PREŽIVETJE V TRENTI - PREŽIVELI TUDI UČITELJI

TRENTA - IZBIRA, KI NE MORE RAZOČARATI

Drugi avgustovski teden se nas je 5 naključnih učiteljev zbralo v Triglavski roži v Trenti, skoraj neposredno pod Zadnjiškim ozebnikom. Da bi se lotil opisovanja vsega, kar smo počeli in kar se nam je zgodilo, je na tem mestu nesmiselno, bo pa po želji naše sekretarke malo detajlnejšo verzijo dobil tudi predsednik Zveze društev prijateljev mladine NG, saj želimo doživetje za naše najmlajše še izboljšati. Na tej točki bom le eklektično, nekronološko in preko naključnih slik orisal dogajanje, delavnice, nas same in spremembe vedenja mladih od časa, ko sem sam delal v bovški Srnici. 

Zaradi obveznosti sem prišel z zamudo, že na začetku pa lahko omenim, da je bilo to letovanje tudi moja najbolj nenavadna, zahtevna, a predvsen nagrajujoča izkušnja. Čeprav sem delal že s številnimi ljudmi, sem tu poleg otrok z vedenjskimi težavami dobil tudi štiri sotrpine, s katerimi mi je bilo v največje zadovoljstvo vzpostavljati vzgojne, diskurzivne in tudi prijateljske vezi, Po abecedi: Lionella, Nejc, Nika in Primož, v pomoč pa je del časa bila tudi sekretarka Sendi. Seveda gre zahvala tudi novogoriški zvezi, Zavarovalnici Triglav in oskrbnikom. No, neketere sem omenil zgolj zaradi splošnega bontona, saj se nam zdi, da so na organizacijski ravnj nekatere stvari pometli pod preprogo - od tega, da je ob ponavljajočem nasilju 16-letnim kazensko odgovoren pa do tega, da problematične otroke, ki ogrožajo varnost skupine, 24h na dan lahko prevzame CSD.

Vsak od nas  je pripravil delavnico s področja, ki mu je najbolj blizu, a kaj kmalu smo videli, da je potrebno glede na starostni in mentalni razpon naravo prav vseh delavnic močno prilagoditi. Tako smo gradili bivake iz naravnih materialov, katere bi zavidala celo vojska. Deležni smo bili obiska bovškega policista Cudra in Ane, vodnice reševalnega psa in lokalne gorske reševalke. Obiskali so nas lokostrelec in potapljača, večina pa smo postorili sami. Vodne igre, igre pred muzejem, predvsem pa individualno učenje nadobudnih otrok, ki so zajemale od kvizov do praktičnih primerov v naravi. Ob taki ekipi mi je bilo v hipu žal za vsak dan, ko sem bil odsoten.

Trenta ponuja obilico naravnih znamenitosti, a dolino režejo številne vode in hudourniki. Zaradi varnosti smo se kopali v Krajcarici in ne v Soči (pri Žagi). Prav to je bilo v vročinskem valu otrokom tudi v največje zadovoljstvo. Nika in Nejc sta z obilico rekvizitov animirala otroke, naša zvezdica Lionella pa je prevzela organizacijo, da je vse potekalo po urniku in da se -  bognedaj - kaka smetanova omaka ne bi shladila. O obrokih raje ne bom, res so nas pogostili z neverjetnimi jedmi, čeprav mi je  je razvajenost nekaterih otrok na trenutke dvignilo živec.

VOZLI SKOZI IGRO IN PRIKAZ GIBANJA PO GORAH

Sam sem se namerno lotil največjega izziva - tistega, kar je bilo tudi meni tekom gorniškega izobraževanja najbolj tečno. Štrikanja - tako namreč v žargonu pravimo suhoparnemu učenju vozlov in vrvne tehnike - ki ga lahko uporabimo v alpinizmu, plezanju, pa tudi pri hišnih opravilih. Predstavil sem jim osnovno gorniško opremo in skupaj smo se naučili štiri vozle in dve zanki. Presenetilo me je, da do nekateri namesto iger in plavanja raje zagrabili za učenje "štrikanja": vpletena osmica, bičev vozel, alpski metuljček, navadna zanka in kavbojc. V kolikor sem upal, da bo večina nesla domov vsaj vpleteno osmico, se je večina (sploh punc) navduševala nad  metuljčkom, ki ga ponavadi uporabljamo pri ledeniški naveze, a je uporaben tudi za sušenje perila.

Najbolj zavzeti so se z vrvjo naučili tudi spusta ob vrvi (abseil) na matičarko / karabin z izjemno starim polbičevim vozlom in celo izdelavo stopničk z  rezanjem iste, dotrajanje vrvi - tako so iz kavbojskega vozla kaj hitro izpeljali tudi prusikov vozel in plezali na igrala pred trentarskim muzejem, kjer smo preživljali hladne večere.

Seveda sem delavnico nadgradil s praktičnim primerom -  staro tehniko spusta smo preizkusili na gladkem terenu Belega potoka. Sam sem držal pramena vrvi, ki sem ju pritrdil ob sidrišče ob dve živi brezi na vrh žalostno osušenega slapa. Ja, ujeli smo vročinski val, za razliko od ostalega dela države pa smo uživali v hladnih nočeh brez komarjev.

