolj poševni, slabi, strukture oponašajo vse od kapnikov do širokih volumnov brez jasnih zajed za prste. Proti sredini plošče tekmovalce ponavadi čaka en malo boljši krimp, manj časa pa ima tudi za ogled smeri in pripravo strategije. 

Pleza se ponavadi 4 minute, imaš pa zato na voljo več poskusov. V vrsti imaš več balvanskih problemov (več smeri), točkovanje pa je posledično bolj kompleksno. Največ prinese vrh, le nekaj manjšega odšteje dosežen vrh v drugem ali tretjem poskusu. Vmes je tudi bonus grif, ki prinese eventualnih 10 točk za tiste, ki ne dosežejo vrha - v štirih "smereh" lahko tako najboljša ali najboljši doseže 100 točk. 

Kombinacija

Za Olimpijske igre so ustvarili posebno zahtevno kombinacijo, kjer so sešteli točke iz težavnosti, balvanov, dodali pa so tudi hitrostno plezanje. Hitrostno plezanje je plezanje po enaki smeri, visoki cca. 13 m, oprimki pa spominjajo na umetniško ustvarjene ladijske vijake s štirimi lopatkami, ki se končajo s slopersko kuglo in med njimi ponudijo tudi prostor za kako šalco. Oprimki oziroma stopi se proti vrhu redčijo, preseneča pa podatek, da je rekord padel že pod 5 sekund. 

Danes so hitrost ločili od dveh glavnih kategorij, tako da na Olimpijskih igrah tekmovalci iz vrst skalnih plezalcev največkrat nastopajo v kombinaciji težavnost-balvani. Janja Garnbret je do sedaj absolutno najboljša plezalka v kombinaciji na planetu, čeprav nismo čisto prepričani, če je iz tu. Na sliki lahko vidimo dve vzporedni hitrostni steni PC Slovenska Bistrica. 

Tekme in pokali

Tekme so ločene na različne kategorije, prevladujejo pa balvanska in težavnostna prvenstva, kjer lahko plezalci iz mladinskih prestopijo v članske reprezentance že pri 16. letih. Večina pa zaradi vedno večje prepletenosti balvanov in težavnosti tekmuje v obeh. Pokal je seštevek točk večih tekem, Koper je bil zaključek 6 tekem, od Kitajske prek Madrida do Slovenije, ki je vedno krojila vrh svetovnega plezanja in nič drugače ni bilo tudi sedaj. Janja je v Seulu tako znova osvojila prvo mesto (26. 9.)

Ledno ali orodno plezanje

Izhaja iz klasičnega alpinizma, lednega oziroma mix plezanja, ki se je s tršimi konicami oklov preselil v t.i. toolanje oziroma letno orodno plezanje v nekatere mehkejše skalne stene (prvo umetno steno za orodno plezanje pa imamo tekom zime tudi v Domžalah ). Danes je to vedno bolj popularna kategorija plezanja z derezami in lednim orodjem, pri katerem plezalec enako kot pri težavnosti premaguje različne plezalne strukture in ovire, a se more "s tretjo roko" še vpenjati. To je tudi najatraktivnejši in najnevarnejši del plezanja, saj med vpenjanjem cepin drži z zobmi. Začetnik toolanja na najvišjem nivoju, vsaj v moji percepciji, je Tine Cuder, ki je tudi izvrsten sirar, sedaj pa je Slovenijo na zemljevid svet popeljal Filip Princi - njega in njegovo simpatično bordercolijko sem spoznal pozimi na vrhu Krna (na sliki Filip, avtorja slik Dan Briški in @luca_batt86). 

