NIKOLAJEVA SMER (IV/II-III, 375M)

Nikolajeva smer (IV/II-III, 375m) se mi je dolgo izmikala, končno pa je kičasto sončen decembrski dan ponudil toplo skalo, ki bi jo zavidali celo v Arcu ali v Pakli. Gre za kultno smer v JZ steni Podraške ture, neposredno nad cerkvico Sv. Miklava, ki jo vsak prej ali slej obišče. Še pred časom neopremljena smer je razdeljena na Spodnji in Zgornji del, ta pa je zaradi prevladujočega obiska težjega, spodnjega dela, dobila kar nekaj klinov in piercingov v ušesa. No, baje je važna pot in ne cilj, ampak najdaljša smer na Vipavskem si zasluži tudi cilj - in na vrhu te čaka razgled na tržaški zaliv, ki ga ne gre zamuditi. Midva sva z zelo pogovornim tempom na štantih potrebovala dobre 4 ure, zaradi poznih obveznosti (plezat sva začela šele opoldne) pa sva vlekla prilično dolge cuge.

Romantika naveze ostaja tudi v modernih časih - dva plezalca se kljub sodobnejši opremi še vedno navežeta na različna konca iste vrvi. Zato nikoli ne plezas s tujci ali bežnimi "znanci", čeprav mnogi to počno. In če tudi enakovredna naveza nikoli ni popolnoma enakovredna, mora biti ta v zaupanju, saj v vsakem drugem cugu podariš soplezalcu največje mogoče zaupanje, ki se ceni v ceni enega ali celo dveh življenj. Z Denisom sva izven ferajna in frikarije zaradi razdalje plezala prvič, vsekakor pa ne zadnjič:

Še kratek opis poti, ki sem ga morda pogrešal. Prvi cug se da potegniti do štanta, ki je pod plato že urejen skozi skalno uho, ki je ojačan še z jeklenico. Nekateri ga delajo že ob prvo živo drevo - to se nama ne zdi potrebno, sploh če imaš 70vm štrik (midva nisva vzela dvojne vrv ravno zato, ker sva bila pozna, v prvem delu pa tudi ni pretirane možnosti natrganja).

Stebra sm se lotil kot prvi in zdel se mi je kar preveč pokonci - verjetno gre vse pripisati začetnemu adrenalinu, trdim mišicam in neutemeljenim dvomom. No, če imaš dobre oči, opaziš klin točno tam, kjer te začne grabit višina. Kaj hitro so se kletvice skrile pred nasmehom in vedel sem, da sem znova doma. Na poti te razveseli tudi kaka jeklena zajla in res je lepo, da so si lokalci vzeli čas in uredili smer. Na štantu, ki ga težko zgrešiš, ti ostane še kakih 10 m vrvi, nahajaš pa se pod steno, ki si jo s strahospoštovanjem opazoval od spodaj. Ni kaj, res je prava lepotica.

No, ta grozeča, gromozanska stena ni prav nič grozna, je pakleniško trda in tudi ne preveč pokonci. Skoraj mi je žal, da sem jo prepustil Denisu, ki pleza za oceno boljše ocene in se je po njej dobesedno sprehodil  - izbral je kar logično smer po zmerno levi strani. Na dveh tretjinah stene je skozi uho urejen štant, vpraša me, če ga naredi kar tu. "Ti se odloči", me sprva kar malce preseneti njegov vprašanje. Seveda nadaljuje. Ko pa sem sam prišel čez ta del, sem razumel tudi vprašanj. Deli stene so relativno monolitni in tudi ti si že 100 m nad tlemi - dlan je ravno pravšnja za kak ščepec krede. Na koncu stene se cug položi in sledi guzanje skozi simpatičen dimnik, ki ti še bolj simpatično opraska novo opremo:) Dame s širšo medenico imajo tu verjetno še večje težave. Nad menoj že čaka Denis, ki je še bolj zadovoljen od mene. No, ali pa ne 🙂. Ker ne vem, kaj me čaka, kljub nizkim ocenam nadaljujem na štriku, plezal po najtršem delu plošče, potem pa opazim, da gre na desni kozja potka. Bova pač malo dvignila oceno, prišla sva plezat, ne hodit.

