Il cattivo poeta: Kaj imajo Bečanovi Bolderi z Gardskim jezerom?

Ste kdaj videli na kakem avtomobilu nalepko "Volim grad koji teče"?  No, Reka ni samo mesto ob morju, ki jo deli reka Rječina (na nekoč italijansko Fiume in jugoslovanski Sušak), temveč tudi kraj z največ padavinami na Hrvaškem. O tem so se izoblikoval tudi šale v smislu, kako se v teh krajih ve, da prihaja zima ("Kiša postane hladnija"). Reka je raj za avanturiste - kanjon Rječine se od nekdanje tovarne papirja Hartere vije po izsušeni strugi vsaj do Grobnika in postaja vedno ožji. Levo od njega se nahaja znano smučišče Platak, od koder se običajno odpravi na razgledno prečenje med Guslico in Snježnikom - tega zaradi jasnega razgleda na otoke priporočam predvsem pozimi. Pod Guslico se nahaja dvonadstropni opuščen bunker, pod Lisino pa številni bunkerji iz časa prve svetovne vonje. Enako zanimiv je izlet iz Poklona do Vojaka, vrha Učke (zgornja slika). Številni objekti (Hartera) so predelenani v muzeje, tuneli v lokale (Tunela žal ni več), tu se odvijajo "Studentski dani" in ena najslikovitejših parad v Evropi. 

Rijeka polega živahnega življenja, številnih kultnih obstoječih in propadlih lokalov (Rakija bar, Tunel) ter diskotek (Crkva) ponuja tudi nekaj, kar povprečnemu obiskovalcu Kotečnika ali Vipave ni znano - obalni del Kvarnerja je fenomenalna plezalna desetinacija. A plezanje postane še bolj zanimivo, če vam povem, da se boste kopali v enem zgodovinsko najbolj zanimivih morij. In s tem ne mislim na "tvornico Torpedo", kjer bi bil za Avstroogrski izdelan prvi torpedo na svetu in pod doki stare tovarne se je še nedavno dalo plavati - vsaj dokler se ni pripeljal varnostnik.

No, oktobra sem reški konec delno obiskal tudi zaradi Klemna Bečana, ki mu je - in tukaj ga popolnoma razumem - Slovenija že malo dosadila. Tako je odprl svoj mali bolderski raj na Popovičevem putu na Matuljih, nedaleč od železniške postaje Opatija - še pred odprtjem je tu mrgolelo Slovencev, Hrvatev in tistih neuvrščenih - otrok vseh starosti. A še mnogo let pred njim je Reko vodil drug vizionar - če bi poznal stene, ki se dvigajo predvsem proti Medveji in Moščenški dragi, bi verjetno v njih izklesal največji amfiteater na svetu. Govorim seveda o samooklicanem prijatelju bogov, ki je na morja prišel z jezera in zabrisal meje med politiko, umetnostjo in dekadenco - njegovo vizijo najbolj oriše film Il Cattivo Poeta. Z obzirom, da sem na Reki - pravzaprav na Matuljih - prespal večkrat kot kjerkoli na Hrvaškem, je prav, da podelim, zakaj je Reka tako zanimiva. 

Gabriele d'Annunzio - diktator ali bohemski odrešenik?

D'Anunnziu pravijo mu tudi prerok v belem.  No, ta poet iz osrčja Gardskega jezera mesta leta 1919 ni zasedel ne z oklepnikom, temveč v njemu unikatnem blietzkrig slogu - v rdečem Fiatu, posutem s cvetjem (italijanski oklepni vdori običajno itak niso uspeli brez nemške podpore). Čeprav majhen, brezzob in plešast - film ga karakterno sicer odlično zadane, vendar mu za voljo gledanosti doda tudi malo bolj estetsko vlogo - je vedno nosil bleščečo belo uniformo in najdražji parfum. Se s seboj prinesel kaos, ki ga svet do tedaj še ni videl. 