TEKMOVALCI IN TEKMOVALKE - KVALIFIKACIJE IN POLFINALE

Dogodek bom morda opisal eklektično, saj sem do sedaj raje plezal kot gledal, a vendar moram priznati, da mi TV zaslon ni ekvivalentno prikazal realne težavnosti smeri, saj povečava izniči previsnost, pa tudi realno dolžno med oprimki, ki jih tekmovalci izvedejo na vedno bolj dinamičen in eksploziven način. Po skromni oceni sem bil v finalu priča eni izmed bolj zahtevnejših tekem v zgodovini pokalov težavnostnega plezanja. Ta je bil delno tudi odziv na predhodne tekme, kjer so se postavljalci ušteli glede sposobnosti moških tekmovalcev, svoje pa je dodal tudi boj med Korejko in našo najboljšo - temu primerna je bila tudi ženska smer, ki se je sprva zdela nepreplezljiva.

Mislim, da je bilo v petek čez dan skupaj na kvalifikacijah kakih 130 tekmovalcev. Medtem, ko je v kvalifikacijah udeležencem dovoljeno opazovati sotekmovalce, imajo v polfinalu in finalu le 6 minut časa, da si ogledajo smer - toliko namreč traja tudi samo plezanje - preden jih premestijo nazaj v izolacijsko cono.

Tako v polfinalu kot finalu so med moškimi prevladovali azijski tekmovalci (sploh Japonec Sorato Anraku), zato smo vsi potiho navijali za angleža Tobyja Robertsa, vodilnega Alberta Gines Lopeza ter avstrijca Jakoba Schuberta. Našemu mlademu upu Luki Potočarju je namreč relativno zgodaj spodrsnilo in se ni uvrstil v finale - razočaranje zanj je bilo verjetno večje kot za občinstvo, saj je še mlad in ga brez dvoma v prihodnjih letih čaka mesto v vrhu svetovne elite.

Ženski tim je bil v polfinalu za občinstvo zanimivejši, saj je med nekaj grožnjami z azijske poloble (Korejka Seo Chae-hyun je vedno do sedaj plezala odlično) prevladovalo Slovenstvo v vsej svoji plezalski veličini. Dve Luciji, Bistričanka Lucija Tarkuš in kranjska zvezdica Lučka Rakovec, ki se je po težkem življenjskem boju vrnila močnejša kot kdaj koli -  za Mijo Krampl, dvakratno udeleženko OI, pa petek ni bil usojen za preboj v finale. Tekom dneva smo opazili tudi Jeseničanko Vito Lukan, ki se je dokazala že leta 2018 in leta 2024 prejela Bloudkovo nagrado. Seveda ni manjkala niti mlada Sara Čopar, dvakratna mladinska evropska prvakinja - ta je lani celjske Matičarje nadgradila novim trenerjem Lukom Fondo, ob čemer se ji je novo okolje več kot očitno obrestovalo. 

Vsi smo pogledovali proti Rosi Rekar, saj je bila naša rezerva za primer, če se Janji od teže pričakovanj kaj zalomilo ravno pred domačo publiko. No, Rosa je plezala odlično v polfinalu, saj je dosegla višino 44+ (kar pomeni, da je napredovala iz 44 giba). Nad njo se je uvrstila le še moja favoritka, Italijanka Laura Rogora z višino 47, za katero sem vse prevečkrat slišal, da pleza grdo - na vrsti je Janja, polfinale pa bo zaključila že omenjena Korejka Seo. Zakaj ne Janja? Seo se je po Janjinjem olimpijskem zlatu pokala udeležila največkrat in je bila v kvalifikacijah boljša od Angležinje, ki tokrat ni blestela.

Korejka je namreč preplezala streho kot za šalo ter si z vztrajnim vpenjanjem proti vrhu pridobila očitno prednost pred sotekmovalkami. A Seo vendarle pade, aplavz preglasi komentatorja, mi pa na trnih. Ni bilo enega, ki bi lahko trdil, da je Seo plezala kakorkoli drugače kot odlično. Bo Janji uspelo? Je mojstrica strategij, najboljša vseh časov, zaupa v to tudi sama?

