Plezalne kronike: Res le meglena zima?

"Pa kak članek še napiši..." 

"O čem, o plastiki?"  Pa vendar so nekateri poskrbeli za pestrost, pri čemer bom opisal le pozitivne impresije.

Hja, iskreno sem trenutno "all over the place", zato bo to le nekakšna plezalska kronika z vtisi zimske, pretežno notranje in duhomorno meglene sezone. Smo pa na koncu dolge ljubljanaske zime vseno pokukali na plano, pa tudi znotraj smo se marsikaj naučili in imeli relativno fajn.

1. VIPAVA IN MULARIJA

Zarad mulcev smo se sparkirali pod Malo ploščo, kjer kraljujejo Betkine - za male ročice - pretežno težke smeri. A na topiča je šlo. Za takšna opravila se vedno srad javim, saj je sreča v mladih očeh vredna več od moje ocene, hkrati pa mora nekdo tudi napeljati špure. 

Čeprav je plošča bolj plošcica, tako smo se tri skupinice poznale med sabo vsaj po imenih - bodisi prek ferajna, člankov ali bolj romantičnih navez. Na koncu smo si privoščili še malo zase - Betkina Beta (6a) ima prvi šrauf visoko z razlogom in to bi morali vedeti predvsem ljudje z nalepkami na čeladah. 

No, da je ob svojih izvoljenkah ali tudi soplezalkah bolje biti srečen kot pameten, je povedal že pokojni Ralphie May - razen če se ne zadeva varnosti. A tu so ženske bolj pazljive.

Če ima tvoja soplezalka prav, ti pa ne, je prav, da se ji tudi javno opravičiš in ji daš "credit" za njen prav. Sploh, če jo je šolske izvedbe manevre naučil Zorko v nekdanjih Dobrih razmerah. In še posebej, če opravlja poklic, ki je najbolj neposredno povezan z reševanjem življenj, pa je plezalna etika še toliko bolj na mestu. Ma kake etika, bonton za otroke. Tisti z malo več kreativnosti pa si lahko nadaljevanje preberejo v klasiki Gruh, kjer se stereotipi prepletajo z resnico že slabo stoletje.

2. ČRNI KAL, TADEJ IN FONDOVA STENA

Preden pozabim - ste vedel, da je bil Luka Fonda tudi izvrsten jamar? Čeprav je na sceni že dolgo, je v največji slovenski odpravi v globine kaninskega pogorja najprej uporabljal osmico. No, omenjam ga zato, ker mi je iz bežnih srečanj krasen človek, ki me je med drugim zadnji trenutek rešil s plezalkami, zaradi katerih sem v Črnem kalu pobožal Tjaško in se z nogo skoraj zataknil v Ipsilonu. V spolirano zajedo je šla skoraj tako globoko, da bi bili celo jamarji ponosni, Luka pa skoraj brez plezalk :)

No, pa še malo Tadeja Razingarja. Primorci imajo pred nami ogromno prednost, saj sonce ogreje stene že pozimi. Vendar je Tadej pravzaprav Goričan in zato ni izgovorov, da tudi mi ne bi plezali kot on. V skali je skoraj za oceno boljši od mene, v Ospu pa bi lahlo taboril.

3. IZPITI, PCL, ZLATO POLJE IN SPEŠL PEOPLE

Na kratko. Preden se je zaprl previs za nove smeri, smo prišli poračunat dolgove (Sivka). Sam sem najbolj uplezan, ko sem srednje navit, zato o času, preživetem tu, ne bi govoril. 

A pomembneje - na plano so prišli moji ljudje. Opoldanci. Redka druščina somišljenikov, ki še vztrajamo in se preko info@ pritožujemo nad izumetničenem svetom, saj še vedno vidimo skozi rožnata očala. Zoranova Anja kdaj vzame sabo celo imbus. No sparksus. Kdo bo prvi organizator in route setter, če ne Trž'čan?

