Spomini na gore

Kliče me kolega: "Bi šel ta vikend plezat v gore?"

(že pomislim na Italijo, kako zelo "bi" in kako mi ne bo zneslo,  ko Jaka le razbije moj notranji boj med zugi in torri ter mestom in plastiko in omeni frikarijo).

Seveda, Gore z veliko začetnico -  to je tisto skrito plezališče visoko nad Triglavsko cesto pri Jidrju (Idriji), kjer so me kolegi med izvedbo manevrov toliko časa nervirali s hojo po krušljivem robu idrijsko-cerkljanskga skrotja, da sem jih na koncu z metuljčki vse privezal ob jasen na cesti, sebe pa ob največjo skalo (prav zato vsakega mulota ali mulo na taboru ali tečaju med prvimi naučim ta tudi van-ledeniško ultra-uporaben vozel). 

Čeprav še zdaj ne vem, ali so Gore, Goré ali morda celo Gorjé, je bil odgovor jasen.

Gore moram zaradi generacije 23/24 SAO-JAO vsekakor še enkrat podoživeti tudi od spodaj in jih dejansko plezati.

In sva jih. Z Jakom. So kar lokalno začinjene smerin in težjih šest skoraj ni. Vselakorn vredno jesenskega sonca, vaje gibanja po prečnicah in izpnanje zadnjih kompletov z izredno realističnim nihanjem.

---

Lezli smo 2023: Denis 2, Denis 1, Tina in Gregor Accetto Konstantinović [vsi Soški AO]

Lezla sva 2026 Jaka Fišer in Gregor (PK Previs) |Plezališče Gore, Idrijsko-Cerkljansko gorovje, sklepam po spominu JZ stena.