Vse oči so bile sedaj uprte v Janjo Garnbret. Ji bo po toliko zmagah in naporni sezoni uspelo dokazati vsaj enakovrednost vodilni Korejki, ki je zlezla višje, kot smo pričakovali. Previsoko, da bi že lahko bili  mirni. Bo plezala na polno in se dodatno motivirala motivacijo za finale, ali se je že zavedala svoje pripravljenosti, taktizirala in privarčevala še nekaj anaerobnega mitohondrijskega pogona za soboto?

Janja je požela aplavz, krike, navijanje, ki ni pojenjalo. Plezala je kontrolirano, zlezla čez strehico in pričela s premagovanjem zadnje zagonetke, blodnjaka oblik, ki pa še vedno zmerno visi. Vpne komplet nad Korejko, narod pa se odlepi od tal. Napreduje po oprimkih in je že krepko nad Korejko - sledi še zadnji skok skoraj do vrha, preden v zadovoljstvu pade tik pod štantom.

. 

Potem pa preobrat. Seo in Janja imata enako višino 48. Napaka sodnikov - a kako, videli so namreč celo navijači iz druge galaksije? Plezanje Janje je bilo tako z rezervo in brez napak, da ob glasmo množici bodisi nismo slišali piska po 6 minutah ali pa so sodniki namerno pustili Janji, da dokonča, kar smo si vsi želeli. No, pomirjeni, a vseeno ignorantski do časovnice smo se počasi odpravili domov - jutri je nov dan in obeti so še kako optimistični.


DOGODEK NA ROBU

Pod viaduktom Črni kal je zrasel čudovit objekt, ki promovira vso čarobnost Kraškega roba. Visit Koper je odličen projekt, ki (meni osebno neprivlačen Koper, čeprav sem po osebni izkaznici Koprčan) promovira mesto in okolico kot destinacijo mnogoterih priložnosti - organizirano je bilo gorsko kolesarjenje, zvečer koncerti,  manjkalo ni žlahtne kapljice, zjutraj pa tudi preizkus skalnega plezanja. Zakaj pa ne, če že vlačim s seboj opremo?

 Zgodnje vstajanje je nagradilo z lepim razgledom proti Ospu, a zaradi vročine so dogodek prestavili v "Risanke". Tako se je že na prvo žogo začetna skupina, ki je od Kluba plezalcev Koper dobila tudi vso potrebno odpremo, tokrat iz zgornjega parkirišča odpravila proti začetniškem sektorju, ki pa je znan po kapniško zlizani skali in posledično navitih ocenah. Tu je že zmerna gužva, ki je proti koncu ostala v tradicionalno najbolj nabitem in senčnem delu - pod Turškim stolpom.

V skupini je bilo dosti otrok in tako sem namesto plezanja raje "zihral" udeležence, saj sem si želel spočiti od pretiravanja tekom poletja - še posebej me je navdušil mladi plezalec, ki si je izbral najtežjo smer, a ko jo je preplezal po razčlenjenem delu na desni, si je želel udariti še direktno. Ne le enkrat. 

Vodja kluba ni bil ravno navdušen nad mojim prioritiziranjem oziroma priviligiranjem udeležencev, še manj nad tem, da sem obetavnega mladeniča poučil tudi o dvojnem preverjanju. Sam pa sem v fantu videl borca z velikim potencialom - gotovo večjim od tistih, ki so prišli sem, ker je bilo ravno zastonj. Tu je v mojih očeh malenkost padla vrednost izbora izvajalca promocijskega plezanja, čeprav so bili ostali člani kluba odlično razpoloženi in tudi sicer super fantje, s katerimi bi rade volje plezal. "Mi smo dobili denar za izvedbo, ne za učenje". Hm?

Ne vem, če bi si želel plezati s to filozofijo, čeprav sem se tudi med varovanjem naučil nekaj malega o dinamičnem varovanju, saj sektor, kljub temu, da so udeleženci plezali na top-rope z odpenjanjem, ne dopušča ravno padcev na poličke in udarcev ob kolena. No, prisotni so bili navdušeni, jaz pa tudi, da sem svojega favorita vrinil kar trikrat. Moj del plezanja je bil pobiranje kompletov in razdiranje štantov - tu pa sem se zavedal neverjetnega plezanja nekaterih mladih, pa tudi zakaj sem nazadnje rekel, da nikoli več ne bom plezal v Risankah. Potne roke v že popoldanskih urah, brez krede, razpoke in stopi pa ponekod spolirani kot marmor - rečem lahko le: "Bravo mulci!"

