Via Cispan (V+/IV-V, 100m) in Rektorjev stolp (5b, 100m): Modras in jarac, kralja Glinščice

Z Goričanom Tadejem sva se v zadnjih izdihljajih jeseni lotila plezanja dveh malo manj znanih stometrskih smeri vzhodno od La Granda, ki lokacijsko tvorita ene od zadnjih trase na italijanski strani. Smeri se nahajata pod in nad tunelom - tu se vsaj uradna konfina prevesi iz Val Rosandre v Glinščico. Če že imamo nov Golnarjev vodniček (hvala Simona in Tone), ki ga lahlo potegneš na koncu prispevka, zakaj ne bi izkoristila brezvetrja na koncu zatrepa in splezala kaj novega. Glinščica je blodnjak, malo bolj kompleksen od Vipave ali Črnega Kala in tudi sam nisem vedel, da obstajajo navrtane smeri tako daleč v "kanjonu". 

Iz MP Krvavi Potok sva se spustila na "kolesarsko" cesto in se lotila najprej Via Caspina, variante "nad luknjo", ki je zaradi krušljive skale dobila uraden obvoz. Tadej me je poslal v dokaj navrtano vertikalo, ki je bla z nekimi zanimivejšimi detajli kar uživaška, saj se na ekspanzijce vse zdi veliko lažje in nestresno. Tudi kobilice so pritrjevale, da gre za fini sprehod.

Naslednji raztežaj je plezal Tadej in njegova vsak dan uporabljana vrv je komaj našla pot v moj ATC Guide - moja sreča pa je kljub muzanju in matranju naraščala. Sploh, ko mi je prepustil najlepše raztežajno plezanje v zadnjem cugu, enega najbolj osrečejočih zaključkov do sedaj. Ni niti zajeda, niti dimnik, niti plata - bolj gre za varno nalaganje iz ene kocke na drugo s pomočjo široke poke, katere s svojo maso izražajo presenetljivo trdnost.

Na vrhu zagledamo drevo - no jaz sem bil preokupiran z lepoto tržaškega zaliva in nekako sem si že domišljal, da se smer nadaljuje še po prečki pod kraškim robom (kot bližnje ferate). Štant sem zagledal na vrhu predvrha, tako da je 11 mm vrv na mojo 8.9 mm ploščico ob nepotrebnem dodatnem zavoju kar žarela. Moj biceps pa tudi.

Razgled se je s starim diskom na telefonu nekje izgubil, a saj saj vsi vemo, kako izgleda morje iz višin,  kjer izginjajoči tankarji rušije trditve flateatherjev.

Naslednji je bil na vrsti Rektorjev stolp (Torre del Rettore, varianta "čez metuljčke"). Ta se začenja pod tunelom, ki napoveduje državno mejo (in nevarnost padanja kamenja zaradi živali). Tu se mestoma spustiva pod cesto in tokrat začne Tadej. Navidezna trojka je še neočiščena (kdo pa najde vstop v tej džungli) in v prvih metrih se mu odlomi oprimek. Ujamem ga, a ko sem sam premagoval gladek detajl, bi mu enostavno dal oceno 5c+.  Potem se svet položi in v novejši različici je smer speljana desno po bolj "sprehajalni" liniji. Odločiva se, da hgreva kar naravost po stari, levi liniji do impozantnega stolpiča, kjer lahko izbereš  gladek, dolg in previsen 6a (mislim, da je kar navita ocena) ali prečenje po lažjem, a mnogo bolj divjem svetu (5b). 

Sprehodim se do najlepše poličke, a v žlebičih pa se še vedno sonči mlad modras. "Kaj se obiraš?", je moje počasno pobiranje štrika in bičanje, s katerim sem odganjal sikajoče bitje, komentiral Tadej. Pripel sem se v maksimalnem radiusu, če bi  kačona zamikal kak skywalking po najini enojni vrvi. 

Sledilo je Tadejevo prečenje pod previsom, kjer je hitro izginil za drevo. "Kaj je na drugi strani", se sprašujem - po solidni prečnici  je najbolj delikaten ravno vstop v divjo, zaraščeno zajedo. Tu je vse razsuti in nekdo je iz vrvi naredil nekakšno lojtrico z metuljčki (šele sedaj mi je potegnilo, da je morda varianta poimenovana po najbolj faličnem vozlu izmed vseh). V nasprotnem primeru bi se zanihanje za prečko ob vstopu v popolnoma neočiščen in pogozden svet lahko končalo zelo neugodno.

No, na vrhu pa naju je pričakal čuvar stolpa - "jar'c" z najbolj zlatimi rogovi, ki bi jih "zingari" takoj pretopili v zlate palice. Verjetno bi jih ob svoji veličini (večjega nisem videl niti v Alpah) suvereno pometal na italijansko stran, saj sestopiš neposredno ob kamnitem oboku zadnjega tunela med državama.

Vsekakor popolno izkoriščen dan, prepleznih 200 višincev - po dolgem času brez zabijanja klinov, a še kako divje, z zdravo mero prijetne utrujenosti.

Skic smeri namerno nisem objavil, saj želim, da  Simonin in Tonetov vodniček Glinšcica snamete, preden zaidete v cono brez signala. 

Celokupno super plezalni dan - sosednji grebeni na slovenski strani pa so trenutno še preveč divji, da bi tu zrasla kaka prvenstvena (ocene krepko blizu 7). Tadej se občasno oglasi tudi v Ljubljani, kjer pretegneva prste na plastiki in morda se še pred zimo lotiva kake smeri čisto na "fraj".

---

Val Rosandra / Glinščica, J. stena, Via Cispan (varianta nad luknjo) in Torre di Rettore (varianta "čez metuljčke") | Lezla sva: Tadej Razingar (AO Vipava) in Gregor Konstantinović (Soški AO)

Te dni je v borih 10 mesecih od launcha moj speči blog obiskal 40-tisoči bralec, za kar se slehernemu zahvaljujem, tudi tistim "ta pogumnim", ki jih nikol nisem in ne bom spoznal izven spletnih modrovanj. Upam, da sem v ljubiteljski alpinizem vnesel vsaj ščepec kredibilnosti in vrednot, ki bi morale biti za ta svet samoumevne.