Potem pa sva z Niko, ki tega še počela, simulirala reševanje ujetih v ponvici, do katerega se pride le z vrha kanjona. Tako sva se zakalila navezo, ona me je varovala, jaz pa sem se s podaljšanimi kompleti varoval kar ob drevesa. Strme trave in nestabilna zemlja sta tu vzrok za več nesreč kot odlomi oprimkov in zato je bilo, čeprav ni šlo za pretirano strm teren (40°), varovanje smotrno. Zasimulirala sva tudi ne tako redek padec čez odsekano klančino, ki bi se brez vrvi gotovo končal vsaj s kakim zlomljenim zapestjem - tu je še kako pomagalo pogosto vmesno varovanje in Nika, ki kljub čisto realističnem sunku ni niti za trenutek spustila pramena, čeprav je pristala na kolenih.

No, ob dvorasli brezi sem z 240 mm najlonom izdelal sidrišče in Niko s pomočjo garda vozla (stara metoda, ki nadomešča varovalno ploščico) potegnil navzgor. Na koncu sva se - ona s reversotom in prusikom, sam pa na polbičem na karabinu - spustila v drugo ponvico, kjer so čofotli "ujeti" otroci. No, čeprav je šlo samo za igro, je hitro naraščanje hudournikov (canyoning) pogost pojav, saj voda privre od nevihte daleč stran in prav to se je zgodilo kak dan po zaključku našega letovanja. Zato je redno spremljanje gibanja vlažnih mas, realnih razelektritev in vremenskih modelov (Aladin) nujnost vsakega gornika, kaj šele vodnika po tako divjem terenu. 

Delavnico glede na mladost udeleženih (tudi meni je bilo "drsanje" manevrov v AŠ dolgočasno) ocenjujem kot uspešno, saj je kombinirala tudi kopanje, po anonimni evalvaciji pa je bila všeč tudi otrokom. Glede, da zanimanje za ta šport upada, me je vseeno presenetilo število otrok, ki jih je stvar pritegnila. Ne moremo dovolj poudariti, da pri izvedbi delavnic nismo bili sami, temveč smo sodelovali in delovali kot celota ter poskušali znanje prenesti iz enega na drugega.  

Manjkajoče dele opreme (manjkala nam je ena čelada in en plezalni pas nam je ne prvič posodil Vinko Črnič, gorski policist in reševalec-letalec s kar 40-letnim stažem v GRZS. Vinko s svojo prezenco vedno impresionira celo mene - nepredstavljivo se nam zdi predhelikoptersko klasično reševanje zaplezanih alpinistov iz severnih sten in tujih gorstev, ki je nemalokrat zahtevalo ducat izkušenih plezalcev. Otroci so bilo navdušeni nad pravljično podobo Kopiščarjeve domačije in melagomanskim monolitom Zadnjiškega ozebnika, kjer so nekoč skoraj vsakodnevno peli klini. Vrvi za razrez sta prispevali tudi Polona, članica ljubljanskega društva GRS in Andreja, obe srčni plezalki iz ljubljanskega PCL, ki nadomešča pristno trentarsko okolje.

UČITELJI, VZGOJITELJI, PRIJATELJI

Seveda je opis dejavnosti krivičen do truda ostalih učiteljev in zunanjih animatorjev (potapljač, lokostrelec, GRS, policija), zato moram poudariti ponos nad profesionalnimi vzgojnimi metodami svojih štirih kolegov, saj smo dobili milo rečeno otroke s hudo okrnjeno primarno socializacijo, vendenjskimi težavi, begunce in tudi take, katerega nasilje so svetovalne službe mirno ignorirale. Tako smo se sami spomnili na lastno mladost, a pogosto utečene metode niso obrodile sadove, zato je bilo potrebno prilagajati metode prav vsakemu - in bilo nas je 5, nekateri pa so potrebovali 24-urno varstvo. A  kljub temu, da smo morali nekatere za prihodnja letovanja žal prihodnje izločiti - bolj kot smo se z večino zbliževali, bolj so se nam zdeli v svojih nedolžnih neumnostih podobni. 

MOTNJE

Težave so povzročale predvsem nedorečena pooblastila med vodstvom, oskrbnico in pedagoško vodjo Lionello, ki je za ceno neprespanih noči ob naši neskončni hvaležnosti opravila nalogo, ki ji marsikaterim specialni pedagog ne bi bil kos. Ob tem je ogromen del težav rešil tudi Primož iz goriškega zavoda Planina. Sami smo bili predvsem izvajalci delavnic, nadzorniki in moderatorji v času konfliktov, čeprav sem ob zadnjem dežurstvi pri nasilnem namigovanju ukrajinskih samovoljnežev za hip zavrtel celo številko bovškega pripora - za kar pa na koncu ni bilo potrebe. Pri tem me ne bo nihče, ki je pri Buciku pač v tretje položil psihometrijo, prepričal, da je prav vse mogoče prevaliti in opravičevati s travmo - te smo bili deležni mnogi in nekateri tudi hujše. Oči vsakega učitelja so bile vseskozi tudi na hrbtu in zato smo s popolnoma enotnimi zaključki otroke varno spravili v domačo goriško okolje. Ne pa tudi brez jasnih predlogov, ki so sledili v poročilih.

