Vzgojiteljica: Pomen plezanja kot usmerjene kompleksne vadbe za razvoj otroka - 2. del

Nedavno je izšel 5. del XXVII. letnika revije Vzgojiteljica,  v kateri me je urednica spraševala o mrežnju možganov, šolskem uspehu in emocionalni zrelosti mladih plezalcev, ki napredujejo v tekmovalne skupine. Iz majhnega vzorca sem povzel kar pozitivne izkušnje, ki verjetno izvirajo iz privzgojitve delovnih navad in same fiziologije hitre sinaptične rasti v teh letih. Intervju v grobi verziji lahko preberete tudi v spodnjem prispevku in za svojimi subjektivni ugotovitvi, ki se nanašajo na predhodna nevrološka spoznanji, trdno stojim - me je pa v drugo smer potegnil "Mikšin" festival Živeti Gore 2025 in predavanje dr. Uroša Perka, ki ga javnost krivo in enoznačno označuje kot naslednjika dr. Ruglja, čeprav je njegova zgodba in raziskovalna doktrina popolnoma drugačna. No, v kratkem pogovoru, ki mi je iz spomnima potegnil številne  znance, sem spoznal, da gre za izredno odprtega človeka, statistika v psihopatologiji pa poleg lastnih opažanj priča tudi o "pozabljenih prvakih". Noben - vključno z mano v  intervjuju ni pomislil na otroke, ki so izstopili iz prvenstev,  bili v samem vrhu, izginili, se potuhnili ali "plezajo za užitek". Plezajo res samo iz užitka?

SEM UPOŠTEVAL NAČELO OBJEKTIVNOSTI?

Osnovna načela znanstvenega spoznanja so objektivnost, ponovljivost in točnost (v smislu zadeti spremenljivko). Čeprav že vnaprej lahko ugibaam, da bi ob pomoči dr. Plevnika ali s kakim drugim kineziologom na ustreznem vzorcu dokazal trditve, ki sem jih podal v intervjuju, smo pozabili na raziskave, ki v tekmovalnem športu - sploh pri malčkih, ki začnejo zgodaj - že obstajajo.  Dvokratna pojavnost alkoholizma staršev, maladaptivni perfekcionizem, zlorabe doma in zlorabe s strani trenerjev, nezdravi vzorci takojšnje dopaminske nagrade (nemalokrat s strani kluba samega), kasneje pa težave v odnosih in/ali prenos vzorcev na lastne otroke. Nenadoma sem pričel v glavi naštevati bližnje in malo manj bližnje plezalce, reševalce in alpiniste, analizirati njihove družine in ... nenazadnje se spomnil tudi kakega lastnega dejanja, ki ni izkazoval ravno šolske zrelosti. 

Ja, Perkotovo navidezno pretiravanje, ki izvira iz njegove osebne izkušnje, je prav tako kot pozitivne aspekte mogoče znanstveno dokazati in naenkrat so njegove izkušnje - seveda v drugi luči - izkušnje mnogih, ki jih srečamo po toliko letih. Mislim, da se podobne raziskave z drugega zornega v času prispevke loteva tudi Anja Petek, naša zlata alpinistika in licencirana psihoterapevtka. Sočasno z izdajo revije je bilo v okviru KZA organizirano predavanje o travmah in EMDR metodi, ki pa po mojem mnenju ni bolj učinkovita od klasične kognitivno-vedenjske. Dokler ne bomo razumeli, da je tudi "razbijanje" nevronskih avtocest delno agonistično, delno pa antagonistično dejanje, bo tudi medicina priznavala le psihofarmakološki reset, pri čemer nemalokrat celo zameša motnjo v dopaminergičnem prenosu (kompulzijo) z AD terapijo, asertivnost pa zdravijo z novimi atipičnimi antipsihotiki. Za psihoterapevte ali klinične psihologe še niso slišali (prof. Praper) - morda se malo zdramijo, ko omeniš svoj drugi priimek (Accetto), a kaj hitro odhitijo predpisovati Abilify.

Kakorkoli, še vedno verjamem, da rekreativno plezanje v čim bolj zgodnji fazi pretehta vse zgoraj opisane negativne učinke na otrokov razvoj, ko pa je v igri tekmovalni šport, je zrelost staršev tisto, ki določa ali bo otrok v življenju prvak ali ne. In pri tem ne mislim na stopničke.  Verjamem, da bova z dr. Perkom o tej problematiki še govorila in da moram to dimenzijo, ki jo bom zavoljo svoje vesti še opisal (morda ravno v taisti reviji), omeniti urednici tudi o tem.. Ali bo iz tega nastal le kratek povzetek meta študij ali kaj več, pa bomo še videli. Zaenkrat ni ovir, da otroke malo sforisirate v plezalno sfero - kot malčki bodo verjetno skoraj brez izjeme uživali, kasneje pa jim le prisluhnite, kaj vam želijo povedati. 