 

Drugi del opraviva sprva nenavezana, dokler ne prideva v totalno razsut svet. Tu se spet naveževa. Mest za vmesno varovanje ni, ponucam metuljček in kar dva podaljšana kompleta. Splača se imet vsaj 6 le-teh, s tem da naj bo vsaj dyneema daljša,120 cm. Največjo težavo ob sicer razsutem svetu predstavlja ogromna skala, ki bi jo štrik zaradi mojega cikcakanja lahko izruval. Nič, potrebno bo malenkost spremeniti smer plezanja in vmesno varovanje čim bolj oddaljit od zajede. Detajl je bil premagan, Denis pa varno skrit za drevesom.

"Trentarski detajli", se spomnem opisa. "Maje se huje kot zobje po granulomu". V bistvu je realnost še bolj slikovita. Prusik se ne upam vreči niti okoli največjih skal, saj razpokani pelci zvenijo popolnoma votli. Sprehajam se gor in dol, trkam in si nezaupljivo ogledujem, kaj še stoji. Edinega frenda pa sem porabil za vmesno varovanje, dobro, da so pozabljeni na varnem na Denisovem pasu 🙂 No, pa da ne bom preveč črnogled - vendarle se najde plac za kako manjšo dimenzijo (0.75, 0.5, 0.3.), zabiješ loh kak klin ali se varuješ z druge strani grebena s svojo lastno težo. Opozoriti gre, da na desni vseskozi vabi kozja potka, ki pa je lahko le erozija najbolj šodrastega dela pred prepadom - takih bližnjic ob vsem znanju in opremi res ne rabimo izbrati.

 Morda je še enkrat za opozorit - tega v opisih ni navedeno in gre znova za subjektivno oceno - ta del na dveh tretjina se zdi najbolj "out of the box" in zahteva plezanje z glavo. Kot bi rekel Bartol v svojem romanu - nič ni resnično in vse je dovoljeno. Vse, le da je varno.

Štant za predzadnjo plato, v kateri spet najdeš kak klin, se lahko uredi recimo pred grebenom, kjer zajahamo špice in pridemo na majhno sedlo. Čeprav ni idiličnega mesa za varujejočega, je zihranje enako smiselno že za prečenje teh špic (Miklavžev raz, III-). Plata (III) spet pridobiva na kompaktnosti in se nadaljuje v lažji greben - tu se da štant urediti kar okoli felca prve skale. Končno sva na točki, kjer se časovno lahlo sprostiva in si privoščiva hidrate. Z laserskim pogledom reževa zadnjo plato, ki se kot pravi "South face" dviga proti vrhu Podraške ture. Uh, kaka stena.

Začrtava linijo, po prečki oziroma balkončku od leve proti desni, varovanje pa nardiva spodaj na drevo, zgoraj na mogočen grm - popametujeva, vedoč da naju čaka le še formalnost. No, od blizu je ta prečka varna terasa in razen, če te preseneti kaka koza ali kaka naveza nad tabo, ni potrebe po štriku. Možnost ubrati drugačno linijo, a strinjava se, da trojka na te točki ni upravičena upravičena. S trojkami je pač tako - lahko so sprehod, lahko pa so kletvice:)  Na koncu balkončka slediše plezanje v razkoraku, kjer premagaš široko zev in morda je ta detajl zvišal oceno. Vrh že diši - kljub pozni uri sva bila edina, ena naveza je šla za nama le Spodnji del in iskanje prehodov je postalo zabava in prikazovanje, kaj smo se naučili v frikariji. 

Denis se kompaktnih žlebičev - kljub lepim prehodom skozi skalo - loti s štrikom na hrbtu. "Nova vrsta treninga" se smejiva. Na vrhu pa naju pričaka fantazija drugačne vrste. V flisih 15. decembra, sonce se počasi spušča za meglen tržaški zaliv in barva nebo v pravljične barve. Pot proti Abramu, prek Gradiške ture proti Pikapolonici in do parkinga mine v hipu, debato pa začini ideja, da bi lahko do konca leta naredila jurja višincev le v Vipavi - mislim pa, da je še pred ošterijo ostalo le še vprašanje, ali se bova lotila levih ali desnih smeri nad Miklavom

Osebno sem vedno najbolj užival v naloženem preddolomitskem svetu, a tam sem se zanašal le nase in na cepin. V tej obliki so razpokane skale, ki se komajda drže skupaj, vse prej kot užitek. A ravno zato AŠ tako zelo priporočajo Nikolajevo smer, saj v drugem delu nudi vpogled v apnenčast svet, ki ga najdemo skozi vsa domača gorstva.

Ali bi priporočil smer? Vsekakor, vendar le na dan, ko sta obenem glava in srce na pravem mestu. Za tako lepo smer bi bilo škoda kakorkoli drugače.

Plezala sva Gregor Konstantinović in Denis Florijančič