SAFE PLACE ALI KAJ TI V RESNICI SPUCA GLAVO?

Hotel Slon, še preden je gostninsko ponudbo prevzela lakomna vodja Zvezde in sem se zaradi stanja duha prestavil na Bovško, je bila ta kavarna moja GTD pisarna. Getting-things done. Ne preglasen vrvež, lounge muzika in raznolike debate nadvse heterogene klientele proizvajajo ravno prava občutja, ravno toliko stimulativna, da tudi nepisarniški ljudje naredimo kako naduro. Ko te mine gledati v ekran doma, vzameš prenosnik in hitro je tu debela uro dodatnega dela. Je pa tudi moj all-time "safe place" (ki v ljubljanski tradiciji žal komaj pokrije urno postavko, če nisi preveč lačen). Kaj to pomeni?

Polono štejem med mojih top 5 ljudi izven družine - pri 66. se je kljub zavidljivi hribovski kilometrini želela naučiti še malo vrvne tehnik in gre ji odlično. Tu sva v plezališču pod opuščenim hotelom Bellevue pri Bohinju.

Če si vsaj mal v fazonu (milenijci smo za naše starše zgrešeni vsaj kot Y, za tiktokerje pa "Ok, boomer"), moraš vsaj enkrat v življenju do kake psihoterapevtke. Pred desetletjem je bilo "delo na sebi" alfa in omega tvojega statusa in skoraj vsak je na vprašanje "Kaj je novega, brt?" odgovorili s to frazo. "Bravo, tako se dela". Danes ni to nič več ekskluzivnega - tu so coachi in električni avtomobili, fejk LV torbice, meni pa je v ponos čisto pravi pravcati keramicen zob, ki sem si ga zlomil na mix terenu (ok, ostal je v klobasi isti večer, potejto tomejto). Vseeno pa ni toliko novega - tu se ob petkih se vedno množično troši na malvaziji Monte Rose - le da sem bil pred tem vseskozi prepričan, da gre za Dufourspitze.

Kolega Matrin Kranjc je dokazal, da se da v baznem kampu pod Monte Roso prenočiti tudi brez armaflexa.

Kljub temu me je prof. Praper nekoč na ulici prepričal, kako kul je skupinska dinamika in da je Lacan bog - po faksu sem bil podobnega mnenja. Nisem pa ravno za pasje procesije - ampak! Nekje v Dravljah oziroma v Kosezah baje obstaja slepa bejba z doktoratom na tistem sfejkanem Freudovem faksu. Kaj, slepa, pa to je skoraj k Baba Vanga. Pa še tapka te po kolenih, s katerimi proizvaja 8-11Hz valove (lažem, to stori l-teanin iz čaja, sploh če ga s kofeinom zmešaš v 2:1). Še manualni terapevt v ceni, če to ni loterija.

Kako to poteka? Fotelj je kul, flet pa minimalistično namenjen nebivanju. Vaze so bile, omare tudi, WC zgledno neposcan. Ali ima kje zunaj varnostnika, težko recem, ampak baje je za t.i. samostojne delavke to nuja. In če je slepa, mora imeti nekje panik-gumb. No, da preskočim na proces - na začetku si moraš zbrati varno mesto, če ti bo pri predelavi travm pretezko - vanj se bos v primeru, da ji bos ob vsej potlačenih čustvih razbil kako od vaz, v mislih zatekel. No po 160 evrih sva ga le našla. Slon je definitivno moj safe place - tu sem rešil vse, sklenil največ poslov in nenazadnje, obrnil največ kesa (v njihovo) korist. Pa skorja vsako novo leto, RD in polovični RD sem tu. Nima pa kaj dosti s psihologi, Saj me Slon se vidi, kavc pa ne vec.

Tipično - ali pa slogovno ne tako zelo tipično - delovno okolje IT nomadov. Zame bo ta simbol vedno le Slon - edino cene me spomnijo, da me skoraj 5 let že ni bilo tu.

Po enih petih, šestih seansah sem - ko mi je cena kljub neizdaji fakture (ob tresenju njene zapestne ure "že tri minute sva čez") ostajala ista - dojel dvoje. Prav vse outdoor aktivnosti bi znale biti cenejše in mogoce bi raje imel, da bi mi kolena božal kdo drug. Celo kak star Himalajc.

No in to je bilo to. Napredka ni bilo, razen pri njej. Cvetela je vedno bolj, izgleda sem bil nje idealen klient. Mi je pa ob redkih prebliskih moralne vesti omenila, da bi morda iz mesta moral v hribe. Pa kako, saj sem že bil na Visokem Kaninu in padel sm v graben Polhograjske grmade, kdo je večjih hribovc kot človek z brazgotino na ritnici? Pa vendar, imela je prav.

Glavno sem dojel sam. Nič, ne bo bližnjic. Vse sranje bom moral spucat sam, vse zoprne stvari doseči sam, vsa znanja pregurat skozi knige, prakso in skompleksirane nadrejene. Kot FDV-jevec, ki ve več o medicini in Shopifyju, bom moral dodatno specializacijo. In če takrat še nisem imel načrta, razen tistega, ki sva ga narisala z barvicami, je bil to začetek.