VELIKI FINALE IN ZAKLJUČEK POKALA

Vrstni red je tokrat obrnjen. Najprej moški, potem ženske. Pričakovano. Tu bom kratek, saj Slovenci nismo imeli favorita,  čeprav se mi je zdelo, da je večina zaradi svoje simpatične pojave navija za Angleža Tobya celo bolj kot za favorita, Španca Lopeza. Zdi se, da se je odvil nekakšen boj med dvema različnima mentalitetama in stilom plezanja, štirje Azijci versus štirje Evropejci. Na začetku se je prikazal celo Adam Ondra, ki je od Mišje peči nekje izgubil lase, a je žal že pred zahtevnejšim delom storil napako in končal na sedmem mestu. Španec Alberto Lopez je plezal odlično (47+), prav tako Toby (46+), nekaj več težav je imel Avstrijec. Dominantnost je tokrat brez dvoma pokazal Japonec Sorato Anraku, ki je prepričljivo zmagal (48+), a v skupnem seštevku je bil zmagovalec leta 2025 Alberto Gines Lopez. 

Smer bi težko komentiral, vsekakor ni dopuščala, da bi kdorkoli dosegel vrh, kot se je to dogajalo v predhodnih tekmah, kjer so nekateri tako uživali, da so vmes celo pomahali navijačem (Innsbruck).  

Je pa zato presenetila ženska postavitev - verjetno bi bilo krivično reči, da je grda, saj je bila mnogim všeč, vsi pa smo si bili enotni, da je ena težjih do sedaj. Sprva se je zdelo, da ne bo nobena od tekmovalk prišla čez prelom / strehico, zato sem stavil -  ponavadi tako kockam le pri lastnem plezanju - na pistacijev rogljiček, da bo italijanki Lauri Rogori uspelo. In ji je - zaprla usta vsem, ki pravijo, da pleza grdo - prišla je najvišje do sedaj. Njeno plezanje je zelo specifično, saj ga je prilagodila svoji drobni postavi, ki morda sedaj ni več ravno popolna za novo dobo težavnostnih tekmovanj, ki vedno bolj zahtevajo tudi moč in ne le vzdržljivost - je pa zato v skali v parih mesecih verjetno naredila verjetno največjo serijo najzahtevnejši smeri.

Smer je zahtevalo neverjetno moč v rokah, saj so tekmovalke na detajlih visele na rokah v popolnoma izravnani horizontalni pozicijo in z usklajeno močjo rok, trupa in nog premagovale najzahtevnejše oblike oprimkov. A premagovanju najtežjega detajla, kobacanju čez streho je sledila še vedno previsna (bolj kot se vidi na posnetku) in neverjetno dolga prečka v desno z nekaj polmeseci in potem gladkimi, zelo poševnimi stopi istih oblik, iz katerega se je bilo treba zagnati močno do zadnje "palačinke". Tam se je že skoraj v moški smeri bohotil štant, za katerega ne vem, če je bil v soboto dosegljiv komurkoli. No, vsaj ne prvič.

Metod Škarja mi v privatni debati razloži, da je bil namen postavljalca, da se skozi težavnost in počasni -"navijanje" dobi razvrstitev, ne skozi tvegane detajle (edini mal bolj tvegan gib je bil dinamično desno na en vijolični volumen). Tu mo moram verjeti, saj je skozi leta videl razvoj težavnosti, oba pa sva se strinjala, da preveliko zaganjanje v gore ne sodi.