2. DEL: IZSEK IZ INTERVJUJA O MREŽENJU MOŽGANOV MED TREMI IN SEDMIMI LETI

Kaj opažate pri vašem delu z vidika celostnega razvoja otroka pri otrocih in njihovih starših?

Iz ne tako majhnega vzorca lahko rečem le, da so otroci, ki plezajo, plešejo, trenirajo gimnastiko, izredno inteligentni, bolj spoštljivi, samostojni - pravzaprav mali odrasli, ob katerih se počutiš odlično. To se izkaže recimo leta kasneje, ko otroka srečaš kje drugje - bodisi v plezalnem centru, bodisi na ulici. Običajno so za njihove osebnostne lastnosti zaslužni starši, ki so jim izredno podobni.

 Lahko vam zaupam osebno izkušnjo. Nedavno sem si nevede natrgal narastišče sredinca, ki je ključen tako za plezanje luknjic, kot volumnov (slopperjev). Počitek je dvorezen meč, priznam pa, da sem trmast in nagnjen k perfekcionizmu in zato je celjenje malce počasneje. Tako ene od zahtevnejših smeri nisem mogel splezati dva dni, dokler do mene ni pristopil 8-letni Zagrebčan Juraj iz ekipe Hive, ki mi je z izredno emocionalno inteligenco in prodornostjo ponudil pomoč. Ob izjemni vljudnosti je v hipu sprojektiral nov način premagovanja zoprnega detajla, kjer sem namesto levice lahko uporabil desnico. Tu ne gre le za ocene, temveč opazno povečano prodornost, samostojnost in vedenje otroka, ki ga redko vidimo pri odraslih. Mislim, da bom na vse preostale dvome odgovoril z dejstvom, da sem na težavnostnem prvenstvu pod zagrebškim Slemenom le dva dni kasneje navijal za svojega najmlajšega učitelja plezanja, ki ga od tedaj kličem kar Profesor.

To je sicer subjektivna ugotovitev, vendar bova to tezo s kineziologom ter s standardiziranim vprašalnikom za pozornost preverila med dvema skupinama staršev enako starih predšolskih otrok - ena bo začetna, druga nadaljevalna. Tako bomo to lahko trdili tudi s s statistično potrditvijo in intervalov zaupanja.*

*Morda pa bomo to zaradi bolj osebnega odnosa in zaščite podatkov izvedli v kakem bolj prijaznem okolju - vsekakor pa mora temu slediti tudi analiza družinske dinamike, zato projekt porivam malo dlje v prihodnost.

Katere  spretnosti razvijamo pri otrocih s plezanjem in kako vodeno gibanje vpliva na razvoj in mreženje možganov?

Usmerjene gibalne spretnosti začne otrok bolj dovzetno upoštevati že okoli tretjega, četrtega leta in jih (praviloma) osvoji do predpubertetne faze - te so namreč neločljivo povezane z reševanjem kompleksnih problemov, ki jih otrok prenese tudi v svet učenja, discipline in delovnih navad. V izbranem športu, ki ga otrok skrbno goji od mladih let, bo v njem v večini primerov - nekaj vendarle pogojuje tudi genetika - neprimerno boljši kot njegovi vrstniki, ki začnejo kasneje. No, v plezalnih centrih si lahko priča, da meje premikajo celo mlajši od treh let.

Starši običajno nimajo dovolj časa, nemalokrat pa tudi ne znanja, veliko pa lahko storite vzgojiteljice in vzgojitelji. Opazoval sem, kako zelo različno je delo kranjske vzgojiteljice Andreje Kern, ki vzgaja mlajše od nas, ki smo recimo vstopili že razmeroma stari v “malo šolo. Malčki se plazijo skozi poligone, spoznavajo gorniško opremo - mi smo dobili žogo, v parku vrtca pa smo imeli vrbo in guganje po njenih vejah je bil vrhunec naše rekreacije v tistem obdobju.

Zakaj menite, da je dobrodošlo, da se v predšolskem obdobju ponudi otrokom različne gibalne izkušnje?

