Zakaj ravno Markoti?

Marko je sinonim za izjemne alpiniste - zahod po subjektivni oceni obvladuje Marko Leban, vzhod Marko Volk, beneško laguno pa korporal Marco (Ganassin). Govorim izključno o lastni ideaciji, kaj mora biti alpinist in plezalec - najprej Človek z veliko začetnico, ki se vseh stvari v življenju loteva z zanosom.

Tudi v osrednji statističnu regiji je eden - ta sicer obvladuje bolj manjšo kliko utirjenih "takojevićev",  ampak njegova plezalna etika si ne zasluži mesta v pisani besedi. Danes je Prešernov dan in tako je prijazni garderober tlačil mojo športno torbo v premajhno omarico le 23 minut pred zaprtjem Galerije.

Cilj je bil le en - med vsemi Marijami in Kobilicami ujeti Markota. Največjega izmed vseh časov, ki je združil (zimsko) gorništvo s klasično umetnostjo v hibrid, ko te besede še poznali niso.

O Marku Pernhartu sem že pisal v prispevku, ki se ukvarja o motivih druščine posebnežev, ki se mečemo v alpinistična dejanja. Kakorkoli, celovški Slovenec Marko Pernhart (1820-70) je najbolj znan po Klanškem jezeru v nevihti, ki ti brezplačno vzame dih vsako prvo nedeljo v mesecu v Narodni galeriji v Ljubljani [Ivan Esih me je opozoril, naj razjasnim, da gre le za drugo poimenovanje zgornjega mangrtskega - Belopeskega jezera]. Gorniki boste na njegovih oljih prepoznali en kup osvojenih vrhov - nihče ni lepše prikazal mogočo ostenje Mangrta, čez katere gredo mnoge plezalne smeri, pa tudi vsem znana via Italiana. Med kar 1200 (!) slikami, ki jih je z motiki podobnim cepinom, platnom in čopičem naslikal pogosto v krutih razmerah med ledom in snegom, je moč najti uprozoritve vse od ledenikov Velikega Kleka do Cerkniškega jezera.

Še niste slišali za Pernharta? Saj niste sami krivi - krivi so alpinistični inštruktorji, ki vam na izpitih niso najprej zastavili tega vprašanja. Lahko pa si preberete njegovo zanimanje ob ponovni merirvi višine Triglava, ki je bila tako umetniškega, kor gorniškega interesa (članek sem ukradel iz Planinskega vestnika 1848).

No, ker so me ven vrgli mimo Kofetarice, sem moral tudi sam nadaljevati tradicijo večernega pitja kave in ustvarjanja pisane besede.

Če kdo, je Marko morda celo bolj od Messnerja razumel, da mora biti alpinizem avantura, saj je združil dve najbolj neuporabni, a hkrati najlepši stvari na svetu - strast raziskovanja nekoristnega sveta je pretopil v še bolj nekoristno, umetnost. A vse najlepše stvari na svetu so le nepraktično stremenje k skrivnostim življenja in kot take jih želimo tudi ohraniti.