Emilija je še vedno edina plezalka, ki me je zvlekla med dve nevihti (tisto bovško in prihajajočo videmško), kmalu pa me bo prehitela tudi v leadu. Sedaj ima 8 ali 9 let in verjemem, da mi bo poslala vip karte za Innsbruck ali Koper. Boljše plezalke ne poznam. No, morda pa bom tam sodnik. Think big, nas uči bodoča Janja, ki v svoji miniaturni podobi spominja na Rogoro, le da zaradi svoje mladosti pleza veliko boli dinamično. O Emiliji, nevrogenezi in šoli lahko preberete v 27. letniku revije Vzgojiteljica - žal je uredništvo tako sposobno, da je v dveh poskusih nisem dobil niti sam. V kolikor bi jih želel podariti Emilijinim staršem, mi preostane le še - kraja iz knjižnjice? No, da sem lovil signal za deadline na dopustu nekje med Lubenicami in Medvejo, da gre pola pravočasno v tist, je bizarnost svoje vrste. Lahko pa podobna članka preberete tu in tu ter v vsaki večji knjižnjici.

Ko gre za bovške nevihte, sem bil z razlogom konzervativen. A tokrat, na moji zadnji turi sploh, sem vesel, da me sedaj zmotivira toliko mlajša plezalka, ki preseneča tudi s svojim odgovornim zihranjem. Pol leta, pa bo presegla moj top onsajt. 

No, za zapriseženga graparja in pavziranega AO pripravnika sem zadovoljen s sezono - letošnjo zimo sem se na ljubljanski plastiki pofočkal na dobrih 130 smereh -  seveda le na zanimivejših - plezal pa sem tudi v Plus Climbing Koper, nekaj malega v Bistrici in Kranju. Ugotavljam, da so me najbolj zasvojili previsi. K formalizaciji znanja so poleg orisanih največ pripomogli Sašo Kočevar (PK Škofja Loka), Luka Zazvonil (in Sova in Mirjana in...) in Jure Likar (ČAO). Vsi so srčni inštruktorji in vsak je na svoj način poseben - kot smo posebni mi.

Kaj pa alpinizem, porečete? Vrne se, vrne, ko si v športnem plezanju in dolgih smereh naberem še malo lufta - zadnji dve dolgi smeri sem zlezel jeseni. Izpiti za ŠP-1 na Zlatem polju so bili izjemno fer in mislim, da so se z (končno) dvignjenimi merili Jurij Ravnik, Kolenko, Ajda in ostali odrezali predvsem v pedagoški luči. 

Nenazadnje, da je preciznost v ŠP enako pomembna kot zmernost in improvizacija v alpinizmu, nas uči tudi številka RTG slikanj hrbtenice.

4. UPDATE

Vmes je bila splezana 3. in 4. prosta ponovitev "Humarjeve" Nirvane na Koglu - po Boru Levičniku in Urošu Grilu sta jo v navezi zlezla Žiga Oražem in Urh Primožič. 

Sicer se preseganja samega sebe nikoli ne primerja, je pa fino izpostavit, česa s(m)o ljudje zmožni...🙏 Plezati balvan, kakršnega večina od nas nikol ne bo, po naviti smeri med oblaki in v noro hladni skali, je next level, veselje pa verjetno primerljivo. Čeprav fanta skromno trdita, da je skala trda in fajn, ocena pa primerna 😁.

No, vreme je na ledene može neverjetno mrzlo, mi pa smo se prvič kuhali v Ospu. Steno je nehote zasedlo opoldansko PCL mošto, najbolj fajn ljudje, kar jih poznam. Pa ne zarad PCL-ja.  OOd Izija do Dušana - večina je lezla ma micro-traxion, Dušan pa je izkoristil varovalce in pod Iztokovo zanesljivo roko kot baletka preplezal Sužnje vertikale. "A ti jo napeljem?", me vpraša.

In padla je obljuba. Mogoče pred preveč pričami :)