 

Čeprav se to, da vsi pridejo domov veseli in zdravi, zdi samoumevna, se sam ne strinjam s podobnimi simplifikacijami. V primeru uspešnega zaključka številnih letovanj gre največkrat zahvala le profesionalizmu in odgovornosti posameznikov, pa najsi gre za Piran ali Trento. Zdelo se je, da so nas ravno najtežje situacije najbolj zbližale in pot domov se je zdela skorajda otožna. Popolna uglašenost naših večernih sestankov se je, ko je ubogljivosti proti koncu letovanja popuščala tudi pri otrocih, izoblikovala v popolno strinjanje brezkompromisnosti naših odločitev, ki nas ni zamejala ne samovolja nekaterih nevzgojenih posameznikov, ne okostonele metode oskrbnice, ki je nemalokrat ovirala delo naše pedagoške vodje. In to je izredno pozitivno sprejelo tudi vodstvo organizacije -  v kolikor želimo zagotoviti gladko kontinuiteto vzgoje in izobraževanja, se moramo osredotočiti na večino in ne na nerešljive primere, ki jih društva, zavodi ali šole skrivajo za krinko dobrega imena.

Poudariti moram, da je moj blog v prvi vrsti refleksiven in morda izpade kritičen, zato moram na koncu poudariti, da je na letovanju vladalo izjemno prijetno, čeprav mestoma naporno vzdušje. Lahko rečem, da je bilo eno izmed najbolj prijetnih sodelovanj, temu pa pripomore predvsem srčen kader prostovoljcev in zaposlenih v mladinskem delu. Kljub temu bom zavoljo še boljše izvedbe v DPM Nova Gorica nanizal nekatere predloge, ki ne izražajo le mojega osebnega mnenja, temveč strinjanje vseh petih vzgojiteljev ob podpori sekretarke, ki je bila do četrtka z učitelji.

PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE

Predvsem moramo zagotoviti ničelno toleranco do ponavljajočih nasilnih dejanj in prikritih zastraševnj, zato smo v enotnih poročilih izpostavili naslednje:

- ob večkratnih nasilnih dejanjih izključitev nasilnežev, pri katerih so zatajili že njihovi primarni pedagogi,

- ob popolnem neupoštevanju in večkratnem namernem nespoštovanj navodil učiteljev enaka sankcija (predaja staršem),

- popolna ločitev dela oskrbnice od dela pedagoške vodje in popolna avtonomija zadnje,

- v primeru prisotnosti posameznikov z vedenjskimi težavami obvezna prisotnost skrbnikov (specialnih pedagogov)

- jasnejša struktura obveznosti pedagopške vodje (hišna opravila ne spadajo v profesuro)

- pravno vzdržne pogodbe, ki se osredotočajo na jasno dokazljivo malomarnost in ne kolektivno odgovornost, ki prelaga sistemske napake na posameznike zavoljo brezbrižnosti društev, staršev in skrbnikov.

KO NE MOREŠ BITI TIHO - RUŠITEV NARAVNIH BIVAKOV

Ta odstavek ne vem, kam bi ga dal, pa naj gre pred zahvalo. V celotnem bivanju v Trenti mi je bil daleč najbolj nerazumljiv ukaz o rušitvi bivakov iz vej, dračja in mahu, ki poosebljajo duh Trente - tega so otroci ob učitelju Primožu gradili ure. Na ta način ob obilici čuvajev TNP in vizualnih sporočil nakazujemo, da je kapital močnejši od ohranjanje narave, slovenske alpske tradicije in avtentičnosti te najlepše slovenske krajine. Poleg tega smo bili vzgojitelji zadnji dan priromani prevzeti vlogo gradbenih delavcev, ob tem pa je bila ogrožena varnost otrok, saj na mestu ni bilo dovolj vzgojiteljev. Naj slike govorijo zase, o naročniku pa naj vsak sklepa zase ali si pogleda v katasterski register.

Kaj vam bolj pooseblja duh Trente, prva ali zadnja slika?

ZAHVALA

Lilo, za vso iskrenost in požrtvovalnost, ki presega tako nežno profesorico, Primožu za Sizifovo delo (skozi leta in leta), ki je verjetnk družbi dal več, kot je od nje kdajkoli prejel, čeprav po telefonu sugeriral, da ni dobil centa. Niki, predvsem Niki in Nejcu za vso sproščenost in veselje, Sendi za (kvazi) modrosti, Andreji s svojim angelskim pristopom, ki pa je mogoče le pomanjkanje iniciative. Pa še komu. Vem, da se kmalu spet srečamo in da zmoremo vse od taborov, do organizacij Olimpijskih iger. A sem omenil mojo Lilo? Zaradi tebe ljudje verjamejo v boljši 

Moji, moji. Sploh najbolj brihtna.