Za D’Annunzia Reka ni bila le politično vprašanje – bila je njegova največja pesnitev v živo. Do uradništva je gojil prezir - njegov delovni dan se je vedno začel s hipnotizirajočimi vzkliki na balkonu mestne hiše, z rimsko povzdignjeno roko, katero je kasneje prevzel Mussolini.  A roko na srce (no, v pozdrav), d'Annunizu se je "šljivilo" za fašizem, njegovo kričanje "Čigava je Reka?"  ter fanatično enoglasje v odgovoru je bila njegova teatralnost. Za poudariti je, da je takrat v obalnih mestih živelo večinsko italijansko prebivalstvo (čeprav se v ta del zgodovine nerad spuščam).

Njegov territorio libero, ki danes ni le sinonim za Trst, v katerem se še vedno sprašujejo, zakaj bodo tam v kratkem postavili njegov spomenik (glede da ga že ima -  v gardskem Vittoriale iz njegove vile štrili več desetmetrski krov sicer 88-metrske oklepne ladje Puglia), je bila bizarnost, kakršne ni videl svet. Kvarnerska regenca je bila mešanca utopije in anarhije - ustavo je napisal  kar v verzih, glasbo pa definiral kot temelj njegove države. Tako je zaradi blokade primanjkovalo hrane, ne pa tudi kokaina - koncerti in baklade so bili na sporedu vsak dan, zato je Fiume privlačilo vse, željne nevarnosti. Reka je postala največji socialni eksperiment, ki je proučeval, kako se zlivajo umetniki in dezerterji in kako se mešajo stimulansi in opijati - in seveda, kako dolgo bo vse skupaj zdržalo. In zdržalo je presenetljivo dolgo. 16 mesecev.

Če kdo, bi d'Annunzio lahko preinterpretiral vsak Nietzschejev citat - mestu je zmanjkovalo denarja, on pa je problem zakamufliral za še več "svobodne ljubezni", ki je odvračalo od tega, da je mesto živelo od piratstva. Njegovi "Uskoki" so v mednaronih vodah ropali ladje s premogom in žitom - to se je dogajala vsakodnevno, a manj pogosto, kot njegovi "dinner partiji", kjer je s svojimi priležnicami gostil pomembne podpornike. 

No, glede njegov globok prezir do Slovanov in rimski življenjski slog pa ni šel na živce le okoliškim prebivalcem, temveč tudi sami Italiji, ki je leta 1920 začela bombardirati lastnega človeka. Tako je zbežal - seveda v pokončnem slogu - v svojo vilo ob Gardskem jezeru (avtorstvo La Nave Puglia – ©CS), kjer je v osami, v nekakšnem hišnem zaporu, živel v togotnem razkošju, med tisočimi knjigami, spomini na svoje letalske podvige - manjkale niso niti nagačene živali. Zgodovina takrart še ni vedela, da je bil največji učitelj - ne le hedonizma, temveč tudi fašizma, saj bi brez njega Mussolini in Hitler bil brez vsakega učbenika.

Ali je Reka zaradi d'Annunzijevega kratkotrajnega impulza ali nasploh italijanskega vpliva vzdolž Kvarnerja nekaj posebnega, bi nerad naglas sodil. Spomnim pa se srečanja z res starim, modrim človekom, ki mu je oče bojda pravil, da so bili to posebni časi, kakršne več ne bo niti on doživel.

Trsatska trdnjava, kopanje konec oktobra in Bolderi.hr

O Reki ne bom preveč pisal, saj sem v Matulijih, nedaleč od Bečanovega gyma, prespal verjetno več noči kot kjerkoli na Hrvaškem, zato imam do tega kraja posebno afiniteto. Temu gotovo botruje dejstvo, da imam vedno občutek, da ne gre za Hrvaško, temveč sem nekje daleč, kjer čas teče drugače in so pravila še iz časov fjumarskega regenta. Opažam pa, da se Reka s svojim uporniškim duhom - spomnim se darkerskih petkov pred Kontijem (Fjumare hašišare) in značilnih oblačil Fjumark, ki so vse po redu izpadle direktno iz Belanove Rijeke snova, močno spremenila. Edinstveno mesto se vedno bolj spada z Zahodom in razen arhitekture bi težko rekel, da je v mlajših generacijah ostala nekdanja kritična refleksija. Morda je vsakoletna pustna Parada še zadnji "iztis" nekdaj okupirane svobodne države. To je dan, ko je vse dovoljeno in je policija tam, da to omogoča.