Otroku je vse novo in želi preizkusiti prav vse. Z razcvetom plezalnih sten so že spoznali vsaj balvansko plezanje, nekateri že plezanje varovanje z vrvjo od zgoraj (Top rope), razmeroma zgodaj pa začnejo plezati tudi v vodstvu, kar pomeni da se otroci iste starosti pod nadzorom vaditelja tudi sami vpenjajo, medtem ko ga “partner” varuje. Pred desetletji si nikoli ne bi mislili, da bomo 6-letniku zaupali, da skrbi za življenje svojega vrstnika. Vendar ob dobrem pedagogu razumejo tudi čut za nevarnost in odgovornost do svojega soplezalca.

Problem nastane, ko starši silijo otroke v preveč dejavnosti ali ne razumejo, da je za konsolidacijo navade, ki sprva ni prijetna, potrebno nekaj časa. Določena mera avtoritete in odločnosti s strani staršev je tu nujno potrebna, drugače bi otroci le menjavali športe v nedogled, starši pa obubožali.

Kako menite, da bi motivirali starše predšolskih otrok, da svojih otrokom privzgojijo veselje do gibanja in ponudijo različne gibalne izkušnje?

S tem, da starši z otrokom vzpostavijo zaupanje, glede na različne osebnostne lastnosti pa morajo izbrati ustrezno strategijo, kako navdušiti otroka (že za manj usmerjene športe). Za karkoli, kar ima prizvok odraslosti, je otrok običajno že motiviran. Enako hitro lahko motivacijo izgubi, saj je za osvojitev plezalne tehnike potreben določen čas. Tu imajo enako (če ne večjo) vlogo njihovi trenerji, pa najsi gre za nogomet, violino ali plezanje.

Če bi več staršev vedelo, kako zelo motorično zahtevne vodene dejavnosti v letih, ko si otroke predstavljamo še kot nesamostojne ‘’pol-subjekte’’, vplivajo na šolske ocene in kasnejše družbene in intimne odnose, bi bil naš cilj izjemno enostaven. Torej, vi, institucionalni vzgojitelji imate mnogo večje priložnosti, da sprožite spremembe v glavah odraslih. Podobne pomisleke (glede varnosti in spretnosti) sem imel tudi sam, dokler mi niso ravno najmlajši - tisti na spodnji meji po višini in starosti - dokazali nasprotno.

Kako sta povezana plezanje in šolski uspeh otroka?

Različno, a hkrati neločljivo in časovno umeščeno. Z privzgojitvijo delovnih navad in naporov mora otrok sam razviti odlično organizacijo svojega časa (sploh, ko gre v šolo), hkrati pa je to najboljši čas za razvoj nevronskih mrež, ki mu omogočajo vse od reševanja kompleksnih problemov do višje čustvene stabilnosti.

Nevrološka in razvojno-psihološka razlaga mi je osebno daleč najzanimivejša - tako starši, kot ostali v vlogi vzgojiteljev (vaditelji, pomočniki, vodniki, učitelji) lahko tudi v virtualno orientiranem času otrokom ponudimo izkušnje, učenje in doživljaje, ki dobesedno aktivirajo ali zavrejo izražanje določenih genov, ki skozi celo življenje usmerja naše odločitve in pomembno vplivajo na kvaliteto življenja.

Poudariti gre, da samo plezanje kot preplet gibanja z reševanjem problemov (otroci jih vidijo kot uganke ob odsotnosti strahu) pozitivno vpliva na mentalne zmožnosti in preprečuje njihov upad v odrasli dobi.

Današnje raziskave so še spodbudnejše. Podobno kompleksna aktivnost lahko pri odraslih ali celo starostnikih - pred desetletji smo poznali le učenje jezikov ali reševanje križank - v živčevju sprošča mnoge snovi, ki lahko proces upada mentalnih funkcij celo obrnejo. Kogar tematika zanima, lahko ‘pogugla’, kako že sam kardio trening dviguje nevrotropični faktor, medtem ko podobna logika sledi tudi inzulinu podobnemu rastnem faktorju (IGF-1) pri vadbi z utežmi. Oba sta namreč povezana z ohranjanjem in tvorbo novih sivih celic.

Plezanje kot tako kombinira vzdržljivostno vadbo z vadbo z obremenitvijo, torej vadbo za specializacijo mišičnih vlaken. V kolikor je vaditelj sposoben in to počne s srcem, pa bo intelektualno zahtevne operacije odlično skril v igro. Tekom tega procesa se pri otrocih “debelijo” nevronske mreže - to imenujemo plastičnost možganov.

