ZZ v Mali Raduhi (IV+/IV, 125 m)

 

Na Raduhi sem bil samo enkrat, pa še to v zimskih razmerah. Zato mi kljub kultnem statusu lučanskih plemen do zadnjega ni kapnilo, da bi ju utegnila daljnega 1960 potegniti legendarna brata Zagorc. ZZ. Spomnim se, da sem o enem izmed njiju pravzaprav bral prav na portalu Gore-Ljudje. Iz naftalina se mi je naslikala skromnost njegovega duha, ki domuje domala v vseh ljudi v okolici Grohata. In ker mi je ta del gora zaradi ljubezni do Karnijcev in Dolomitov popolna neznanka, velik del navdušenja pa predstavlja je tudi pripravo na turo, sem tokrat le poklical Marča, ki mi je dal zeleno luč. 

No, z Jako sva severno steno male Raduhe dosegla iz parkinga pod Kočo na Loki, kjer naju je prijazna oskrbnica Mojca opomnila, naj se po plezanju odfočkava. Vidi se, da je Lučanom gorništvo v krvi in žal mi je, da ni na naših tleh več takih, kot sta Mojca in Mirko. Po slabih 600 višincih že stojiva ob vzhodnem grebenu raduške severne stene, ki si jo ogledava v vsej svoji veličini. Čeprav ni največja, je dovolj mogočna, da po slabem letu piljenja tehnike začutiš metuljčke v trebuhu. 

Iz sedla se po poti spustiva k ovcam, ki so našle gotovo najhladnejše mesto na gori. Vsi stebri se mi zdijo enaki in zato bo "Čez Durce" kar pravi izraz bližnje normalke - na srečo Jaka takoj ugleda značilen skok na vstopu, ki vodi ... no, nekam navzgor. Šele, ko napol zamrzjena od južnega vzpona ugledava rdeč klin, ki je tam domala samo za orientacijo, saj ne gre za nevaren vstop, sva pomirjena. Smer velja za lažjo klasiko s solidno skalo, a je znana tudi po svoji vlažnosti in po blatnih poličkah. Kdo gre prvi cug? 

Javim se, čeprav priznam, da na začetku vedno občutim - recimo temu olepšano - ogromno mero spoštovanja do gora. Vajen osončenega dolomita in tršega apnenca se spomnim vseh komentarjev o dobri skali, pa tudi, da sva vendarle v KSA, kjer so za vse dobre oprimke prijeli že tisoči pred nama. Opozorjen, da so nekateri veliki bloki majavi, plezam počasi po neznanem počnatem svetu in cikcakam do prve zajede, ki hitro preide v iskanje najbolšega grebena. Prvi raztežaj je ocenjen s IV+ in ni ne šiš ne miš, zato ne gre zameriti razlikam v skicah, ki prikazujejo. Je pa najdaljši, kot nemalokrat, zato je dobro imeti dovolj kompletov.

Svedrovci, ki delajo družbo verjetno še Zagorčevim klinom, kažejo smer v maskirnih barvah, zato popolnoma paralelno z enim overcammam prvega frenda (verjetno je temu pripomoglo tudi "še 10, mogoče 15 m štrika imaš"). Tolažečo misel, da je star, greni le, da ni moj - par dni kasneje ga je uspešno odstranil Marč (hvala, sedaj imava razlog za še en obisk). No, končno pridem do prvega stojišča, ki je navrtan kar trotočkovno in dejansko slika izrazu dostojen pomen. Prva klasa. In z njim hipoma ujamem ujel tisti vsem znan občutek. Doma sem. 

Jaka se loti zračne prečke, ki mu je morala biti skoraj tako v užitek, kot meni vlažna skala in uvodni notranji monolog, ki se ga verjetno na poti v neznano ne izogne nihče. Na koncu izkušenejši v navezi proti ovcam pošlje ključen del opreme. Ker nisva čisto prepričana, da sva po prečki dovolj daleč, sem dejansko mislil, da sem slišal prvi udarec kladiva, izlet klina in da štantava ciljno. Ne bi bilo smešno, če bi revež moral ugotavljati, ali še zna garda vozel in to testirati na meni, a kmalu (iz t.i. neizrazite votline) zaslišim: "Pa ne mi delat neumnosti, te pozihram na polbiča". Nekje pred obratom proti vzhodu se zavarujem na svedru in Jaka iz mojega napihnjenega nahrbtnika le izlušči rezervno ploščico, namenjeno frikarskim vrvem. Ja, to se zgodi za srečo - njegova sreča se nahaja pod Raduho, najdlje od rojstnega kraja. Vedoč nekaj malega o karakteristikah svedrov in lepljencev zlezem večji del raztežaja na kar zanesljivega Štajerca in se znajdem na ključnem razpotju.