Plezalce verjetno najbolj impresionira kanjon Rječine, saj naredi mesto unikat in ga navidezno pozicionira višje, proti Risnjaku - grdie stolpnice dobivajo nove barve, a daleč najlepše so italijanske vile in opuščeni parki med njimi. Na Reki je treba en čas živeti, jo raziskovati in dihati. Če se vanjo odpravite le za en dan, se najprej povzpnite na Trsatsko trdnjavo (vstopnina je nekaj evrov), kjer boste na eno stran opazovali viadukt "obilaznice", za 9€ pa vanjo vozi tudi vlak iz Ljubljane. Reški javni promet je proti ljubljanskem kljub starim vozilom vrhunski, tudi v coni 2 (prigradski) izenačen z mestnim (5.2€ dnevna karta) - avtobusi vozijo v praktično vse vasi pod Učko, Pobre, Kastav in celo v Jurdane. Iz Opatije se v slabe pol urce ali malo več znajdete pred Lovranom, kjer lahko plezate celo v Moščeniški Dragi. Bognedaj, da se vanj vsedete v kopalkah. Ni to Bovec, niti ne vlada več Gabri. To je že Istra in meja v mentaliteti je vidna, saj so vanjo naseljevali celo Hercegovce.

No, na poti do Klemna so tudi Bazeni Kantrida, kjer so zgledno urejene plaže - kljub vetru, pomanjkanju kopalk, brisač, pravzaprav česarkoli razen plezalk - sem se kopal sredi oktobra. 

Do Klemna Bečana (Bolderi.hr, Popovićev put, Matulji) sva prišla pozno in bolj pozdravit, a Klemna je oćitno že prevzel d'Annunzijev duh. V 45 minutah sem slišal samo "Probaj še to", "Probaj ono, saj maš se čas". Dobil sem kavo, zvrhano mero gostoljubja, en lep padec in strgane najdražje hlače. Kako da ne, samo Klemen si izmisli plezalno strukturo v obliki ogromnega metulja, ki zasede 12 kvadratov stene. Očitno so tudi kamnite stene, kamor klemen vodi svoje učence, v letu in pol vsrkale dovolj norega poeta, da vsakega prevzame, da je tu kraj, kjer se more pisati zgodovina.

No, s pogledom ni šparal - sončni zahod iz njegove privzdignjene bolderice je boljši, kot kjerkoli na Kvarnerju.  O tem, da so njegove smeri verjetno težje od Fondojevih, si bom upal ocenjevati po naslednjem obisku Matuljev, ko si bom vzel več časa.

Še malo poletja - Medveja in Moščeniška Draga

Rekel bom samo to. Klinc pa otoki. Čisto preveč komplikacij. Sploh druga je Pakla v malem, a Medveja je zanimiva, ker se po napornem plezanju, ki ponuja vse od previsnih do bolderskih detajlov, lahko v nekaj minutah vržemo v osvežujočo vodo.  

Jaz pa sem zadnjih 10 let zbiral prvi sloj, gamaše, menjal okle na cepinih in vstajal ob štirih, da se sneg ne ojuži?! 

Klemna lahko kontaktirate tudi preko njegove FB strani - verjamite, da je vsak nasvet in vsak gib, ki vas bo naučil, vreden vsaj toliko kot obisk čudovitega Kvarnerja. Gre pa za dobro urco vožnje iz Ljubljane, če ne živite ravno tam kjer jaz, kjer zaradi D'Jankovićevih gradbenih podvigov prav toliko, da se prebijemo do obvoznice.

Lezli smo: Maruša Rodič (DRPK), Klemen (Bolderi.hr) in Gregor Konstantinović (SAO) | Slike so last avtorjev, z izjemo Vitttoriala - ladje La Nave Puglia – ©CS (blog My tour around) in portreta D'Annunzia (Focus.it)