V laičnem smislu lahko to predstavimo s plastelinom ali s polaroidnim fotoaparatom. Predstavljamo si fotografski film ali pa mikročip, na katerega kamera beleži prizor rajskega otoka ali zasneženega štiritisočaka. Fotografski papir oziroma silicijevo vezje mora ta prizor zapisati, to pa lahko stori le, če so izpolnjeni drugi pogoji - v fotoparatu svetloba in električnih signali v senzorju, pa tudi to, da ima pomnilnik še nekaj spomina. Pri otrocih, ki kar srkajo informacije, pa je najpomembnejša motivacija, ki odloča, kaj si bodo (doživljenjsko) zapomnili.

Primerjava z enkratnostjo odtisa v plastiko (možganov) pa vendarle ni tako neposrečena s stališča prevoda - vsaj če pomislimo, kako težko se kot odrasli lotimo učit tuj jezik. Plastičnost lahko predstavimo plastelinom, kamor otrok pritiska kalupe domačih živali ali evrskih kovancev. Globlje kot pritisne odtis v maso, bolj bo podoba izražena. Če nežno odtisne grb, nato pa s silo čezenj pritisne še cifro, bo ta prevladala. Travma se odtisne najgloblje, jo je pa mogoče z določenimi prijetnimi izkušnjami zmehčati in čeznjo vzpostaviti novo mreženje.

Ključno vlogo za tvorbo kompleksnih mrež ima živčni prenašalec acetilholin, ki ga otrok dobi iz uravnotežene prehrane z dovolj holina - a za njegovo polno aktivacijo moramo malčke spodbuditi k motorično in koordinacijsko zahtevnejši plezalni vadbi, saj se morajo po mišici posaditi tudi prijemališča za te informacije. Vedeti moramo, da se šele po miselno nepredvidljivi igri "grozdijo" receptorji znotraj mišičnih vlaken. Poenostavljeno povedano - tako se poveča gostota “stikal”, ki jih lahko otrok pri gibanju uporabi za najzahtevnejše operacije. Več kot jih ima, bolj dovršena bo motorična izvedba, ki prihaja iz miselnega procesa. In ta prijemališča so - naj mi nevrologi oprostijo za poenostavitev - v različnih delih skoraj enaki tudi za spomin in večino miselnih funkcij. Več o tem sem napisal v blogu “Violina ali plezanje - kako z vadbo do boljših ocen?”

Na kaj menite, da je potrebno biti pozoren pri odločanju za različne prostočasne dejavnosti za otroke?

Začetno ravnotežje med (preštevilnimi) prostočasnimi obveznostmi in prihajajočimi kontrolkami, ki jih sledijo leto, dve, tri kasneje. Ko otroka zgrabi tekmovalni duh, bomo mi tisti, ki ga bomo morali držati nazaj. Otrok za optimalen razvoj možganov, še posebej kreativnosti, potrebuje tudi nekaj “dolgčasa” - pa ne mislim takega ob telefonu.

Bistveno, mnogokrat spregledno dejstvo je, da za tako zahtevno gibanje otrok poleg vseh mikro in makro hranil pozabljamo tudi na pomen dovoljšnega vnosa ogljikovih hidratov - otrokom nemalokrat ne prija hrana med in po treningu, mi pa hitro izgubimo občutek za čas. Po zahtevni vadbi je vsak bolj dovzeten za viroze, poveča pa se tudi možnost poškodb.

Kaj bi nam še želeli povedati, pa vas nismo znali vprašati?

Uh, veliko. Vsaj toliko, kolikor se še želim naučiti. Verjamem, da ste me zaradi naravnih lepot bovške doline, pa tudi čezmejne Furlanije in drugih skritih dolin (Rezija, Nediške (it.) / Nadiške doline, Reklanica, Dunja, Zajzera), spraševali predvsem o Srnici, a za te lepote nismo zaslužni mi. To ne pomeni, da jih ne cenim - sam večji pomen vidim, da preko naravnih lepot na otroka preneseš svoje modrosti in mu olajšaš nekatere prehode, on pa nate nevede vpliva z odpiranjem številnih polken, ki smo jih namerno ali nevede zaprli. V kolikor bi vsi vodiči (pa tudi vaditelji plezanja in animatorji v šolah v naravi) malo odprli oči, bi videli, da bi se morali skoncentrirati na “kontratransfer” in na ta način izboljšati uporabniško izkušnjo - tudi za življenje. To sicer počnejo številni, a še vedno redki starši - spomnil sem se na radijca Jeana Frbežarja - in vzgojitelji, vendar seže ta dimenzija preko institucije družine in izobraževalnega sistema.

