Ko vas nasmeje Roman Benet

Prof. Peter Mikša je predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, alpinist, plezalec, ustanovitelj podcasta Zgodovina slovenskega alpinizma, a hkrati izvrsten gostitelj in organizator. Pod njegovo taktirko se je tut letos v idilični dvorani na Gosposki ulici odvil festival "Živeti gore 2025". 

Prvi dan je s svojo neposrednostjo in osebno izpovedjo dr. Uroš Perko predstavil negativne aspekte tekmovalnega plezanja, drugi dan sta bila gosta zamejec Roman Benet in njegova žena, tudi vrhunska alpinistka Nives Meroi. Med publiko sem opazil tudi enega izmed očetov našega ferajna, Petra Podgornik, in ga zahaklal za podpis na koledar, kjer marčevsko stran krasi v svojih mladih letih (čeprav je še vedni isti). Janeza Dovžana sem tretji dan, zaprt v kapsuli Otona Župančiča, žal zamudil.

No, Nives je sproducira dokumentarno prezentacijo na tako visokem filmskem nivoju, da se je ne bi branila niti nacionalka, Roman pa nas je v uri nasmejal do solz. Benet je po mojem mnenju eden najbolj podcenjenih in premalo znanih alpinistov - rojen v Trbižu ostaja edini Slovenec, ki je stal na vseh 14 osemtisočakih. Še več, to je storil s svojo ženo - ko sta leta 2017 osvojila še Anapurno, sta postala 34. in 35. dvojica na svetu, hkrati  pa prva zakonca na svetu, ki sta vseh 14 osemtisočakov osvojila najbolj pristno, v samosvojem lahkem alpsko-ekspedicijskem slogu, brez izkoriščanja šerp in celo brez uporabe dodatnega kisika.

Alpinizem nekoč in alpinizem danes je tako različen, da si ga kasnejše generacije niti ne moremo predstavljati - čeprav je po Benetovem pripovedovanju sprožal salve smeha, takratnim akterjem v podobnih, vse prej kot redkih situacijah, ni bilo smešno - bilo je nekaj povsem običajnega:

Na koncu najdete zvočni posnetek celega predavanja, a najprej nekaj malega o človeku iz meseca marca - Peter  Podgornik je z bratoma Pavlom in Rudijem začel plezati v sedemdesetih letih na južnem robu Trnovske planote. Po alpinističnem tečaju v Novi Gorici so sledili številni vzponi doma in v tujini. Leta 1981 je kot član odprave plezal v južni steni Lotseja, leto kasneje pa je z bratom Pavlom, Zlatkom Gantarjem in Ivanom Rejcem (tudi oče Soškega AO) južni steni Aconcague preplezal novo smer. V Himalajo se je vrnil še dvakrat, plezal na Grenlandiji, v Yosemitih in večkrat v Patagoniji, med drugim leta 1986 v vzhodni steni Cerro Torreja.

Pomemben je tudi njegov prispevek v domačih gorah, zlasti nad Sočo: Beli trak v Vršacu, ena prvih težjih lednih smeri pri nas, in druge znamenite linije.

Za svoje delo je prejel Bloudkovo nagrado kot član odprave Cerro Torre ter nagrado za življenisko delo Planinske zveze Slovenije in zlato priznanje občine Šempeter-Vrtojba. Danes ostaja povezan z goram kot urednik spletnega vodnika Primorske stene. Od tam sem skopiral tudi zapis, ki me je že dolgo nazaj globoko ganil:

"Mangart je zame gora, ki me tesno veže z lepimi in žalostnimi dogodki skozi življenje. V ostenju Mangarta smo pogosto iskali skrite, večinoma neznane prehode, tam sem našel in izgubil veliko. Izgubil sem brata dvojčka Pavleta in prijateljico Tamaro, našel sem prijatelje, ki so mi delno nadomestili izgubljeno in s katerimi sem bratovsko delil hribovska doživetja...

Videl sem srečo v očeh tistih, ki so preživeli, občutil strah in nemoč izgubljenih, prenašal težo pogledov in besed tistih, ki so zaman čakali."

---

Vir fotografije zakoncev Benet: Ana Kovač (Siol)

Fotografija Mangart:  Z. stena, Zimska smer | Lezla sva: Janja Č. in Gregor Konstantinović (februar 2022)

Fotografija Živeti gore: Peter Mikša (in sin, ki je že nadplezal ponosnega učitelja)

Celoten posnetek predavanja Romana Beneta je na voljo tudi na Spotifyju.