Katji, lastnici in umetnici za podjetjem Moja Moja, poleg hribov, turne smuke in psičke Nuše največji odklop predstavlja ustvarjanje, ki ga je pretvorila v uspešen biznis z oblačili. Vsekakor pa v osnovi vsake strasti ne leži želja po dobičku, čeprav se od ljubezni ne da živeti.

Formula deluje, čeprav počasi in po čudnih poteh. Sanje je potrebno uresničiti v dejanja in dopaminski nagradni sistem deluje na dolgi rok le po principu odloženega nagrajevanja (pursuing health habits). Ob tem mnogi obupajo, saj tudi današnji coachi, kanalizatorji in guruju pozabijo omeniti dvoje, morda najpomembnejše, zaradi česar marsikdo obupa. Vsakodnevni uspehi ne prinašajo aplavzov ("Sledilci, danes sem s tjulnjevo mastjo namazal gojzerje"), na dva koraka v pravo smer pa vedno sledi borzna korekcija - korak nazaj (morda pa kdaj tudi pet). Pozabljamo pa tudi na ključno marketinsko modrost, kjer je konverzija edino merilo uspeha in hočeš nočeš - vsem v življenju se jebe za tvoj trud.

Odlični pogoji za vzpon na Prisojnik. To so bili časi #krofbanda, ko nas je gnalo še navdušenje šeststotih žalitev, kako se nimamo radi. Pridite pogledat, nekateri se imamo še vedno.

To sem spoznal morda najkasnje, čeprav sem pred 20 leti pobral od Jugoslava Petkoviča, prvega lastnika Mimovrste. Treba je vztrajati, a če z glavo zaletavamo ob zid, pomeni, da rabimo spremeniti strategijo. Drugače pademo na dno. Če bomo imeli srečo, se bomo sesuli kot p* in obstaja dobra verjetnost, da bo to končno naš vzpon oziroma vsaj usmeritev, ki smo jo spregledali. Dermatolog dr. Vujasinović na vsakem Tedx-u pohodi bankovec (kljub prošnjam organizatorjev in publiki zabrusi: "Iz ruševin se najlepše vidijo zvezde". Morda je to tudini edini lift - ceprav malo grob - smo ga zaman iskali desetletja in s katerim dejansko lahko nadoknadimo zamujeno.

Za rojstni dan sem od Katje dobil najlepše darilo - pomen slike ne pozna veliko ljudi, toliko več pa pozna pravo naravo "Bčanov" (Bovčanov).

Vas zanimajo cene in terminski mimimuni, ker se vam že dozdeva, da delam reklamo za gorništvo in alpinizem. Eh, kar je vredno, nima cene, še posebej ne spomini, ampak morda je vredno omenuti - omenjam pa ga kot fenomen posebne vrste, saj me je bilo strah višine in ker sem človek, ki je največkrat omenil besedo "nikoli". Nikoli je rezervirano le za kako sekundo pred spanjem. Ni poceni, ni pa drago, vložek pa se ščasoma podesetiri. Tudi prijatelji so zastojn, čeprav za lažne plačamo najvišje cene, ampak te hitro utonejo v pozabo. En Grivelov Noth machine - tisti karbonski - stane le tri seanse, da pa boš kaj dosegel in si vsaj malo nabil ego, bos rabil 5 let in ne boš ga smel zagnati v dolino (ane, Jošt F.).

Stara jeklenica Alpinov, ki nekje na 3 tisoč metrskem grebenu skupine Ankogel ni zdržala. Kdaj je poleg znanja bolj pomembna intuicija.

No, po tm ti to ni več dovolj in se boš moral več let drkat v raznih formalnih izobraževanji, podvržen nemilostu psihopatizmu oseb, ki znajo pet vozlov več od tebe (besede iz medijev, ne mene), ampak saj moraš tudi k psihoterapevtki ali v AA dvakrat na teden, kajne? Še slaba novica. Laljkov pa bo vsaj za eno nulo manj, ampak takrat ti bo to kompliment, saj je indikator, da si na pravi poti.

Boš pa dobil nekaj, s čimer bi se strinjala tudi Coco Chanel. Par kameradov, ki bodo šli zate na konec sveta in se spustili zate najblobjo razpoko. Stene, ki jih boš preplezal, bodo najtežje v svetu - nahajala se bodo v tebi - in naenkrat se ti bodo ovire v svetu civilov zdele smešne. Edino, kar boš cenil poleg ljudi, bo zdravlje. In čips. Čips ob Radlerju, ki je izven Trsta čist presežek - tudi presežek po Bourdieu. Ampak ok, jz sm tu inverntar, kelnar pa je iz Niša in me smatra za buraza iz sokaka.

Inštruktor Tomo med plezanjem v vodstvu in spretnem postavljanjem novodobnih oblik vmesnega varovanja. Le kam je izginil naš odsek? Morda pa to leto dobimo kak e-mail?

Še nasvet. Stari/-a, če se do teh let nis skuliral/a, se ne šlepi na frende! Kupi si frenda, tistega, ki mu pravijo metulček in ga proizvaja Black diamond ali Totem in ga stiskaj namesto antistress žogice. Ker frendi, tisti izven skalnih pritrdišč, so tu, da ti dodajo barve življenju, ne pa da se odpovejo svojemu. Do nagrad se boš moral priboriti sam - in vsak ti bo povedal, da najslajše in tiste trajne zahtevajo skoraj nemogoče napore.

Rekel sem skoraj.