Tekom svoje karierne spremembe sem spoznal tudi, da največji problem predstavlja prav prehod na nove oblike medijev, ki se ne osredotočajo na kvaliteto, temveč hitro vizualno zadovoljitev - ta pa nevrološko in osebnostno vodi v obratno, kot si za svoje najmlajše želijo starši. Korona je le poglobila pomembnost virtualnih komunikacij, pri čemer smo pozabili, da te oblike odnosov niso več v celoti potrebne (na sliki dogodek Na robu, dodaten program v okviru SP v težavnostnem plezanju v Kopru).

 Popolnoma normalno je, da mladi iščejo takojšnjo zadovoljitev, a na starših in vzgojiteljih leži odgovornost, da otroka spoznajo do te mere, da mu na lasten in primeren način pomagajo prebroditi razmeroma kratko nekajtedensko obdobje, v katerem se formira navada.

Zmotno je namreč prepričanje, da otroci hitro obupajo in niso zmožni odloženega nagrajevanja (t.i. pursuing healthy habits), v katerem igra največjo vlogo dopaminergični nagrajevalni sistem. Sam sem videl - predvsem ob opazovanju plezanja smeri z predolgimi gibi za odrasle - da so mnogo večji borci od nas. Probleme imajo le preobremenjeni otroci in tisti, skozi katere starši živijo svoje neizživete sanje.

Psihologi in psihoterapevti pa opažajo tudi nasproten pojav. Starši in nasploh duh časa (z izobraževalnim sistemom in mediji vred) je tak, da vsakega nagovarja, da je rojen za prvaka, a to je daleč od resnice. Zato namesto superlativov vidim strategije, ki izhajajo iz podcenjenega termina zanos. Če otrok nekaj počne z zanosom, bo v tem obdobju pridobljene organizacijske in delovne navade ponotranjil in nosil skozi življenje, pomagali pa mu bodo tudi pri ritualih prehoda, ko staršev ne bo ob njemu.Tak tip rutine je namreč predpogoj za dolgoročno srečo, ne pa neizživete želje staršev.

Tako sem tudi sam v zanosu prekoračil že kar nekaj avtorskih pol. Najboljši način je, da starše spodbudite, da si ogledajo kako od nadaljevalnih plezalnih skupin v starosti 6 ali 7 let, pa bodo razumeli, kak potencial lahko odklenejo. Otroci, ki nekaj let trenirajo kakšnega od bolj “miselnih” športov, se v vseh pogledih razlikujejo od njihovih vrstnikov. In z njimi je enak užitek spregovoriti stavek ali dva, kot opazovati njihovo gibanja po steni. Nikoli v življenju namreč ne bo šlo tako hitro navzgor - ob tem pa morajo starši razumeti, da jih bo neuspeh na eni tekmi ali nepremagani smeri potrl bolj kot odrasle izguba službe ali razhod s partnerjem. To pa moramo upoštevati tudi, če imamo občutek, da na otroka projeciramo svoje lastne neizpolnjene cilje.

Morda vam bodo otroci sami kdaj rekli, kar sta nedavno po nemogočem dosežku izjavila naša najbolj obetavna alpinista, Petkova in Borič: “Folk ne ve, kok je to d best”.

Spet druge pa morda ne bomo več slišali.  Ravno dr.  UROŠ Perko, ki je začetek decembra odprl svojo psihoterapevtsko ordinacijo, ki kombinira geštalt psihologijo in socialno-andragoško metodo, poudarja, da smo plezalci le ljudje. Ti v času kriz morda bolj kot ostali pademo v borderline stanja, pri čemer izgubimo relativistično perspektivo in probleme vidimo v veliko bolj nerešljivi luči (geštalt), pri čemer jih višji odstotek rešuje z nezdravimi praksami. Socialno-andragoška metoda pa temelji na empirični potrditvi, da številni športniki zaradi pogostejših patoloških vzorcev staršev padejo v zapoznelo, mnogo problematičnejše dozorevanje, kar vodi v številne težave v kognitovnem dojemanju ali partnerskih odnosih. Ali kot smo nedolgo nazaj spremljali oglase ene izmed bolj posrečenih kampanj: "Tudi superjunaki(nje) potrebujejo pomoč."

---

Fotografije so last avtorja z dovoljenjem staršev in akterjev, intervjuvala pa me je urednica revije Vzgojiteljica Sergeja Zemljarič. Fotografija "Na robu" je last MOK oziroma turistične organizacije Kraški rob, kemijska formula acetilholina pa last podjetja Natural Stacks, na zadnji pa smo gledalci oz. poslušalci eventa Živeti gore 2025 (dr. Peter Mikša, avtorske gredo fotografu)