Marko mi je v obširnem opisu svetoval, naj grem zaradi nahrbtnika raje čez plate, a štant je tako popoln in dimnik tako neverjetno jamniški, da se lotiva slednjega. Pleza Jaka in dimnik je gotovo en izmed ključev smeri, saj je čista športno-plezalna uživancija, dokler se pač ne zatakneš. Naveza Relja je ta del ocenila s 4a, kar je bolj hec kot realnost, saj del mestoma zaradi omejenega gibnja predstavlja balvanski problem. Res lep detajl, šolski, kjer se "zmuzaš" skozi eno izmed najožjih mest v svoji plezariji. Pri izhodu, kjer se diagonalna zajeda stika z meliščem na tleh, si blagoslovljen z gotovo najbolj slikovitim razgledom v dolino. "Ja, pač ne gledaš dol", pametnjakarsko dodam in obrnem pogled proti zahodu. Slik nisem delal, pa ne zato, da ne pokvarim presenečenja:)

Na polički se prične trentarski svet travnatih polic, ki je sicer označen s III, vendar skrotje ne drži pretirano vkup in v dolino redno pošiljaš ogromne kosmiče zemlje in skal. Obrneva vrvi: "Pojdi ti lažjega, bom šel jaz izhod plezat". "Ne bi ti odrekel te izkušnje", se nasmeji vedno miren Jaka, nevede, da sem ga čisto dobronamerno (in z malo slabe vesti zaradi izgubljenega metuljčka nekje iz milenijskih let) poslal v hudo tečen svet. Tu res apeliram, da gre zaradi navidezne enostavnosti verjetno za najbolj tvegan del, kjer bi si bi bilo morda smiselno celo sleči plezalke. To je bil tudi edini odklon od originalne smeri ZZ, le da je speljan po zgornji varianti (prvotno sta brata Zagorc plezala v liniji štanta, kamor vodi vabeča stezica in sta jo v skromni skici zarisala tudi zakonca Relja).

Pred vrhom naju je obsijalo sonce. Izhoda (IV+) se lotim izogibajoč klasičnim oprimkom, vesel, da sem končno našel skalo, ki sem jo tako dolgo iskal. Verjetno je bližje temu izgledala smer v svojih začetkih, ko roke, noge in erozija spreminjajočih se temperaturnih nihanj še niso naredile svoje - morda pa se le tolažim, da je takih delov v neposredni okolici nasploh manj in se bo treba po monolit zapeljati dlje. Raztežaj je kratek in sladek, a če se ga lotiš izogibajoč vsemu lažjemu od pol tone, si lahko pričaraš čisto solidno petko tudi v športno-plezalnem smislu. 

V njem sem res užival, sploh ker je tu nekaj železja več in se lahko tudi malce (balvansko) poigraš čez rahel previs. Omeniti gre, da obstaja tudi lažja varianta, kjer se prehodite v Zagorčevo smer (III), vendar boste s tem izgubili velik del končnega navdušenja. Poštantam na večno korenino in ker sva že tako pozna, še ob prvi grm. Bombproof. Končno ugledam Jako - prva naveza izven ŠP je zakaljena in tako po nekaj selfijih in smsih z laganim tempom odhitiva k Mojci, ki jo verjetno že skrbi.

Ta je šele duša - tam si prav po operacijsko iz brnečega ušesa potegnem improviziran čep, saj se soseda ni zavedala hrupa pralnega stroja ob treh zjutraj. Pa kdo bi ji zameril, poglejte, kaj počnemo sami. 

Smer tehnično ni zahtevna, vendar pa nikjer pretirank ne popušča. Ponuja tudi športno-plezalska presenečenja in ustrezno zračnost. Je mestoma blatna in v prvem in predzadnjem raztežaju krušljiva. Na plezanje pika net je ocenjena kot IV+/IV+, midva sva jo vsak s svojimi šibkimi in močnimi členi ocenila kot IV+/IV z trentarskimi svetom pred izstopom, ki mu prav zaradi delikatnosti ne zniža pretirano ocene, saj tu ni "radi reda".

ZZ v Mali Raduhi je najboljši uvid v slovenski tip gora, z dovolj železja, ob čemer me ni sram priznati, da raje plezam težje detajle v  (še) boljši skali. A plezati v enakovredni navezi, kjer se ne frajari, ima svoj čar. 

Na vremensko čudovit dan sva bila v celi steni edina naveza, dobila pa zadnji možen parking. Nekako upam, da v kratkem z Jako zlezeva še kako dolomitsko, furlansko-dolomitsko ali osončeno karnijsko klasiko. 

---
Lezla sva v enakovredni navezi: Gregor Konstantinović (PK Škofja Loka) in Jaka Fišer (alma mater AO Gorica)  | ZZ (IV+/IV, 125 m), S. stena, Mala Raduha (najvišji izstop 2022m)