JAMARSTVO: KO TI CEPIN IN PADALO NISTA DOVOLJ

PD Tolmin ima poleg Soškega AO tudi izjemno jamarsko sekcijo, a tokrat to ni pripoved o tolminskih jamarjih. Čeprav že na začetku kapo dol nadobudnim Tmincem - pod krušljivim Migovcem so povezali dva jamska sistema v enega in tako ustvarili največjo jamo - pravilneje jamski sistem - v Sloveniji. S 43009 metri sega 972 metrov v globino in tako s(m)o prehiteli Postojnsko jamo s "skromnimi" 24120 metri. V AŠ sem imel možnost spoznati par jamarjev - pravzaprav so bile jamarke iz vrst skalnih plezalk - in nekako so se mi stereotipi o umazanih bradatih stricih v kombinezonih, ki ne poznajo drugega kot osmic, na srečo podrle.

Tu bom - in media res - preskočil na bolj domač kaninski masiv in Rombon, kjer sem delal kot vodič v soteski Srnica (ime nima veze s srnami - nekoč so v jame shranjevali sir). Poleg Male Boke (ja, ob slapu Boka), ki je mimogrede ena izmed večjih jam v Sloveniji, gre za eno izmed dveh jam, kamor te izkušen jamar, če le ti minimalni nivo agilnosti ni tuj, lahko vodi. Kanin in Rombon sta jamarska Meka svetovnem merilu in to je spoznal vsak tuj gornik, ki je hotel najti bližnjico - turnaše pa iz brezen, ki jih vsako leto prekrije sneg, redno rešujejo. Ne vedno uspešno in kdaj ostanejo v globinah kaninskih podov za vedno. Za primer vzemimo le Čehe 2 s 1505 metri globine - jama je dolga kar 5.5km, vhod vanjo pa se nahaja na višini 2036 metrov. Omeniti moramo tudi brezno Vrtoglavica s 603 metri - si predstavljate, koliko klasičnih abzajlov na zvezano 70-ko bi to štelo v našem svetu. No, če bi bili vmes štanti - ampak tudi jamarji so se morali nekako poprusikarit do vrha.

Tloris Čehi 2: Skica je stara več kot 20 let, odkriva se nove in nove zatrepe, avtorske pravice pa ima Društvo za raziskovanje jam Luka Čeč - Postojna

Ni čudno, da so jamarji skoraj vedno tudi alpinisti/plezalci - in če so češki jamarji odkrili najglobjo jamo pri nas, si lahko o najštevilčnejši slovenski odpravi preberete pod frazo "Kako je Luka (Čeč) šel v Čehe". Ni bil pa to edini Luka - v odpravi je bil tudi Luka Fonda (JD Sežana), ki gladke jamske pogoje simulira z najvišjo balvansko steno v Kopru. Tu se je lani odvijal zaključek SP v težavnostnem plezanju (in dokler bodo obstajale Janje, Rose, Lucije in Lučke, bomo v prvi vrsti tudi mi, a dokler bodo organizatorji delali z minusom, je prihodnost takih eventov v Sloveniji vprašljiva). Kdor je plezal v Kopru, mu je jasno, kje je danes težavnost.

Vrnimo se v jamo Srnico, kjer sem bil dvakrat - drugič smo šli bolj za hec, prvič pa pod vodstvom edinega človeka, ki mu na bovškem tako zaupam, da me je stlačil v rove, ob katerih bi lahko pojedel ves zarečen kruh tega sveta. A to je lastnost dobrega jamarja - znanje, mirnost, izkušnje, odsotnost ega, predvsem pa karakterne lastnosti, ki ti dajo možnost, da se brez slabe vesti odločiš sam. Tu ni boljših in slabših. Srnica ni klasična jama s stala-k-g-niti. Srnica je bled izraz kaninskih žlebičev, le tanek odrezek švicarskega sira, ki nudi ekskurz za tiste, ki bi-pa-ne-bi. A vsekakor prepriča. Še vsakega je. 

Jama Srnica je manjša jama,  ima pa to čudovito lastnost, da do izhoda vodita dve različici lazenja - prvi je sprehod, drugi je bolj podobno črvičenju. No, pravim jamarjem je vse to hec, Roli pa Srnico jemlje resno. In če bo začutil, da čutite vsaj del njegovega navdušenja, vas bo izkušnja stala manj kot prevoz do te čudovite, a hkrati zaklete doline, nasmeh na obrazu pa bo ostal še dolgo.