Nepričakovani trasi primerne so bile tudi padci, kjer nas je začelo zaradi Korejke kar malo skrbeti. Lucija Tarkuš je že v štartu zaključila z napako, ki jo je žal uvrstila na 8. mesto, na višino 26+ je splezala favorizirana Rosa Rekar. Je pa zato smer ustrezala Lučki Rakovec, ki je zlezla najvišje. Že omenjena Italijanka, ki blesti v skali, je tu z iznajdljivostjo prišla izjemno daleč nad streho in s seganjem proti desni dosegla 37+. 

Na vrsti je Janja, narod pa pričakovano nori. Zdi se, da sedaj Janjo Garnbret lahko ustavi le še nesrečen zdrs, saj je verjetno bila pod pritiskom, kakršnega si ne moremo predstavljati. Ob njenem šolskem premagovanju ključnih detajlov je polovica publike kričala, v drugi polovici pa je kričalo, saj je bilo celo meni težko snemati in z majhnim daljnogledom ogledovati, kaj jo še čaka. Čas se je ustavil za nas in počasi smo se spomnili, da ga zna ustaviti tudi Janja.

Janja je hladno in brez napak premagala težavnostni del, potem pa jo je čakalo še drsališče na vrhu. Vpela je komplet in prehitela Korejko - narod je bil v še večji evforiji. In na tem balvanskem delu je Janja pokazala svojo največjo superiornost - svoj karakter, fokusiran le v eno.

 Kljub skoraj popolnemu zavoju v desno, kjer (sicer res da) viseči kompleti s trenjem ustvarijo veliko večjo vlečno silo kot pri plezanju navzgor, ji je uspelo priti do zadnjega, izredno poševnega stopa, kjer ji je noga drsela navzdol v smeri edine možne pozicije stopala. 

Mnogi so opazili zdrs, meni se je zdelo bolj kot normalna gravitacijska reakcija na veliko silo vrvi in enega najbolj neugodnih "žabjih" skokov na slab končen oprimek. Tega se je - meni se je zdel oddaljen 2m - dejansko dotaknila. V kolikor bi imela boljše stojišče ne dvomim, da bi se obojeročno nanj obesila, tako ko ji niso delali težav niti slabši od slednjega.

Na vrsti je bila Chae-Hyunova - med navijanjem smo tiho upali, da .... no, naj zmaga najboljša. Seo pade - neverjetno, uspelo ji je zbrati le točko več od Laure.  Kaka prednost. Mi smo jo merili v metrih, sodniki v gibih - vedeli smo le, da je bila velika. In bila je - kar 8 gibov prednosti. 

Tako neverjetnega plezanja še nisem videl izven balvanskih tekmovanj in popravljam začetno mnenje, da je smer grda (lepa kot odpet pancer). Grdi so zdeli gibi, tako neverjetno zahtevni in mučni, da jih je brez oklevanja zmogla je Janja, ki si je pred Korejko pridobila kar i gibov prednosti. Neverjetna je bila tudi Italijanka Rogora, kjer vidno vidite koliko manjša je celo od Korejke in je svoj varen, malček bolj statičen način plezanja prilagodila svojim 152 cm.

Koper je slavil in čeprav se po dvojnem zlatu (Tokyo in Pariz) Janja ni udeležila prav vseh šestih tekem od kitajskega Wujianga preko Balija do Chamonixa in Madrida, je bila že znova zlata, saj je tudi tokrat presegla naša pričakovanja. V skupnem seštevku je za leto 2025 zlato pripadlo Špancu Lopezu (v finalu drugi), v ženski kategoriji pa angležinja Erin McNeice (v finalu četrta).

KJE SO ZGORNJE MEJE TEŽAVNOSTNEGA PLEZANJA? 

