Ne mečite biserov v svinje...

...in psom ne dajte, kar je sveto. Kajti...!

Ne, to ni izsek iz komada Janeza Bončine - Benča. Nekaj podobno svetopisemskega nam je naročil inštruktor v AO, prav zaradi kolon, ki so se brez vsakega občutka do miline gorskega sveta pričele zgrinjat tudi v najbolj neokrnjene in skrite smeri - predvsem zaradi IG in podobnih izumov. No, vseeno pa sem mnenja, da ne bi smelo biti v ospredju lokalpatriotsko prisvajanje plezališč in pristopov, temveč dvig nivoja plezalne kulture, saj ima Slovenija, Avstrija in bližnja Karnija čisto dovolj narave, da se ne srečamo prav vsi, ki smo domala v žlahti. Se pa seveda najdejo cvetke - in teh poleti ni malo - ti kljub ciničnim polglasnim pripombam napeljejo topiče čez najbolj privlačne štante in se delajo Francoze. Ma kaj Francoze - francoske turiste.

Kakorkoli, z Jako, ki sva se do sedaj srečevala boli preko debat o teži ocen in lepotah smeri, kdaj pa tudi v šempetrskem DEŠ-u, sva izvedla numerično in težavnostno popolnoma solidno - in kar je najvažnejše - predvsem senčno preverko najinih skalnih znanj, ki niso pretiroma upadla. Ob kasnejšem nalivu, ki mu prav tako ni uspelo razredčiti lagerjev na kamniški piazzi (bi kdo verjel, da točijo tudi Rebel), sva se po tradiciji klasične analize ture znašla kar pod impozantno 800 m steno Tofane di Rozes (slika iz mojih bolj neučakanih časov). 

Sčasoma sva složno dojela, kaj pomeni (800 m) big wall plezarija in se strinjala, da bo za uvod v dolge smeri dovoljšnja kaka domača 200 m alpinistična smer - vsaj če v njej orientacijo diktira še kak klin iz časa Alpinov.

Če se delno strinjam z Izijem, se še bolj z opremljevalci novih smeri, ki so poleg truda vzdrževanja in kreiranja novih plezališč (ter manjķajočih Sidartinih številk) v duhu skupnosti uredili orto soliden vodniček 2026, ki si ga lahlo snamete brezplačno - z moralno dolžnostjo "PROJEKTOSP5" na 1919.

No, sanjati je vendarle potrebno in iz spomina sem potegil čudovit kompromis, ki to pravzaprav ni - Sass de Stria je vanzemaljski trikot nad Falzeragom z odličnim pristopom. Če bo treba kak ovinek prehodit, se ne bova po vršiško pritoževala. V Dolomitih to pač ni možno, še tako zagaman nacionalni karakter med zugi, torri in pizi hipoma izpuhti. 

No, verjamem, da so biserčki tokrat odleteli v pravo smer ;)

---

Lezla sva Jaka Fišer in Gregor Konstantinović (PK Škofja Loka), na Sassu pa sva bila z Janjo #krofbanda