Ob našem vodiču in njegovem partnerju Bowieju (aljaški malamut, da ne bo pomote) sem dobil občutek, da se bo na vrh Kanina nekoč dalo priti celo s čelkami. Pa ne ponoči, samo skopati in zminirati bo treba še kako luknjico, kjer veje vetrič. "A čutita?" naju resno pogleda.  "Tu nekje je rešitev". Roald Bruil - Roli je zame najboljši jamarski vodič (za cifro in kak rabat mi pišite) in verjemite, da vam bo v holandski slovenščini - njegova boljša polovica je Bovčanka, med drugim tudi plezalka - povedal najbolj magično pripoved o podzemlju, v kateri bodo nastopale tudi školjke in drugi fosili.

No, na hitro, tudi jamo Srnico zalije voda in iz izhoda - 30 metrov višje - v feratarsko sotesko po močnem večdnevnem deževju pod pritiskom lije slap. Nizka lega jame, malo nad Ljubljano, in visoka nadmorska Kanina sta vzroka za to dramatičnost (Žaga-Kanin tvori markirano pot z največ višinci v Jugoslaviji, je pa tudi orientacijsko zahtevna in zaraščena / podrta od vetroloma). Nasploh so izviri na bovškem hladnejši poleti, ko se topi sneg iz vseh brezen - tako ima voda v Glijunu poleti 4 stopinje, pozimi pa 7 ali več. In verjemite mi na besedo, ni je vode, ki bi imela poleti boljši okus - okus snežne kepe. Gljijun me je napajal neštetokrat in vsakič sem se počutil priviligiranega.

Kakorkoli,  da ne bom predolg - jamarji so posebni ljudje in tudi nekaj znajo. Zato v jame ne hodite sami. Prikaz rova, ki se na koncu razširi, je primer, kako je zobno pasto lažje iztisniti, kot jo spraviti nazaj v tubo (drugi video). Jamarji uporabljajo posebne tehnike gibanja in Roli je točno vedel, da se bom zagozdil - kot vsak pred mano z malo širšimi rameni. Brez njegovih napotkov bi lahko spustil dušo, o tem, kje je zgoraj in kje spodaj pa postane vprašanje za miljon dolarjev - ozek rov, ki te ne spusti ven, spominja na prostor brez vsake gravitacije. In tu ne želite biti brez eksperta - ko vam gre še čelka in ostanejo le še pametni telefon :) Prosim, jame niso hec, tudi šestice ali sedmice ne greste plezat prvič in brez štrika, kajne?

Ne bi rad bodočim obiskovalcem izdal preveč, lahko pa priporočim ogled tudi tistim, ki vas je zmerno strah ozkih prostorov.  Prostora je dovolj in Roli prepozna nelagodje. Spoznali boste, koliko let in desetletij je za jamarji, da v teh pogojih (povečini) ostajajo živi - njihovo znanje in izkušnje vas bodo prepričale, da so jame do točke, kamor vas bodo spustile, varne. 

Zato vam še enkrat polagam na srce - če že vsak rine v hribe in ostane po božji milosti živ, vsak prvič ne vzleti z jadralnim padalom, kajne? Enak naj bo odnos do jam - vanje nikoli z nekom,  ki pravi "Tu sem že bil, no biggy". 

Sledil je še izhod - spust ob vrvi dobrih 30 m nad vhodom, za katerega je Roli (ki je navrtal tudi vse štante in vmesno varovanje) uporabil osmico, drugič smo se pa abzajlali, tretjič pa.. Aja. Ni bilo tretjič, kajne?

No, zase lahko rečem, da mi je premagovanje smeri navzgor (tu ne preseže tretje stopnje) ljubše in bom zato ostal pri prostranih stenah - potiho priznam, da mi je spust vedno najbolj zabaven del vsega. Spodaj je na prigrizek
že čakal Bowie - half Roli, half Bowie.

---

Jama Srnica, Kanin (Pluže), JV stena | Roald Bruil - Roli, Tina (SAO) in Gregor Konstantinović (SAO / PK Škofja Loka), 2023 - 2025