Nisem edini, ki se se ob premagovanju "ovir" pod najbolj nenavadnimi koti spraševal, kje so meje plezanja. Če primerjamo težavnostna tekmovanja s preteklim desetletjem, jih težko ločimo od balvanskih kategorij, saj zahtevnost dinamike že spominja na gimnastiko ali akrobacije, ki jo niso zmogli niti prvi prvaki na boldericah. Če se do določene mere strinjamo, da "tekmovalne strukture", kapniki in krimpi najbolj nenavadnih oblik - to sem opazil šele v kasnejšem TV prenosu - vendarle nekako spominjajo na na oprimke v najtežjih slovenskih in tujih plezališčih, pa je dinamika gibanja, ki kombinira moč celega telesa s eksplozivnostjo in izjemno koordinacijo ob negativnih, gladkih in izjemno slabih stopih nekaj novega. Nekaj, kar je bilo rezervirano za balvanska tekmovanja.

S tem ne želim zmanjšati eminentnosti balvanskega plezanja in dinamičnih gibov, dejstvo pa je, da v sami skali v luči temperaturnih nihanj in erozije skoraj nihče ne bi nihal ali se metal ob oprimek, ob katerega prej ne bi "potrkal", kaj šele ne vedel, ali je pozitiven (celo na letišnji uživaški frikariji na Cresu v Lubenicah - slika zgora - kjer sem opazil na novo navrtane svedre. Pustimo projekte, ki so za nas v drugi dimenziji, kot je Obraz sfinge, kjer so ponavljalci (Čuferjeva, Debeljak) edino z dinamični skoki lahko preplezali ključne detajle in pri z "kruških" dodali smeri še kak plusek več, se mi zdi brisanje meje med balvanskim in težavnostnim plezanjem korak nazaj. Če je v gorah moč najti mnoge bolder detajle in je trening na bolderici odličen za "smoothness", ravnotežje, moč trupa in nekonvencionalne rešitve, športno plezanje vendarle izvira iz alpinizma in bi moralo podpirati tradicionalno alpinistično plezanje in veščine, kjer se vleče nove, prvenstvene smeri.

Verjamem, da imajo vsi omenjeni plezalci, ki so generacijsko brez izjeme tudi izjemni skalni plezalci, zaradi vragolij na novih oblikah težavnostnih tekmovanj in balvanih močno dodano prednost, pa nisem tako zelo prepričan za prihajajoče generacije mladih plezalcev, ki izhaja in prisega na bolderje in so v plezanje v vodstvu nekako porinjeni - nekateri pa prave skale in njene zakonitosti še niso videli in upam, da jih bodo njihovi trenerji vlekli vsaj v navrtane smeri.

Črna zavesa z detajli do VIII (kultna 550m Frančkova smer iz  smeri Logarske dolin na Ojstrico, kjer prosto plezanje v poči nastavlja podobne ovire, kot volumni na novodobnih težavnostnih tekmovanjih in zahteva nenavadne oblike "muzenja" (Plezanje in avtorske pravice: Marko Volk in Andrej Grmovšek).

Zdi se, da smo komaj na začetku nekoč nedoumljivega, nadčloveškega plezanja, pa čeprav sem med prvimi trdil, da je Janja vesoljec. Zev v sposobnosti plezalcev se že v dobrem desetletju ali dveh zdi skoraj takšna, kot je bila na prehodu iz tehničnega v skalno plezanje.

Kakorkoli, v Kopru smo imeli možnost srečati najboljše skalne plezalce na svetu, ki premagujejo osmice in devetke tudi brez metanja, za nas pa organizatorji, postavljalci in sodniki priredili žur čisto posebne vrste, ki se je vlekel še dolgo po podelitvi pokalov.

Čestitke vsem nastopajočim, za nas ste vsi zmagovalci in skoraj krivično je, da je Janja tako zelo, zelo dobra. A za njo prihaja nova generacija podobno zagnanih tekmovalcev, ki bodo nadaljevali tradicijo nje in njenih predhodnikov - na posnetku gledamo 16 letno Tio Brnot Mrak na previsni osmici okoli 15. septembra v Ljubljani.

---
Fotografije so last avtorja, z izjemo nekaterih iz Črnega Kala (Visit Koper), Črne zavese (Marko Volk & ekipa), hitrostne stene plezalnega centra  Slovenska Bistrica ter drytooling (Filip Princi in ekipa)